Nedeljski gost

Radko Polič - Rac igra na vse ali nič, je zahteven do sebe in drugih. Vrvohodec brez varovalne mreže. Fanatik, ki sebi postavlja najvišje zahteve, so ga orisali v aktualnem biografskem romanu Rac. Gledališče in film sta zaznamovala njegovo življenje in spomine. Pripoveduje o igralski poklicni poti, življenju, spominih in hrepenenju: "Moje igralske kariere je preprosto rečeno konec. Samo še živim in uživam v tem."

"Odločil sem se, da bom iskren in odkrit kot otrok."

Radko Polič je prvič v filmu zaigral že leta 1961, skupaj je igral v več kot 150 filmih in predstavah, leta 2002 je prejel tudi Borštnikov prstan: "Igralstvo je slast. Je muka in je prekletstvo. Je bolezen, je trpljenje. Je to, kar je življenje samo po sebi. A hkrati igralstvo z normalnim življenjem nima nobene stične točke." Z nekaterimi igralskimi kolegi je še vedno v zelo tesnih stikih: "Rade Šerbedžija me je nazadnje poklical prejšnjo soboto, ko je bil v Ljubljani. Drug drugemu sva se opravičevala, ker se ne smeva objeti. Škoda."

"Kaj bi svetoval bodočim igralcem? Hm, naj se raje vpišejo na kaj drugega!"

Spominja se svojega srečnega otroštva, barvitosti Bele krajine, družinske dinamike: "Moja mama je bila čudež. Ni bila mama samo meni, vsi, ki si jo poznali, so jo klicali mama. Bila je ženska z neverjetno močno energijo."

Dr. Vasja Badalič z Inštituta za kriminologijo raziskuje učinke vojne. V pogovoru tudi o razseljenih, napadih z droni, nezakonitih zapiranjih in civilnih žrtvah

Filozof dr. Vasja Badalič je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dejaven je tudi kot novinar. Desetkrat je že obiskal Afganistan, kjer raziskuje učinke vojne. "Orožarska industrija je zmagovalka v vsaki vojni, ne glede na to, katera stran zmaga. Poraženci pa so vsi Afganistanci. V 19 letih vojne so prisiljeni živeti v vojnih razmerah. V vojni ljudje umirajo, v vojni so ljudje pohabljeni, v vojni so ljudje samovoljno zaprti, številni so bili mučeni, več sto tisoč ljudi je bilo razseljenih."

V Pakistanu je doživel bombni napad: "Ko sem hodil po Quetti je eksplodirala bomba tik za mojim hrbtom na kraju, mimo katerega sem šel pred minuto. Takrat sem bil precej šokiran. V tistem bombnem napadu je umrla pet let stara punčka, ki je z mamo prosjačila ravno na tistem delu pločnika, kjer je bomba eksplodirala."

Raziskoval je tudi v Latinski Ameriki, Turčiji, Iraku, Iranu, Siriji in Libanonu.

"Sirski begunci so postali poceni delovna sila, ki jo turški delodajalci brez problemov izkoriščajo. Delajo tudi za nas, tudi za zahod. Turčija izvaža recimo tekstilne izdelke. Turčija je največji izvoznik lešnikov, približno 60 odstotkov globalne proizvodnje lešnikov je iz Turčije. Na teh poljih je ogromno Sircev, ki tam nezakonito delajo za mizerne plače. Te lešnike kupujeta predvsem korporaciji Ferrero, ki je znana po tem, da proizvaja nutello, in Nestle. Sirci so na posreden način tudi naša poceni delovna sila."

V svet jo je gnala radovednost in zadržala ljubezen. Akademska slikarka Ejti Štih že 38 let živi in ustvarja v Boliviji, pogosto se vrača domov, na Bled.

Pred migracijo, ki je svetovni človeški problem, si ne smemo zatiskati oči, opozarja Ejti Štih in dodaja, da svet, Evropa potrebuje ne le mlado kri, kot pravi Angela Merkel, ampak nove ideje in novo mentaliteto.

"Potrebujemo druge sorte veselja, smejati se je treba drugim rečem, plesati nove plese, kaditi drugačne cigarete. Svet je zanimiv in živobarven. Na te ljudi ne smemo gledati kot na potencialno nevarnost. Ker to niso."

V mestu Santa Cruz je Ejti Štih v opuščeni policijski postaji, kjer so bili tudi zapori, s prijateljem kiparjem ustanovila galerijo Manzana 1, ki jo vzdržujejo meščani, odprta je vsak dan in vseh petnajst let brez vstopnine.

"Večina prebivalcev Santa Cruza je zelo revnih. In četudi bi bila vstopnina samo en kovanec, je to toliko kot stane avtobus, s katerim se pripeljejo v mesto."

Galerija s svojimi raznolikimi razstavami in projekti nagovarja številne obiskovalce, vsak mesec jo obišče več kot 16 tisoč ljudi. "Zaradi te galerije in odziva teh preprostih ljudi na umetnost še vedno verjamem, da ima umetnost magično moč."

Ejti Štih je poročena z Bolivijcem, z arhitektom Luciom, hvaležna, da je okolje, kjer živijo, njune otroke opremilo s socialnim čutom, saj se v Boliviji vsak dan srečuješ z velikimi socialnimi razlikami: "Vidiš, da svet ni zlato jajce in pred tem si ne smeš zatiskati oči."

Dr. Mitja Velikonja, profesor na Katedri za kulturologijo na FDV, je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo

Dr. Mitja Velikonja je profesor na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, predaval je na univerzi Yale. V ZDA bodo čez dober mesec potekale predsedniške volitve, predvolilna kampanja pa je po mnenju Velikonje samo izbira med dvema zelo podobnima programoma, zato ne vidi razlike med enim in drugim političnim taborom, opozarja pa na veliko hujše razlike, od razrednih, rasnih do spolnih.

"Dominantna politika ne vidi glavnih družbenih problemov. To se kratkoročno za koga izplača, tudi čisto materialno, da ne govorimo o prestižu, ampak dolgoročno se bodo stvari zelo zalomile na različnih koncih sveta." 

Obdobje, v katerem živimo, je polno teorij zarot. Kje potegniti mejo med zaroto in družbeno krivico, ki ima svoje zgodovinske okoliščine in zgodovinsko ozadje?

"Mislim, da je stvar v argumentaciji in vztrajam, da pogledamo racionalno ozadje enega in drugega. Oboje je neki narativ, a če temelji eno na ustrahovanju, rasizmu, na napadih na vse druge, drugi pa na hladnih dejstvih, je popolnoma jasno, kateri prevlada."

Kako nevarna pa je po mnenju dr. Mitje Velikonje lahko glasba?

"Podobno kot pri drugih oblikah kulturnega izražanja. Nekateri pravijo, da je to brezzobi tiger, drugi pa ugotavljajo, da je to neki začetek razmisleka. Ali je to beseda, glas, slika, ki začne pri ljudeh postavljati dvome in vprašanja."

Danes je popularno vse, kar je retro: "Če pogledamo nocijo modernosti, svet gre naprej in razmišljamo, kako bo jutri. Če pogledamo podtok modernosti, je bil ves čas tudi pogled nazaj. Ko se je gradilo boljšo prihodnost, se je vedno na drugi strani gledalo tudi nazaj."

"Hipster je tipičen primer te nemogoče kombinacije. Na eni strani najnovejši pripomočki, elektronske naprave, če karikiram, imaš na sebi nekaj tisoč evrov. Na drugi strani pa srajce s širokimi ovratniki iz 70. let, sanitetna torbica iz Jugoslovanske ljudske armade … Novo plus staro, to ni nekaj izključujočega, ampak gre še kako dobro skupaj."

Nostalgija, h kateri se vračamo, več pove o sedanjosti, več pove o tem, kaj je narobe danes, kot kako je bilo v preteklosti: "Ne gre za fotografijo preteklosti, ampak za moj osebni ali družbeni pogled na preteklost."

"Ko se enkrat popularizira ideja, da je konec zgodovine, da smo dosegli vrhunec razvoja človeštva, se lahko gre še samo nazaj. Take zlovešče napovedi smo lahko slišali že v 80. s prevlado neoliberalizma."

Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu

Bankir Blaž Brodnjak si bančništvo razlaga kot upravljanje tveganj, pri katerem je treba biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preprosto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja.

“Zdi se mi neprimerno in krivično do nekoga, ki je vse življenje ustvarjal in delal, da danes s povprečno pokojnino nima dostopa do kreditov v bančnem sistemu, depozit pa z veseljem vzamemo.”

V pogovoru je razkril tudi svojo bolj zasebno plat, ki še zdaleč ni samo konservativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.

“V zadnji volilni kampanji nismo slišali veliko o tem, kje bomo jutri, kakšne so ambicije države in kaj bomo naredili za mlade. Opažam, da smo se v zadnjem obdobju tako razklali in polarizirali, da se nismo več sposobni pogovarjati o prihodnosti.”

Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica

"Še vedno imam telefon gostilne prevezan na svojo osebno številko. In ko ljudje kličejo za rezervacijo sprašujejo, ali bo Tomaž kuhal ob rezervaciji. Povem jim, da bo seveda Tomaž kuhal in tudi sedaj se pogovarjajo s Tomažem. Gostje želijo, da je glavni kuhar prisoten. Ampak, naj izpostavim, zvezdništvo ne sodi v gostinstvo."

Slovensko gibanje Slow food je povezano s Tomažem Kavčičem, pomembno vlogo ima tudi pri turističnem, predvsem pa kulinaričnem vzponu Vipavske doline. Uvrščajo ga med sto najboljših kuharskih mojstrov sveta.

"Gostinstvo je samo za tiste, ki ta poklic resnično čutijo. To ni služba, to je način življenja. Trudim se, da je ta način življenja lep, duhovit, in da se fajn imamo. In to želim prenesti na goste."

Kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanosti Miha Mlakar o združevanju znanosti in športa, odgovornem ravnanju na spletu in rivalstvu treh največjih igralcev tenisa

Miha Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco, ki se lahko uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje.

“Umetna inteligenca počasi prihaja v naša življenja. Po mojem mnenju je to dobra stvar, saj bo tako lahko pomagala človeku, da bo ta imel več časa zase, da bo lahko živel življenje, ki si ga želi živeti. Vsaj upam, da bo tako. Ne vidim, da bi roboti v bližnji, srednji ali daljni prihodnosti prevladali. Mi učimo sistem in da bi ta šel izven svojih okvirov in se naučil nekaj, kar še nikoli ni videl ali slišal, zaenkrat glede na obstoječe podatke še ni možno.”

Mlakar svoje znanje na področju umetne inteligence uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Razvil je program, ki je zmagal med več kot 700 prijavljenimi na tekmovanju avstralske teniške zveze. Program določa s kakšnim udarcem se konča točka v tenisu, z neubranljvim udarcem, neizsiljeno napako ali izsiljeno.

“Želim si biti prepoznan po svojem delu in ne po tistem, kar pravi moj naziv.”

Strinja se tudi, da je z osebnimi podatki na spletu potrebno odgovorno ravnati. Podpira strogo regulacijo in zdi se mu nesmiselno uporabljati način brez beleženja zgodovine na brskalnikih, sam denimo tudi ne briše piškotov.

“Pri varovanju osebnih podatkov je potrebno več regulative. EU se mora še veliko naučiti, koliko so naši osebni podatki vredni in zakaj jih dajemo nekomu kar zastonj.”

Profesor in pater dr. Edvard Kovač o tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti

Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha.

"V kriznih časih pride iz človeka najlepše, pa tudi temne strani. V tem obdobju koronavirusa smo bili osamljeni, pa vendar je prišla do izraza tudi iskrivost duha, pravo prijateljstvo."

Profesor Edvard Kovač na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani poučuje etiko za bodoče medicinske sestre in trdi, da je prijaznost medicinskih sester druga dimenzija zdravljenja.

"Medicina kot taka je vrhunska znanost, vendar ko postane vrhunska znanost, doživi hudo hibo, da neha biti humana v širšem pomenu besede, da človeški odnosi niso več celostni. Zdravnik bo vedno več vedel glede stroke, medicinska sestra pa lahko vnese etični vidik medosebnih odnosov. Njeno delo ni samo znanstveno, ni samo veščina, ampak je tudi umetnost medosebnih odnosov." 

Slovenci smo se razvijali skozi družinske odnose. Tudi tam, kjer se zelo razumejo, je kar nekaj razhajanj: "Zdi se mi, da prav iz tega izhaja ta oseba prizadetost, da ne znamo debatirati zgolj o mnenju, ampak vse razumemo kot osebni napad." V družini smo najbolj ranljivi, ampak tudi največ odpuščamo.

"Prva stopnja je, da vsak človek stoji za svojo besedo. Zagovarjam misel, da mora biti vsakdo podpisan s svojim imenom. Družbena omrežja so javna omrežja. Če bi vsak z imenom in priimkom stal za to besedo, bi že bilo drugače."

Kadar znanost ni več znanost, postane ideologija, so pa resnice preden so obravnavane v filozofiji, že razkrite v idejah literatov.  

"Ko beremo filozofske spise, moramo priti do tega, da bomo prišli do neizrekljivega. Enkrat moramo umolkniti. A ni to samo v filozofiji, tudi, če poslušamo Beethovna ali Mozarta, ugotovimo, da je to tako lepo, da moramo umolkniti."

Virtuozinja na violini Lana Trotovšek nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, začela je pri štirih letih, ves čas išče zahtevne izzive, zdaj igra na takšno violino kot Mozart

Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC.

"Zaradi epidemije sem izgubila že okoli 20 koncertov. Če epidemije ne bi bilo, bi bila na turneji po Južni Koreji. Glasbeniki lahko brez koncertov zapademo tudi v depresijo."

Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Na takšno je igral tudi Mozart.

Blaž Urbanč o terminologiji kot stereotipih o invalidih in drugih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa o vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku

Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Blaž Urbanč se s stereotipom, da so ljudje s posebnimi potrebami vedno optimistični in nasmejani, ne strinja. Pravi, da ni eden izmed tistih, ki bi olepševal stvari.

"Izjava, da smo invalidi ves čas pozitivni, je samo za medije. V življenju so trenutki, ko človek da vse, kar ima, in je kljub temu neuspešen."

Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo.

"Med drugim me izjemno zanima gorski svet. In zelo sem vesel, ko kdo z mano deli, kaj je na višjih predelih doživel. Če bi se šolal v nekem zavodu sebi podobnim, teh izkušenj ne bi bil deležen."

Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija.

"Odbor za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija je izjemen korak k družbeni odgovornosti. Skozi prikazovanje različnih vsebin se opuščajo sleherna stereotipna ravnanja, ki so v družbi prisotna."