Nedeljski gost

Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa.

V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.

Dr Jana Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o popandemični resničnosti in o enakosti med spoloma, pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države

Kot pravo globalno državljanko doktorice sociologije Jane Javornik nikoli niso opredeljevale mikrolokacije. Njeno profesionalno in ustvarjalno življenje je dinamično in se razteza na več celinah: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa.

"Trenutno živimo v obdobju naraščajočega popularizma v politiki, nacionalizma, ksenofobije, tudi rasizma, ki se zelo očitno širi in nenazadnje tudi mizoginije. Ta patriarhalni duh recikliran v sodobni čas postaja vse bolj akuten in problematičen."

Dr Jana Javornik pravi, da je negotovosti v družbi vedno več, hkrati pa je bistveno več tudi konkurence. Praviloma to pomeni, da je vedno manj solidarnosti. Dodaja, da višja, kot je stopnja zaupanja v javne institucije in splošno zaupanje v neke anonimne druge, bolj odprta je družba, lažje funkcionira na način nepisanih pravil.

"Kam točno gre Slovenija pa ne vem. Ker tudi ne vem točno, kakšna je naša razvojna vizija, jaz je ne razumem in ne vidim. Pa sem sodelovala pri pripravi razvojnih strategij v preteklosti, a se mi zdi, da vizije ne znamo ubesediti, morda zato, ker smo tako asinhroni."

Glasbeni izbor Nedeljske gostje

Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja.

Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji?

Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.

Fotografinja Manca Juvan o tem, zakaj se oblast počuti ogrožena s strani kulture, zakaj za solidarnost potrebujemo več napora kot za dobrodelnost in kaj bi se zgodilo, če bi ji oče v mladosti kupil konja

Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja.

Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji?

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.

Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."

Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."

Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."

"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."

V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."

Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."

Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."

"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."

Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."

"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."

Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."

Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.

Brita Krebs je humanitarka po srcu, ki brez javne prepoznavnosti skrbi za revne Gambijce, z malenkostmi, ki znajo biti v najmanjši afriški državi velike kot Triglav

Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty. V Gambijo je prišla na povabilo prijateljice, ki je bila tam na dopustu, se v državo zaljubila in tam ostala. Nekaj takega se je zgodilo tudi njej.

"Tam sem spoznala skupino New school, ki jo sestavljajo mladi, večinoma sirote od 15 do 40 let. Med sabo so se povezali in si pomagali v kontekstu osnovnega preživetja. Delajo glasbo in polagajo ploščice. Ti otroci so me z navdušenjem sprejeli kot idejno vodjo."

Enega večjih problemov v Gambiji predstavlja tudi pridobitev poklica. Obvezno vajeništvo je drago, zanj je potrebno plačati in tega denarja ni. Zato je Brita Krebs Gambijce naučila peči kruh in pecivo, marmelado so skuhali iz indijskih oreščkov. V Gambiji je s skupino mladine ustvarili neke vrste šolski bife. Tudi slovensko znanje prve pomoči presega znanje lokalnega zdravnika. Brita Krebs pravi, "da si ljudje v Gambiji delijo vse."

"V Gambiji, kamorkoli boš prišel, boš dobil hrano. Če ni kosila, si bomo delili ples ali petje. Ne bomo jokali tako kot Slovenci. Tam dobiš občutek hvaležnosti za vsak kozarec vode, ker ni tako samoumevna, kot je pri nas."

Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.

Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica

Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.

Kdo sem, od kod prihajam

Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.

"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."

Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?

"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."

Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana

Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?

"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."

Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.

"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"

Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri  je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami,  ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.

"Slovenska zemlja me navdihuje."

Umetnost spodbuja razpravo in pomaga iskati rešitve

Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z  njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.

''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''

Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?

"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."

Umetnost nas določa

Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.

"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."

Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?

"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."

Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.

"Vedno znova odpirajo naše skeleče rane ...''

Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev  na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic.  Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.

"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."

Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.

"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."

 

Prva ženska, ki vodi avstrijsko društvo likovnih umetnic in umetnikov

Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.

"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."

Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji  Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.

"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."

Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.

"Jezik je vedno osnova.  Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."

Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.

"Naj vsak ve, kdo sem!"

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka.

Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.

Matea Benedetti je modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot so ananasovo in jabolčno usnje ali svila iz lesa, v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka

"Čas epidemije jemljem samo kot eno obdobje in kot vsako, bo tudi to minilo. Je pa res, da se sedaj zavedamo, koliko stvari preveč imamo, kako pomembni so nam ljudje, ki so nam blizu in se soočili s spoznanjem, kako nestrpna družba smo."

Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Oblačila Matee Benedetti govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot so papige in hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svoje oblikovanje in uporabo inovativnih materialov ter celovit pristop k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.

“Vsaka kolekcija je posvečena eni ogroženi živalski vrsti. In to zato, da dam na neverbalni način tem živalim besedo, skozi oblačila želim govoriti o njih in njihovih čustvih.”

Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.

Vrhunski pianist Ivo Pogorelić o svobodi, disciplini, odgovornosti, delu in ... klavirju

"Ptica ne more brez perja. Pero pa ne more poleteti z zemlje, razen če ga ne odnese veter. Pero ne more odpotovati iz Evrope v Afriko. Ptica pa lahko. Svoboda ne obstaja. Obstaja kanon. Relativna svoboda, to že. Ampak obstaja kanon obnašanja, to je zelo ozek hodnik, skozi katerega se gre, na vseh straneh je odgovornost: odgovornost do skladatelja, odgovornost do instrumenta, odgovornost do sebe, odgovornost do ljudi, za katere igramo, do občinstva. Obstaja več vrst odgovornosti."

Ivo Pogorelić, svetovno znani pianist, med pandemijo ni popolnoma prenehal s svojo koncertno dejavnostjo. Njegova življenjska in umetniška zgodba virtuoza je čisti film. Že pri petindvajsetih letih ga je poznal ves svet, osvajal in osvaja vse prestižne glasbene odre, koncertno elito in dirigente. Zanj se potegujejo vsi mediji, on pa se je ogradil v svoj svet glasbe, v popoln mir in koncentracijo za igranje. "Življenje, kakršno živim že dolga desetletja, je zelo urejeno in zelo vojaško. V njem ni nobene svobode. Niste pričakovali takšnega odgovora?"

"O mojem poklicu po navadi mislijo, umetnik, aha, to je navdih, gledanje v oblake, preblisk čudežne lepote. Toda igranje klavirja je disciplina, ki je tudi fizična in atletska. Treba je biti v formi. Tako kot mora biti v formi nekdo, ki se pripravlja na tekmovanje v karateju ali kakšnem drugem športu. Gre torej za fizični pojav, to je zelo gimnastična disciplina, atletska, akrobatska, če hočete."

Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.

Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču.

V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat.

Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko.

Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.

Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji

Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.

"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva.  Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa

Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.

"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."

Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.

"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."

 

Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave.

Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.

Igor Vidmar nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni "alternativci" in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta

Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo to nedeljo dopoldne na Valu 202 zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave.

Rojen je bil v Ljubljani vendar je mladost preživel v Novi Gorici, ki je takrat bila nekakšen talilni lonec. Meja je bila za obmejne zelo prepustna. Stara Gorica pa je bila zanj zoprn kraj. "Parkrat sem bil po krivem obtožen zaradi črednega izpostavljanja, to je kasneje potem vplivalo na moj odnos do množic in čred pa tudi do avtoritet." Bilo je logično, da bo šel študirat.

"Po videzu sem hipi, po načinu življenja, druženja in mišljenja pa sem bil kvečjemu yippie."

Glasoval je za samostojno Slovenijo. "V tem državotvornem smislu. Kot pravi Tine Hribar: "Nacija je narod plus država." O tem, takrat ni bilo več dvoma. Nisem pa glasoval za to, da bi se začelo razgrajevati realne pridobitve socializma, tu mislim na javno šolstvo, zdravstvo."

"Svobodo govora in demokracijo naj bi prinesel parlamentarni sistem z medsebojnim nadzorom vseh treh oblik oblasti. S permanentnim bojem proti korupciji. Ta nadgradnja se je pa sfižila v delu politike in tudi družbe. Prehitro je bilo opuščeno zavestno in skupnostno načrtovanje ter premislek o tem, kaj bo čez 10 ali 20 let. Začeli so se boji za oblast, funkcije in premoženje."

Bil je kritičen do vseh, ki so bili na oblasti. "Ampak ta naša nesrečna desnica vidi in sliši samo tisto, kar se nje tiče. Niso pa slišali, ko sem ošvrknil tudi Drnovška, Kučana in še koga."