Nedeljski gost

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).

Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala). 

"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."

Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko. 

"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."

Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."

Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Z Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše. 

"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."

Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje." 

Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."

"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."

 

Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje jesen. Takrat je najbolj čarobno, celo bolj kot pomladi. V pogovoru z Nino Zagoričnik se spominjata teatra, govorita o zagovarjanju igralskega lika, številnih nagradah, ki so ji jih ukradli, med njimi tudi Borštnikov prstan. Pa tudi o njeni biografiji, ki jo je napisal Tadej Golob.

Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.

Delo pogrebnika te nenehno uči, da je treba živeti vsak dan kot da je zadnji in da za svoje ljube naredite čim več - dokler so še živi

Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.

Kaj Domna Kokalja po vseh letih vsakodnevnega stika s smrtjo ta še lahko nauči, kako razume nesmrtnost, zakaj življenja kljub vsemu ne jemlje smrtno resno in ali lahko izkušnje pogrebnika pomagajo premagati strah pred smrtjo tistim, ki jih je smrti na smrt strah?

Glasbeni izbor:

Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske.

Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.

Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, podpredsednik OKS, vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske

Smučarska zveza Slovenije je rezultatsko najuspešnejša športna zveza pri nas, za Nogometno zvezo druga po prihodkih, prva po organizaciji tekem svetovnega formata, ena najbolj tradicionalnih. Pred osmimi leti, ko je za krmilo zveze stopil Enzo Smrekar, je bila v nezavidljivem položaju, imela je več kot tri milijone dolga, odnosi med zaposlenimi so bili slabi. Zdaj, po dveh Smrekarjevih mandatih, za tretjega se bo potegoval januarja, je obdobje sanacije končano, poslovanje pozitivno, zato se lahko začenja obdobje rasti. Na prvi pogled se vlogi vrhunskega menedžerja in predsednika športne zveze zelo prepletata.

"Šport je ena od najhitreje rastočih industrij, na drugi strani pa vsebuje ogromno strasti, čustev. In umetnost je ti dve strani harmonično uglasiti."

Enzo Smrekar pravi, da bi se morala država veliko bolj zavedati pozitivnih, multiplikativnih, učinkov športa. Sistemskih sredstev za šport je premalo, zato se je Smučarska zveza reorganizirala in poiskala še druge vire financiranja. Po drugi strani pa preko davkov plača več sredstev kot jih od države dobi. Že z drugačno davčno politiko bi bilo športnim zvezam veliko lažje.

"Tretirati panožne športne zveze kot profitne organizacije ni najbolj modro."

Atlantic Droga Kolinska je eno od vodilnih prehrambenih podjetij v regiji, direktor Enzo Smrekar pa eden najuspešnejših menedžerjev te regije. Lani so mu nadeli naziv menedžer leta 2020. Dodana vrednost na zaposlenega v družbi, ki jo vodi, znaša kar dobrih 100 tisoč evrov, plače zaposlenih so za 44 odstotkov višje od povprečja panoge, ob tem že leta prejemajo enega najvišjih regresov in nagrade za poslovno uspešnost. Njegov poslovni otrok je pašteta Argeta, ki je številka 1 v Evropi, cilja pa tudi na mesto najuspešnejše blagovne znamke svojega segmenta v svetu.

"V ozadju blagovne znamke morajo biti vrednote, mora biti iskrenost."

Enzo Smrekar je v bistvu samouk, pot do najboljšega menedžerja v Sloveniji je začel z ustanovitvijo in vodenjem plesne in manekenske skupine v rani mladosti, zato vse nakopičene izkušnje rad predaja mladim poslovnežem, z ženo sta ustanovila fundacijo s katero pomagata vrhunskim športnikom, da zaživijo po koncu kariere.

"Uspešen, pravi menedžer vrača družbi z delovanjem izven podjetja."

Glede na posebno analizo, v kateri so ga primerjali s 40 tisoč menedžerji po svetu, je Enzo Smrekar bolj karizmatičen od večine vodij. Pravi pa, da do te karizme lahko prideš le z avtentičnostjo, s svojim mišljenjem, pogledi na stvari in sodelovanjem z različnimi profili ljudi, strokovnjaki na svojih področjih. V Sloveniji pogreša raznolikost, ki edina lahko pripelje do novih idej, inovacij…

"V najvišji menedžerski ekipi imam več kot 70 odstotkov žensk. Zato nisem za uvedbo kvot, ker bi se potem moral posloviti od 20 odstotkov vrhunskih sodelavk."

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein.

S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najbolj prepoznavnih avtoric z območja nekdanje Jugoslavije

Pisala je o padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. Nazadnje je v Ljubljani predstavila svojo deveto knjigo, prevedeno v slovenščino Dora in Minotaver (Beletrina) s podnaslovom Moje življenje s Picassom. Pred večerom predstavitve so v naši prestolnici potekali prvi nasilnejši protesti proti covidnim ukrepom …

"Ne vem, katere bolezni ima Slovenija, a mislim, da gre pri protestih za izraz splošnega nezadovoljstva. Ljudje ne protestirajo le proti cepljenju ali ukrepom proti covidu, pač pa tudi zaradi brezposelnosti, nizkih plač, nezadovoljstva z vlado in zdravstvenim sistemom ... Vse to jih tako frustrira, da gredo na ceste. In v tem ne vidim ničesar slabega. Se mi pa zdi slabo, da se ljudje ne cepijo."

Tudi v slovenščini smo lahko brali njen zapis o tem, kako je prebolela covid. A covid ni edina bolezen, s katero se svet spopada.

"Menim, da je največja in najbolj bistvena razlika med vzhodno in zahodno Evropo, ki je bila in ki še vedno obstaja, korupcija. Seveda, tudi na zahodu poznajo korupcijo, ravno zdaj je bil Sarkozy zaradi nje obsojen na leto dni. Ampak v vzhodnoevropskih državah, v državah, ki so imele v preteklosti komunistične režime, je korupcija sistem."

V kavarni sredi Zagreba se je Nataša Štefe s Slavenko Drakulić pogovarjala tudi o Evropi, o družbenih spremembah, o pasivnosti ljudi ter o pravicah žensk in dejstvu, da te niso nikoli za vedno zagotovljene. Ter tudi o tem, ali ima pisateljsko rutino in ali je mogoče povsem ločiti umetnika od umetnosti, ki jo ustvarja.

In še pripis. Kot je v elektronskem sporočilu napisala Slavenka Drakulić, je njena izbira glasbe zelo "staromodna": Bob Dylan (Blowin' in the Wind), Leonard Cohen (Susan) in The Beatles (Yesterday).

Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.

Filozof Umberto Galimberti pravi, da za mlade prihodnost ni obljuba, prej nepredvidljiva grožnja. Trdi, da demokracija nikoli ni zares obstajala, razlaga o propadu civilizacij ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene

Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Veliko razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.

"Jaz sem doživel noro ljubezen s svojo ženo, ki je bila izjemna ženska. Fantastična. In to je bila tudi moja poguba, kajti po njeni smrti nisem našel ničesar niti podobnega. Tako se ti maščujejo ljudje, ki v tvojem življenju nekaj štejejo. Skupaj sva bila 41 let, med drugim je bila Slovenka."

IZBOR GLASBE UMBERTA GALIMBERTIJA

Domenico Modugno - Volare

Adriano Celentano - Il ragazzo della via Gluck

Lucio Dalla - L'anno che verra'

Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.

Družbeno angažirani režiser Žiga Divjak o podnebnih spremembah, kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost.

Vročina. Gejm. 6. Človek, ki je gledal svet. Kons: Novi dobi. Hlapec Jernej.

Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe.

Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.

“Tako optimizem kot pesimizem sta lahko nevarna. Oba nas lahko uspavata. Vseeno verjamem, da lahko zmagamo, čeprav se zavedam, da gre za neskončni proces. Zmaga je že vsak človek, ki ne umre. Zmaga je vsako trpljenje, ki ga uspemo preprečiti.”

Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo?

Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije.

Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu.

Obiskal jo je Gašper Andrinek.

Prevode je brala Lidija Hartman.

Turška novinarka in pisateljica Ece Temelkuran o tem zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah samo Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo?

Nedeljska gostja je turška novinarka in pisateljica Ece Temelkuran. Razmišljala predvsem o temi, ki jo že nekaj časa podrobno spremlja, to je desničarski populizem. Pa tudi o Turčiji, Evropski uniji, krizi trenutnega sistema in institucij, pa tudi o njeni družini, s katero se lahko srečuje samo na grških otokih, saj je Turčija zanjo prenevarna.

"Vsak status quo ima to magično sposobnost, da ljudi prepriča, da smo dosegli konec razvoja. In če propade status quo, bo propadlo tudi vse drugo. Kar pa ni res. To je bil tudi strah pomorščakov, torej da bodo padli z roba sveta, preden so ugotovili, da je svet okrogel."

Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt.

Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.

Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času

Arhitekt Miloš Kosec meni, da je primarna naloga arhitekta danes osveščanje, komunikacija in interpretacija možnosti, ki so v prostoru, ki bi omogočil dejansko solidarno, odprto in demokratično družbo: "Če se hočeš ukvarjati z arhitekturo, pomeni, da moraš o njej nenehno razmišljati, da jo moraš spajati z drugimi družbenimi problemi, da moraš o njen komunicirati s svojimi kolegi in ljudmi izven stroke. Šele na vseh teh temeljih lahko poskušaš ustvarjati arhitekturo, ki je primerna svetu, v katerem živiš. Nikoli ne gre samo za ponavljanje preteklih vzorcev ali za izumljanje nečesa novega na prazni mizi ali na praznem ekranu."

Kosec pravi, da je slepa pega arhitektov ta, da se prevečkrat razume spremembo namena uporabe stavb kot da gre za počasen propad tiste prve arhitektove ideje. A dodaja, da to ni res, saj gre za eno najbolj fascinantnih lastnosti arhitekture, za njeno prilagodljivost in odpornost, ki traja: "Zato so stavbe, katerih izvorni naročniki in uporabniki, ki so že davno pod rušo, pa kljub temu stavbe odlično živijo, spreminjajo funkcije in na tak način zrcalijo nenehno se spreminjajočo se družbo okoli sebe, izredno zanimivi objekti raziskovanja." 

"Pandemija je spremenila stvari, ker jih je pospešila. Pandemija ni uvedla novih oblik bivanja, dela, nadzora. Vse to je obstajalo že prej. Jih je pa radikalno pospešila in naredila vidne za tiste sloje prebivalstva, ki o tem niso vedeli ali jim ni bilo treba vedeti ničesar."

Miloš Kosec je tudi pisec in soustarjalec revije Outsider: "Pisanje ni samo sporočanje, pisanje je komunikacija. Noben članek, ki sem ga napisal, ni bil napisan z željo, da bi jaz svetu sporočil, kaj si mislim, ampak da bi se skupaj z ostalimi kolegi in družbo pogovarjal o dilemah, ki jih drugače nisem mogel razrešiti."

"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.

O iskanju ameriške identitete, stereotipih o Američanih in o tem, ali so Združene države še obljubljena dežela je govoril ameriški politolog Samuel Goldman

"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo.

Američani menijo, da imajo izoblikovano mnenje o sebi in svoji identiteti, a vse bolj očitno je, da to mnenje ni enotno.  Po 11. septembru, ko se je do temeljev spremenila ne le Amerika, ampak ves svet, se je tudi v ZDA razdvojenost  le še povečala. Kako na težavni umik 20 let po 11. septembru 2001 gleda nanj politolog Samuel Goldman? Spregovoril je o iskanju ameriške identitete, stereotipih o Američanih, o tem, ali so Združene države Amerike še obljubljena dežela ter o svoji najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.