Od srede do srede

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o francoskih volitvah. Vemo, da političarka Marine Le Pen najkasneje v drugem krogu ne bo zmagala, meni Markeš. »Gre za enako naravo problema, kot je šlo na Nizozemskem, ko je izgubil Geert Wilders.« Pri Marine Le Pen veš kaj kupuješ, saj zelo jasno pove, kaj misli. V končni fazi je to post Mussolinijeva tradicija. Macron medtem obljublja moderno Francijo, ki diši po socializmu, in hkrati bolj učinkovito. V ozadju ni nobene prave ideje. Kje se je ta ideja izgubila? Internacionalistične ideje, kot meni Žerdin, ugašajo. *** Uporabnike prosimo, da nam svoje mnenje pošljejo na elektronski naslov [email protected]. Komentarje bomo objavili po lastni presoji.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o srečanju premiera Mira Cerarja in predsednika evropskega sveta Donalda Tuska v Ljubljani. Kam pelje izogibanje dialoga z državljani in mediji, se sprašuje Žerdin, ki meni, da na ravni argumentacije Cerar in Tusk na novinarski konferenci nista imela kaj povedati. »Zdaj se kaže, da bo Evropska unija v dveh letih ali pa še prej razpadla oziroma bo popolnoma drugačna.« EU, kakršno smo imeli, z vrednotami, je bila zelo lepo zagotovilo, da smo imeli tip demokracije, ki je humanistično veljaven. Da birokrati postajajo samovšečni in samozadostni, v kriznih časih pa se obnašajo lenobno in neinovativno, je zelo slaba novica, pravi Markeš, ki verjame v »evropski projekt«. »Evropski projekt« je, z določenimi nesrečnimi dogodki, vendarle na ta konec sveta prinesel 70 let miru.

Delovi novinarji Saša Vidmajer, Janez Markeš in Ali Žerdin komentirajo rimsko izjavo, dokument, ki ga je ob nedavni 60. obletnici rimske pogodbe podpisalo 27 voditeljev članic in predstavniki treh glavnih institucij EU. Saša Vidmajer pravi, da je treba brati drobni tisk, dokument je namreč formaliziral Evropo dveh hitrosti. Glavno vprašanje zdaj je, kam bo spadala katera članica, tudi Slovenija.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o sprožitvi 50. člena lizbonske pogodbe, s čimer je Velika Britanija uradno začela postopek izstopa iz EU. »Se strinjaš, da gre danes za zgodovinski dan?« Žerdin vpraša Markeša. »V vsakem primeru, saj se kaj takega še ni zgodilo.« To, kar je Anglija počela Evropi, zdaj ne dovoli, da bi Škotska njej. Ta otoški egoizem gre zelo daleč in je zelo samodestruktiven. Kapital je po Evropi resnično podivljal, pove Markeš, ki meni, da bo treba začeti razpravljati o socialni Evropi. Romunski delavec bi moral imeti enak standard socialnih pravic kot nemški. To bi moralo biti v Evropi standard. Da Evropa ni postavila socialnih standardom, gre v veliki meri pripisati tudi Angliji, ker je favorizirala neoliberalizem, na koncu pa je prva skočila s tega vlaka. V kmetijskem segmentu prebivalstva je Evropa vendarle bila socialna, na razmišljanje sogovornika odgovarja Žerdin. Idealna pozicija angleških pogajalcev je, da Anglija ohrani vse privilegije do Evrope, obenem pa izstopi brez obveznosti. To je iluzija. Ljudje so volili iluzije, ki bodo stale okoli 60 ali 70 milijard evrov. Industrija, predvsem finančna, bo zbežala iz Anglije. Avtomobilska industrija se deloma že seli, saj izstop iz EU pomeni carine, kar pomeni višje cene in nekonkurenčnost. London je bil največje finančno središče na svetu, New York je bil šele drugi. Zdaj je čas za premišljevanja o novi Evropi, ki je definitivno že tukaj.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o novih ustavnih sodnikih, za katere je predsednik republike Borut Pahor predlagal Mateja Accetta, Klemna Jakliča, Rajka Kneza in Marijana Pavčnika. Ko v Sloveniji postaneš polnoleten, se lahko poteguješ za katerokoli pozicijo, tudi za predsednika republike, seveda, če si kvalificiran. Le za ustavnega sodnika se ne moreš potegovati, saj je izrecno zapisano, da more biti kandidat star vsaj 40 let. Ta norma je, po mnenju Žerdina, zapisana, saj predpostavlja absolutno osebnostno zrelost. »Na eni strani imamo osebnost s prepričljivo bibliografijo, objavljeno pri najuglednejših evropskih založbah, ki pa stopnje zrelosti, ki jo predpostavlja vrhovno sodišče, nima.« Odgovornost za ustavnega sodnika ni na strani strank, ampak kvečjemu na strani parlamenta. Nikakor pa stranke v parlamentu ne morejo trgovati z imeni, še posebej pa ne v dveh popolnoma neadekvatnih sferah, tako kot sta fiskalni svet in ustavno sodišče.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš v izredni ediciji nadaljujeta, kjer sta včeraj v tedenski rubriki Od srede do srede končala. Komentirata aktualno dogajanje na Zdravniški zbornici, analizirata pa tudi volitve na Nizozemskem, saj ne izidi glasovanja o nezaupnici Zdenki Čebašek Travnik, ne izidi volitev na Nizozemskem še niso bili znani. Včeraj zvečer je postalo jasno, da je na parlamentarnih volitvah na Nizozemskem slavila Ljudska stranka za svobodo in demokracijo premierja Marka Rutteja. V večernih urah pa so bili znani tudi rezultati glasovanja o nezaupnici predsednici Zdravniške zbornice Zdenki Čebašek Travnik, ki ni prestala glasovanja o zaupnici, a kljub temu ostaja na čelu zbornice.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o današnji skupščini Zdravniške zbornice Slovenije, ki na izredni seji odloča o zaupnici predsednici zbornice Zdenki Čebašek Travnik. »Kot novinarja me moti, da pomemben sestanek skupščine inštitucije, ki izvaja tudi javna pooblastila, teče za zaprtimi vrati,« pove Žerdin. Skupščine se lahko udeleži vsak, ki je zdravnik, saj so zdravniki v obveznem članstvu zbornice, komentira Markeš, ki meni, da je takšno zapiranje nenavadno in simptomatično. Komentator se ob tem naveže tudi na njeno izjavo o plači. Meni, da v mesecu dni ni naredila nič takega, s čimer bi lahko poškodovala pravilnik in etični kodeks. Od kod tako visoke energije? se sprašuje. »In potem je sledilo še očitno lobiranje po medijih.« Ne glede na izid, Markeš meni, da bi bilo potrebno razmišljati v smeri decentralizacije in morebiti narediti več zbornic ali kako drugače zdravnikom dati svobodo, da so člani ali pa ne. »Zdenka Čebašek Travnik je očitno dovolj dostojna, da je ranljiva. Stampedo s plačo je pa tako ali tako udbovska klasika.« Komentatorja razpravljata tudi o razmerah v EU.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o nezaupnici zaradi previsoke plače, ki jo bo, kot predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, prejemala Zdenka Čebašek Travnik. Pobudo za glasovanje o nezaupnici so podali štirje regijski odbori zbornice. Delegati skupščine bodo o glasovali 15. marca. Žerdin meni, da je razlog bolj zapleten in je plača le izgovor. »Tukaj se krešejo silni interesi.« Na kakšne interese moramo biti torej pozorni? Markeš je ob tem spomnil na prikrite interese po privatizaciji zdravstva, ki so prišli na plano po umoru v izolski bolnišnici. Tedanji predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina in predsednik Fidesa Konrad Kuštrin sta na »neprimeren način začela obtoževati« ministrico, ministrstvo in splošno javno zdravstvo neučinkovitosti in posledično dolgih čakalnih vrst, zaradi česar je bil zdravnik v izolski bolnišnici ustreljen. V nadaljevanju se je zlagoma izkazovalo, da se k temu priliva še interes po privatizaciji zdravstva. »Metoda diskvalifikacije zaradi plače je klasična udbovska metoda, ki jo je prevzela desnica. Dejstvo, da je Zdenka Čebašek Travnik tarča tako primitivne metode, nakazuje na to, da je tukaj nekaj zelo narobe.« Njena plača je enaka plači njenega predhodnika, če upoštevamo, da je Možina za svojo plačo delal 80 odstotkov svojega delovnega časa. V ozadju lobijev so milijoni in milijarde. Ko se nekdo obesi na plačo enega človeka, je nekaj zelo narobe. To so stare, nizke in podle metode. Če imajo ljudje, ki so v najožjem krogu Zdenke Čebašek ali pa tisti, ki uživajo visoko stopnjo integritete v javnosti, kakšne pripombe, bi jim prisluhnil, pove Markeš. »Potem bi zadevo vzel resno.«

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o aktualni problematiki povezani z nesojeno prodajo Cimosa. Plan B v tem trenutku pomeni prazno frazo z zelo nejasnim učinkom, meni Žerdin. Cimos je v bistvu zelo težak bolnik, ki se postavlja v serijo drugih zelo težkih bolnikov v preteklosti. Po mnenju Markeša delavci končni usodi nikakor ne bodo mogli ubežati. Ceno bodo plačali tisti, ki niso krivi. »Da so stroški dela previsoki, je najbolj neumna mantra.« Slovenija je sestavljena iz tovrstnih zgodb, ki se jih dojema kot nesporazum, v resnici pa gre za način poslovanja. Morali bi se začeti pogovarjati, kdo je zamočil, in ga zelo jasno poklicati k odgovornosti, ki ni samo sodna. Markeš se ob tem dotakne tudi zapletov okoli zaščite terana. Jasno je predvsem to, da nič ni jasno, in da bo Slovenija na koncu najverjetneje potegnila kratko. Če bi bil takrat, ko je bilo potrebno zaščititi teran, nekdo zadolžen za ureditev papirjev, potem je treba tega človeka poklicati na odgovornost. V tem primeru bi bilo prav, da bi ostal tudi brez službe, saj je »nepošteno, da je prejel plačilo za delo, ki ga ni opravil.« Sem oboževalec papeža Frančiška, še pove Markeš, s čimer misli predvsem na nedavno izjavo papeža, da je dvoličnost katolikov neskončno slabša kot ateizem, ki dela dobro. »Veliko katoličanov s tem, ko svojih zaposlenih ne plačujejo dovolj dobro, ko izkoriščajo ljudi in perejo denar, povzroča škandale,« je v četrtkovem nagovoru dejal papež Frančišek.

Občutek, da se predsednik republike Borut Pahor, v zadnjih tednih vede drugače, nas ne vara. Kot da imamo novega predsednika, novega človeka na tej funkciji in da smo to spregledali. Pahor je pred novembrskimi predsedniškimi volitvami postal bolj državniški. Njegova dejanja imajo elemente premisleka o prihodnosti, a po drugi strani je njegova vizija o prihodnosti Evrope kot federacije dovolj srhljiva. Se zaveda, kaj govori? Delova politična analitika Ali Žerdin in Janez Markeš že danes analizirata Pahorjevo novembrsko zmago. Slovenija ima kot kaže le enega kandidata za predsednika, za katerega vemo, da bo kandidiral in na volitvah ne nazadnje tudi zmagal. Markeš meni, da drugih kandidatov ni, ker velja splošno mnenje, da je predsedniška funkcija premalo pomembna oziroma le simbolna. Če bi imele stranke odnos do države, bi s tem imela tudi Slovenija dolgoročno strategijo, na vrhu katere bi stala kandidatura resnega in preudarnega človeka. A resnica je drugačna; stranke startajo na vzvode ugleda, moči in denarja, pozabljajo pa na dolgoročni premislek države. »Kakšna bi bila primerna državniška debata? Je koncept suverenosti pasé? O čem bi morali kandidati za predsednika države razmišljati, da bi se kvaliteta življenja v Sloveniji dvignila?,« premišljujeta Žerdin in Markeš. Kdo bi bil po vašem mnenju primeren kandidat za predsednika države?