Nedeljski gost

Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.

Ivan Lorenčič je bil več kot trideset let ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru

“Ne otepam se elitizma. To je elitizem v pozitivnem smislu. Na vsakem področju dobite najbolj uspešne ljudi. Če gre za elitizem znanja, ne vidim nobenega problema.”

Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.

“Šolski minister mora biti močan, mora imeti jasne odločitve, da mu vsi sledijo in verjamejo. Zdaj pa se pojavlja preveč ljudi. Najprej ministrica, potem pride nekdo drug, pa tretji, pa še četrti. Moramo imeti enega človeka, ki mu res verjamemo.”

Kdaj je Druga v Mariboru postala prva? Kaj naredi gimnazijo elitno - dijaki, učitelji ali vodstvo? Ali se je šolska in politika nasploh ustrezno odzvala na izzive, ki jih je pred njo postavila pandemija koronavirusa? Ali je šolski sistem, kakršnega je pomagal zasnovati v 90ih, še primeren za izzive sodobnega časa? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril tokratni Nedeljski gost, Ivan Lorenčič, sveže upokojeni ravnatelj Druge gimnazije iz Maribora.

“Ne vidim težave, če nam najboljši odhajajo na študij v tujino. Saj vsem najboljši odhajajo. Težava je potem, ali jih znamo, potem ko so zunaj, povabiti nazaj.”

Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.

Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir

“Ljudje veliko razmišljajo in si premalo upajo,” pravi Aleš Winkler, slovenski kozjerejec in sirar iz okolice Pulja. Pred dobrim desetletjem se je z družino iz ljubljanskega mestnega okolja preselil v hrvaško Istro in tam postavil sirarno Stancija Kumparička. Nekoč se je ukvarjal z nepremičninami, zdaj so v središču njegove pozornosti premičnine, in to hitre premičnine: koze!

"Veš kaj, ta nepremičninski posel je grozno dolgočasen, saj imaš le dve enoti: ena je kvadratni meter, druga pa količina denarja za kvadratni meter. To je zelo depresiven posel. Seveda ima svoje prednosti, zato se kar nekaj ljudi s tem še ukvarja, jaz več ne. Ampak mislim, da smo ljudje sposobni v življenju  narediti še kaj več."

Pravi, da ga umetne delitve ne zanimajo, meje so konstrukt, ljudje pa na eni in drugi strani povsem enaki. Aleš Winkler si ne dovoli, da bi se obremenjeval "z banalnostmi, kot je politika," sicer pa se koze požvižgajo na to, čigava je zemlja, zanima jih le, kaj na njej raste.

"Koze problemov z mejami ne razumejo, sem jim probal razložiti, pa ne gre. Govoriti o nacionalnih okvirijih me nikoli ni kaj dosti zanimalo. Meje so umetne. Vse. vedno. Ljudje, ki pa živijo na teh območjih, ne verjamem, da so na tej strani črte ljudje drugačni kot na oni. Tukaj živijo tisočletja, s tem ne bi smeli imeti velikih problemov. Imajo jih pa, ampak to zato, ker jih sami hočejo imeti."

V sirarni, ki diši po "gromozanskih kupih starega mleka", vlada anarhistični pristop, pojasnjuje sirar. "Pri nas so v sirarni siri od včeraj, pa tisti, ki so stari pet let. Tukaj sva v prostoru, v katerem se vodi konstantna vojna med mikroorganizmi. Kot v človeški civilizaciji, vsi poskušajo nadvladati druge in pokazati prevlado na koščku starega mleka."

Sir, ki ga izdeluje družina Winkler s šestimi zaposlenimi, je prejel številne nagrade, posestvo pa je obiskal tudi znani kuharski šef Gordon Ramsay. Presenečen je bil, kako kakovostne mlečne izdelke izdelujejo v hrvaški Istri, saj je bil prepričan, da so največji mojstri Italijani in Francozi.

"Seveda delamo boljše sire kot Italijani, halo, saj imamo boljše pogoje! 180 bilk raste na našem posestvu, koze same izbirajo, kaj bodo jedle, tako mora na koncu izpasti nekaj dobrega! Sicer pa ... Bolj kot so ‘fancy’ restavracije, manjši so koščki sira! Tanka rezina na penici, z, ob, na posteljici, ti izrazi so super!"

 

Vsebine iz projekta Tu EU – moč javnosti sofinancira Evropski parlament.

V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu.

O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.

Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije in predsednik Slovenske olimpijske akademije

V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. Sedeminpetdeset let pozneje, pri 81 letih, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred odprtjem pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu.

O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem, ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.

Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora.

Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.

O povezavi umetnosti z arhitekturo in znanostjo, dialogu med umetnikom in kuratorjem ter razstavi Perceptron v Moderni galeriji

Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen vizualni umetnik. V Moderni galeriji se predstavlja z razstavo Perceptron, ki zajema doslej najcelovitejši pregled njegovih del. Perceptron je bil konec petdesetih let prvi računalnik, zasnovan na podlagi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, večkrat uporablja računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora.

"Arhitektura in umetnost sta dve zgodovini, ki sta potekali v vzporednem prostoru. Kaj je ta vmesni prostor? Velikokrat je problematičen, ker ni institucij in kulture za spodbujanje stanj, odklonov od normalnega, ki so zelo zanimivi."

Diplomiral je na ALUO, smer kiparstvo. Bil je rezident podiplomskega študija na akademiji v Düsseldorfu, pri znamenitem britanskem kiparju Tonyju Craggu. Zadnji dve desetletji je razpet med Ljubljano, New Yorkom in Bostonom. Njegova dela so vključena v številne muzejske zbirke: MoMA, New York, MACBA, Barcelona, Fondazione Prada, Milano. Redno je vabljen na bienale in v najprestižnejše galerije po svetu. Živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer od leta 2015 na eni od univerz študentom arhitekture predava o umetniškem ustvarjanju.

"Umetnost je treba prodajati, to prinese s sabo probleme, ki niso tako enostavni."

Perceptron si bo zaradi velikega zanimanja v Moderni galeriji mogoče ogledati do 29. avgusta.

Glasbeni izbor:

Liquid Liquid – Optimo

DJ Maphorisa – Midnight Starring

Nu – Who Loves the Sun

 

Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst.

O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju.

Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.

Novinar in pisatelj Dušan Jelinčič o tržaških prikaznih, Sloveniji, očetu Zorku, Jamesu Joycu, gorah in morju

Dušan Jelinčič je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst.

Kako je bila videti osamosvojitev Slovenije iz Trsta, kako ga je zaznamoval alpinizem ter kakšen vpliv ima nanj James Joyce?

Moj Trst je mesto burje, ki čisti zrak in prevetri srce, mesto morja, mesto moje slovenske duše, vtkane v mozaik duš drugih narodnosti, ki oblikujejo multietičnost tega prostora, mesto socialnih in političnih bojev, mesto bohotne kulture in prodorne večjezične književnosti, s katero naphano do svojega zadnjega vlakna. - odlomek iz zbirke kratkih zgodb Tržaške prikazni

Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.

Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik in glasbenik Mark Jacob Cavazza ter kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost

Pred 30. rojstnim dnevom Republike Slovenije gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Prvi je glas Ane Vilhelmine Verdnik, diplomantke z Oxforda, ki bo po končanem magistrskem študiju na prestižni univerzi nadaljevala doktorat. Ukvarjala se bo s povojno rekonstrukcijo na območju zahodnega balkana. Ima 22 let, a razmišlja zrelo in kritično, v maniri dolgoletnega izobraževanja na področju debaterstva.

Mark Jacob Cavazza je 22-letni umetnik, ki se je posvetil poeziji, glasbi in dramski igri. Na svet ves čas gleda s kritičnimi očmi in poskuša vsaj približno orisati razmere generacije, ki ji pripada. Zanj je bogat besedni zaklad ena najpomembnejših stvari v življenju. Z vzdevkom Mladi Prešeren se je najprej posvetil poeziji, ki ji je pozneje dodal še ritem. Pa, kot poet, ve svoj dolg?

“Tega dolga se zavedam. Zavedno ali nezavedno namreč vplivam na generacijo poslušalcev. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da se izražam v svojem maternem jeziku, kritično razmišljam in zrcalim položaj družbe.”

Svoje razmišljanje je podala tudi mlada koroška kmetica Anja Mager. Ponosna je, da je kmetica in si želi, da bi kmetica tudi ostala. Tudi zato se zadnje leto, odkar je postala predsednica Zveze slovenske podeželske mladine, bolj kot s kmetovanjem ukvarja z 'administrativnim' kmetijstvom. Trudi se izboljšati pogoje za mlade kmete in vplivati na sprejem sistemskih ukrepov, ki bi mlade s podeželja spodbudili, naj ostanejo doma in svoje življenje posvetijo pridelavi hrane.

"Generacija, ki prihaja, razmišlja drugače. Na kmetijstvo gledamo skozi oči podjetništva. Kmetovali bomo, če se nam bo na koncu to izplačalo, želimo si zelenih številk, iščemo nove poti in priložnosti. Ko opazujem predstavnike znotraj našega članstva, lahko rečem, da prihaja nova miselnost, zelo dobrodošla in tudi zelo potrebna."

Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija.

Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij.

Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.

Albin Keuc o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij

Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija.

Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga bo govoril tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij.

Jedrsko energijo razume kot izraz vere v tehnologijo in zmožnost človeškega razuma, da obvladuje naravne procese. "Vseeno govorimo o tehnologiji, ki za seboj pušča deset tisočletja trajajoče odpadke, ki jih moramo varovati in spraviti tako, da nikoli ne bodo škodovali prihodnjim generacijam. To pomeni, da je jedrska tehnologija eksplicitno in implicitno zoper načelo trajnostnega razvoja. Današnje generacije nimamo pravice porabiti ali obremeniti prihodnjih generacij."

Ko govorimo o podnebnih spremembah in jedrski energiji, je tukaj veliko dejavnikov. "Danes težko ocenjujemo, kaj se bo dogajalo s padavinami, kaj bo polnilo slovenske reke. Če se danes odločamo o jedrski elektrarni, se moramo odločiti, kako jo bomo hladili. Tukaj je še veliko drugih vprašanj. Pokazalo se je, da se je potresna dinamika v tem okolju spremenila. Tukaj je veliko tveganj, o katerih bi morali javno razpravljati. Mene žalosti, da je bilo v osemdesetih celo lažje biti medijsko prisoten z različnimi mnenji kot v današnji medijski krajini. Kar pa seveda kaže tudi na to, da se s strani jedrskega lobija preprečuje ljudi na zelo fine načine. Danes imamo na voljo tehnologije in tehnike, s katerimi lahko vplivamo na naše vsakdanje vedenje in izbire in kdor ima sredstva, da to lahko tudi počne. Zato je tudi tako pomembno, da se civilna družba organizira."

Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.

Rudi Vouk o problemu pozabe, učenju iz zgodovine, odgovornosti zakonodajalcev pri sprejemanju zakonov in avstrijski Koroški kot evropskem laboratoriju

Rudi Vouk je celovški odvetnik, ki je že vse življenje družbeno dejaven. Pravi, da v manjšinskih zadevah denar ne more biti vse. Koroški Slovenci so se 10. oktobra, ko zaznamujejo obletnico koroškega plebiscita, vedno bali, hkrati pa so veseli, da je 100. obletnica mimo, ker takšna praznovanja ne prinašajo nič dobrega.

"Imamo problem, da za naša vprašanja ni več nobene pozornosti in da počasi tonemo v pozabo. To je za manjšino najhuje, kar se ji lahko zgodi. Če hočeš reševati odprte zadeve, moraš najprej ustvariti pripravljenost politike, da se malo premakne." 

Že v mladosti ga je za branje navdušil njegov oče, ki je bil učitelj. Vedel je, katere knjige bi ga zanimale in takšne mu je prinašal. Tudi v slovenskem jeziku. Rudi Vouk pa ni bil nikoli odporen na krivice in ravnanje z manjšinami. Zanimala so ga ravnanja držav do manjšin, še posebno Avstrija, ki se je iz male države prelevila v velikanski historični mastodont in potem zopet nazaj na prvo, manjšo točko.

"Nisem razumel, kako to, da država, kot je Avstrija, ki dobro funkcionira in je pravna država, zapostavlja manjšinsko področje, na katerem se čisto nič ne premakne. To mi ni šlo v glavo, sem trmast človek in to je bil samo motiv za poznejšo poklicno odločitev."

Ob slovenski samostojnosti je bila na avstrijskem Koroškem velika evforija, navdušenje nad spremembami na bolje, nad partnerstvom z Avstrijo. Ljubljana je avstrijsko Koroško videla kot neke vrste zunanjepolitično berglo, kot edino možnost, kjer je lahko v času Jugoslavije izvajala samostojno politiko, po osamosvojitvi pa se je to hitro nehalo. Ni se sicer zgodila razdvojenost pri zastopstvu, se je pa začela kazati delitev na dve struji. Problem, ki je še danes dobro poznan v marsikateri državi.

"Mi se pustimo razdvajati. Mislim, da bi lahko tudi na tem področju Slovenija naredila kaj več. Ta razdvojenost je prišla najprej iz Ljubljane, ni bila naša iznajdba. Ideologija pri tem ne igra nobene vloge. Vse se vrti okoli pravic, ali si ali pa nisi zanje. Te pravice niso leve in desne, ampak kratko malo so za to, da se jih upošteva. Danes imamo opravka s čisto drugimi izzivi. Ni več delitve na levo in desno, ampak na to, ali se priznavamo k demokratičnemu liberalnemu sistemu in mišljenju ali pa k nekemu avtoritarno populističnemu. Mislim, da je danes to tisti glavni razkol v številnih državah."

Glasbeni izbor nedeljskega gosta:

Pepel in kri – Naj bo baby

Magnifico – Land of Champions

Laibach – The Whistleblowers

 

Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra.

Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.

Prof. dr. Lev Kreft je filozof, sociolog, nekdanji politik, urednik, publicist, ki se še vedno drži življenjskega vodila, da je najpomembnejše, da se občinstvo ne dolgočasi

Profesor dr. Lev Kreft je filozof, sociolog, publicist, urednik, nekdanji politik. Je dolgoleten profesor estetike na Oddelku za filozofijo Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi še vedno predava na Akademiji za likovno umetnost in Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete. Pionirsko se je pri nas posvečal filozofiji športa. Do leta 2012 je bil direktor Mirovnega inštituta.

"Kar zadeva stanje v kulturi, je najbolj vidno to, da po nepotrebnem spreminjamo Cukrarno v moderno razstavišče. Mirno bi se lahko vrnila nazaj v ubožnico za umetnice in umetnike, ker so ti med epidemijo obubožali. Vidi se sovraštvo nad tisto umetnostjo, ki se je ne da nadzorovati."

Med epidemijo smo izkusili globalno izredno stanje, je prepričan Kreft. In to stanje razume kot manevre "za prihodnost tistih sil, ki svet držijo v pesti". Epidemiološka stroka vse bolj postaja politična stroka za nadzor nad upornimi množicami, ki se upirajo bogatenju peščice in tudi uničevanju okolja. Edino rešitev vidi v globalni solidarnosti, ne glede na dobrodelno reševanje okolja à la Bill Gates, brez angažiranja množic ne bo sprememb pri vprašanjih človeštva.

"Teorije zarot nastajajo zato, ker ljudje niso neumni, vedo, da zarote obstajajo. Seveda si jih predstavljajo drugje, a zarota obstaja in znanost je dobro orodje za njeno razkrivanje." 

Kot politik je bil dr. Lev Kreft poslanec v prvih sklicih slovenskega parlamenta, pred skoraj dvajsetimi leti je neuspešno kandidiral za predsednika države. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo, pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra.

"Značilnost tistih, ki so v politiki, je, da jim je strašno prijetno, saj jim politika pomeni moč in vpliv, morda celo slavo. Od zunaj se zdi politika nekaj gnusnega. Obe predstavi sta politično slabi, druga je še slabša, saj omogoča prvo." 

Kot pravi dr. Kreft, je pri spremembah rad zraven, ne da bi hlepel po položaju in vodenju. Kritičen je do zdajšnje vlade in sestave parlamenta, v katerem je edina večina tistih, ki si želijo ostati na položaju, ni pa v parlamentu mogoča kakovostna konfliktna diskusija, iz katere bi z argumenti prišli do večinskega stališča.

"Ljudje so razumeli, da je politika tista, ki jim edina lahko vrne javno dostojanstvo in moč, ki so jim ju vzeli." 

Glasbeni izbor nedeljskega gosta

Patti Smith – Gloria

Velvet Underground/Nico – I'll be Your Mirror 

September – Kolo 

 

Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review.

Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

Miha Škerlavaj je prodekan za raziskovalno delo in doktorski študij na ljubljanski Ekonomski fakulteti ter pridruženi profesor na norveški poslovni šoli v Oslu, bil je tudi naš sodelavec v oddajah Vodenje s posluhom

Miha Škerlavaj, ki se ga morda spomnite kot strokovnega sodelavca naših oddaj Vodenje s posluhom, poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav na področju menedžmenta postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi in postherojske načine vodenja, za svoje delo pa je prejel Zoisovo priznanje. Je tudi soavtor članka v prestižni reviji Harvard Business Review o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov.

"Za stalno inoviranje potrebujemo tako stabilnost kot tudi spremembe. Inovativnost smo vedno povezovali s stalnimi spremembami, ampak graditi moramo na tem, kar nas je delalo uspešne v preteklosti, na intelektualnem kapitalu, ki ga imamo. Tistemu, kar nam je predhodno zagotavljalo uspehe, moramo dodati ravno prav novega, da smo zanimivi za ciljna občinstva."

Škerlavaj je zaposlen na Ekonomski fakulteti ljubljanske univerze in na norveški poslovni šoli v Oslu. Skandinavija je v globalnem merilu prepoznana kot center znanja s področja organizacijske psihologije. Na katedri, znotraj katere je deloval, je zaposlenih kar 60 organizacijskih psihologov. Samo predstavljamo si lahko globino specializacije in ekspertiz, ki tam obstajajo. Sam svojo izkušnjo življenja v tujini dojema kot velik in koristen korak na karierni poti.

"Raziskave na širših vzorcih kažejo, da ekspati, ljudje, ki gredo v tujino za daljše časovno obdobje, dejansko razvijejo spretnosti in veščine strateškega razmišljanja, ustvarjalnost, inovativnost. Priporočam malo kroženja možganov. Ne priporočam bega možganov, kroženje pa definitivno."

Kljub življenju zunaj slovenskih meja pa še vedno zelo ceni domače okolje in svoj materni jezik.

"Moja družina izhaja iz Opčin nad Trstom. Upam, da je večini Slovencev ta zgodovina poznana. Vemo, koliko truda, napora in boja je bilo treba vložiti, da smo lahko ta vidik svoje identitete ohranili. Morda od tod izvira moje spoštovanje do maternega jezika."