Nedeljski gost

Starosta alpskega smučanja Tone Vogrinec o poti od Innsbrucka 1976 do Sočija 2014, kamor so ga povabili Hrvati. Od Bojana Križaja do Mateje Svet. Od The Supremes do Bilečanke. Pa tudi o kombiju za 700 nemških mark

Pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu je bil nedeljski gost starosta slovenskega alpskega smučanja Tone Vogrinec. Popularni Tona bo po koncu iger, 24. februarja, praznoval 80. rojstni dan, ob tem jubileju bo izšla tudi skoraj 500 strani dolga knjiga spominov. Tone Vogrinec - Tona – sinonim za slovensko alpsko smučanje, ki ga je zastrupilo že zelo zgodaj in postalo njegovo življenje. Mogoče bi bilo drugače, če ne bi za 700 nemških mark v 60-ih kupil kombija.

"Kombi mi je olajšal in omogočil več nastopov v smučarski reprezentanci. Trenerji so se odločali ali v ekipo vzamejo Vogrinca in gre ekipa na pot s kombijem, ali pa se na tekme odpravijo z vlakom."

Od tekmovalca, trenerja, do dolgoletnega direktorja reprezentanc. Od olimpijskega Innsbrucka 76'… "To so bile skromne igre, organizirane v korist samega športa. Olimpijski duh je bil veliko bolj prisoten kot je danes. Sploh v Pekingu bodo športniki živeli v mehurčku, zanima me kako bodo sploh lahko dihali." ... do Sočija 2014, kamor so ga v delegacijo povabili Hrvati, ne Slovenci.

"Po 11-ih igrah, na katerih sem bil aktivni udeleženec, sem pričakoval, da bom ob vseh funkcionarjih in sponzorjih, povabljen v Soči tudi sam. Pa me OKS ni povabil, kar me je zelo razočaralo. Ko so to izvedeli Hrvati, so me povabili oni in bil sem del njihove delegacije."

O (ne)cepljenih športnikih, ki ne gredo na igre ali velika tekmovanja. "Jaz tega enostavno ne razumem. Da športniki zaradi nasprotovanja cepljenju uničujejo svojo kariero, mi res ne gre v račun. Konec koncev je poseg v telo tudi intenzivno treniranje."

"Ko sem ob pripravljanju knjige eno leto brskal po papirjih, mi je bilo vsak dan bolj jasno, da je mejnik v razvoju jugoslovanskega, slovenskega alpskega smučanja prav Bojan Križaj. Če ne bi bilo njegove zmage na mladinskem svetovnem prvenstvu, bi se žalostna zgodba smučarije pri nas nadaljevala še naprej."

"Jaz sem bil zastrupljen z alpskim smučanjem, ki je bilo pri meni na prvem, drugem, pa tudi dvajsetem mestu. Vse drugo sem dal na stran. To pa je bilo za vse, ki so takrat živeli ob meni, zelo slabo."

"Moja želja je, da bi se enkrat lahko srečala, si pogledala v oči in si dala roko. Nikakršnega razloga ni, da bi ta zamera trajala še naprej. Jaz ne vem zakaj je jezna name."

Queen - We Are The Champions

Lačni Franz − Kaj bi mi brez nas

Vlado Kreslin - Tvoje jutro

Ervin Hladnik Milharčič s svojimi dolgoletnimi izkušnjami v novinarstvu še vedno postavlja najvišje standarde v svojih primarnih žanrih - kolumnah in novinarskih reportažah. Najbolje se znajde na terenu, v pogovoru z ljudmi. Goričan v Ljubljani, Slovenec v svetu.

O tem, zakaj vztrajati v novinarstvu, zakaj je na besedilo treba gledati kot na rock’n’roll, o radiu z nostalgijo, o brezrokavniku z žepi in robustnem zelenem terencu.

Leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, je mislil, da smo na poti v evropskost, zdaj priznava, da se je zmotil. Kot novinar opaža, da se v njegovi domovini dogaja desna revolucija: "Na oblasti niso konservativci. To so nevarni revolucionarji, ki globinsko spreminjajo ne samo politično strukturo države, ampak tudi ekonomska razmerja, šolski sistem, potiskajo javno zdravstvo v zasebne roke."

"Zdajšnja vlada me spominja na starce, ki gredo v disko. Tam so osemnajstletniki, potem pa imaš v kotu neko skupino 50-, 60-letnikov, ki so si razpeli srajce in plešejo. Ko jih pogledaš, ti pomaga edino pieteta."

Tomaž Rotar. Doktor dentalne medicine. Alpinist, ki je osvojil tri najvišje gore sveta. Egoist, ki ima neizmerno rad družino. Smrt je zanj najboljši izum življenja

Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico."

Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njeg sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.

Sergej Trifunović. Nekoč so ga označili za največjega talenta srbskega gledališča. Komplimente zavrača. Vseeno gre verjetno za enega najbolj znanih gledaliških in filmskih igralcev na Balkanu, ki pa mu je uspelo tudi v tujini. Močna družbena angažiranost ga je potegnila v politiko. Če se je pred več kot 20 leti boril proti režimu Slobodana Miloševića, je zdaj oster kritik Aleksandra Vučića. Vseeno sebe še vedno najprej vidi kot umetnika.

V Beogradu se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.

Pri pripravi besedila je sodelovala Jana Vidic. Lektorirala Saša Grčman. Prevode je bral Jure Franko, izseke iz knjige Ivan Lotrič. Posebna zahvala Goranu Vojnoviću in Radku Poliču.

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti z zdajšnjim časom

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti z zdajšnjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. Poleg tega, da je dr. Mateja Ratej zgodovinarka, znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in publicistka, je tudi Mariborčanka in, kot pravi, jo ta prostor izredno definira. "Čutim, da sem, kjer moram biti," pravi. Pred leti je bila prvopodpisana pod državljansko pobudo za 50-minutno vožnjo vlaka med Mariborom in Ljubljano.

"Prepričana sem, da če bi se vzpostavila ta prometna hrbtenica med največjima mestoma, da bi država zadihala na novo. Družbene učinke take povezave lahko le slutimo. Vprašanje pa je, če zanjo sploh obstaja interes."

Bibliografija dr. Mateje Ratej je obsežna. Omenimo le dve knjižni izdaji njenih kolumen, večinoma za Večer: leta 2013 je izšlo delo Človek v času, letos Silhuete: mozaik medvojnih mentalitet. Njena znanstvena monografija Svastika na pokopališkem zidu pa se posveča pojavu hitlerizma na širšem mariborskem območju v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

"Če bi morala datumsko opredeliti padec predstavnega sveta, je to leto, ko je Mark Zuckerberg ustanovil Facebook."

V okviru historične antropologije se dr. Mateja Ratej posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O današnjem času meni, da je močno prisotna potrošniška miselnost, ki prežema vse pore družbe. Obenem pa smo priča padcu predstavnega sveta po drugi svetovni vojni. Stare miselne strukture in vrednote razpadajo, nove pa se še niso vzpostavile. Boleče obdobje, za posameznika in za družbo.

"Ko danes rečemo fašizem ali komunizem, govorimo predvsem o vsebinski izpraznjenosti današnjega skupnostnega prostora, ki ne zna definirati ključnih antagonizmov. Dobro pa to počnejo raperji, ki dobro zaznavajo obrobja. Ključne resnice so zmeraj na obrobju, nikoli v centru."

EMKEJ – VEŠ KAJ BI TI MOGO

LEOPOLD I. – EDINO

Prim. Jasna Čuk Rupnik je aktivna na več področjih, med drugim je tudi članica skupine za primarno pediatrijo

“Nekateri ljudje ne morejo prisluhniti stroki, ampak so popolnoma omreženi s teorijami zarot. Ne razumejo, da se v tej proticepilski industriji obrača veliko denarja in je cilj dobiček nekaterih izbrancev.”

V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu, je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom, da resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je na Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.

“Moja ocena je, gledam celostno, da smo v epidemiji delovali tako shizofreno, da smo s tem povzročili otrokom bistveno večje travme, kot bi jih, če bi ustvarjali sistem trdno, z jasnimi usmeritvami in jasnimi navodili. Raziskave so pokazale, da so otroci utrpeli manj škode tam, kjer so bili postopki varovanja pred okužbami bolj rigorozni, vendar so stali in ni bilo v okolju brezplodnega, škodljivega in destruktivnega upiranja.”

Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021

Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah.  Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.

28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.

"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."

Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo  govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.

Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?

"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"

Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju,  kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.

"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."

Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."

Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.

"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."

Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?

"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem.  Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."

Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.

"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica  in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš.  Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."

Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.

"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."

Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.

"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)

Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.

"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."

Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.

"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."

Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.

"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."

Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?

"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."

V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:

"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."

Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:

"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."

Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."

Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je  Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.

"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"

Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.

V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti  s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.

"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."

Kako piše? Potrebuje mir?

"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."

Pa doktorski študij?

"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."

Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.

"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "

Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?

"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."

V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.

"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je,  da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."

V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."

Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.

"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."

Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole: 

– zbogom –

– zbogom, zbogom, zbogom –

      Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.

      Odprem oči.

      Prebudim se.

Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.

" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."

Anglistka in germanistka Simona Bennett že 60 let živi v Veliki Britaniji. O odprtosti Londona, politiki, brexitu in pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu

Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje.

Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov: “London je bil v šestdesetih letih zaradi industrijske megle praktično črn. Začeli so uvajati tako imenovane brezdimne cone. Na drugi strani pa je bilo to obdobje rahljanja angleških tradicij in spolne togosti. Pojavila so se mini krila.”

Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si v predmestju Londona ustvarila družino s štirimi sinovi. “Moj sin Chris, ki govori zelo dobro slovensko, je kot mlad novinar pokrival osamosvajanje Slovenije. Ostal je na Balkanu, spremljal je vojno na Hrvaškem in BIH. Tam je bil kasneje svetovalec Valentina Inzka, zdaj dela v Haagu.”

“Življenje je dar, tudi če je težko. Ključen je posluh za druge ljudi. Važna je misel na sočloveka, važno je prijateljstvo.”

O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju. “Pokojni mož David se je zelo aktivno vključil v življenje naše gorenjske vasice Poljšica. Lepo se je naučil slovensko, kot lingvista so ga zanimali dialekti, enkrat je sosed celo mislil, da je domačin.”

Mirjana Ule je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja

Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.

“Jaz bi rekla, da se moralni zlom ne dogaja med ljudmi, ampak na ravni politike in vodilnih institucij, vsak dan ga opažamo - z neprimernimi sporočili in načinom obnašanja. Na strani ljudstva gre kvečjemu za moralno zgroženost, kar sproža veliko nezaupanje med ljudmi in skepso v ukrepe.”

Posledično se trgajo vezi med državo in državljani. “Temeljno zaupanje v institucije predstavlja neko stališče do sveta kot pravega in pravičnega ter pomirja čustva strahu, predstavlja neke vrste zaščito in varnosti med državljani in državo.” Rušijo se tudi razmerja med državo in družino, ki postaja vedno bolj zaščitniška in v Sloveniji posebna še v nečem: v (pre)velikem vpletanju staršev v izobraževanje otrok.

“To pomeni, da so starši tudi šolsko delo prevzeli na svoja pleča, se vtikajo, kjer ni njihovo mesto. Do neke mere šolam oziroma tistim,  ki vodijo šolsko politiko, to ustreza. Po drugi strani pa pomeni, da se razmerja med družino in šolo rušijo.”

Kot pravi, jo je ključno formiralo študentsko gibanje in leto 1968, zato je skladba Imagine Johna Lennona zanjo še vedno neke vrste himna. Predstavlja namreč vrednote, za katere se je zavzemala še kot študentka in za katere se zavzema vse življenje.

“Naučili smo se, da nobena pravica ni do konca obranjena.”

Molk in profiti: Jani Kovačič

Imagine: John Lennon 

Bella Ciao: v izvedbi Kombinatk 

Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani

Nedeljski gost je dr. Mojmir Mrak, profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije številnim institucijam in vladam držav osrednje in JV Evrope.

"V Evropski uniji smo desetletja živeli pod nekim varnostnim dežnikom Nata in s tem tudi ZDA. Zdaj je jasno, da tega dežnika ni več. Sosedje Evropske unije dobivajo večjo težo v svetovni ekonomiji in gospodarstvu. Vse bolj prihaja do izraza, da imamo v Evropski uniji problem s svojo identifikacijo in spopadanjem z izzivi."

Še vedno upa, da bomo v Sloveniji stvari peljali v želeno smer. Spominja se zanosnega obdobja v času neodvisnosti in prvega desetletja, ko smo relativno jasno vedeli, kaj hočemo. Takrat je bilo po njegovem mnenju tudi malo napak na področju ekonomske politike.

"Velika stvar, ki jo pogrešam in se je res spremenila, je, da se med sabo več ne pogovarjamo. To, kar se dogaja v politiki – če mnenje ni moje, potem ga je treba ubiti – to ni sistem, v katerem lahko normalna država deluje dolgoročno. Ta del me resnično skrbi."

Govoril je tudi o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti.