Od srede do srede

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o predsedniških volitvah, ki so tik pred vrati. Žerdin uvodoma izpostavi pismo, v katerem 34 intelektualcev različnih akademskih profilov navaja argumente, zakaj Borut Pahor ni primerna izbira za predsednika republike. »Izbira, s katero je soočen volivec, ni ravno široka. Ljudje, ki bodo odšli na volišča, bodo glasovali po načelu manjšega zla,« meni Žerdin, Markeš pa se boji, da sploh ne bodo glasovali. Če naj jemljemo volitve resno, potem naj bodo tudi kandidati resni. V veliki večini pa so kandidati nekonceptualni. To težko rečem za Ljudmilo Novak, ker NSi je postavila konceptualno kandidatko. Pri kandidatih, katerih najljubša sogovornika sta ogledalo in facebook, se ne čutim nagovorjenega, da bi zraven razmišljal o državi in se čutil angažiranega, da bi glasoval. Imam torej na izbiro med tistimi, ki jih ne morem voliti in tistimi, ki jih nočem voliti. Niti nisem v poziciji manjšega zla, pove Markeš. »Postavljeni smo v predpolitično situacijo.« Mi nismo subjekti, ki bi se nas postavljalo v pozicijo predpolitičnosti, ampak bi morali bi postavljeni v pozicijo političnosti. Letos imamo večje število kandidatk. Je prišlo do spremembe v družbenem tkivu, da je število kandidatk tako izrazito visoko? V tem primeru se ne sme gledati na spol, ampak na dobrega kandidata, na nekoga, ki ima dobre argumente. Stranke svojih najtežjih orodij niso potegnile na plano.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o nedeljskih volitvah v Nemčiji, na katerih so volivci v bundestag izvolili skoraj sto poslancev skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD). 13 odstotkov glasov, ki jih je dobila AfD, je izjemno zanimiva novica, meni Žerdin. Globalizacija v povezavi s kapitalom je naredila svoje in ljudje se poskušajo zagraditi. Angela Merkel je naredila lepo gesto, ko je dala vedeti, da bodo begunci sprejeti in zaščiteni, to pa je potem ušlo iz vajeti. Jaz se za nemško demokracijo ne bi bal, pravi Markeš. Je pa pomemben evropski kontekst. Francoski predsednik Emmanuel Macron zdaj vleče poteze, s katerimi kaže na pobudo, ki jo ima v zvezi z Evropsko unijo. Poleg tega računa tudi na zavezništvo z Nemčijo. Ali Macron misli evropsko ali ne zmore misliti evropsko? Včasih daje signale, da misli evropsko kot civilizacijsko evropsko, včasih pa da razmišlja samo neoliberalno. Evropa se bo morala na nek način definirati na novo. Nelagodje, ki nastaja po brexitu, nakazuje, da Evropa vendarle mora ostati enotna in že Junckerjev govor v Strasburgu je to nakazal. Nemčija bo pod Angelo Merkel predvidljiva, bo pa postavljena v vlogo, da bo treba Evropo na novo definirati. Komentatorja sta se dotaknila tudi nedeljskega referenduma o zakonu o drugem tiru. Zame referendum uspe, ko pride dovolj ljudi, pravi Žerdin. Pri nas, glede na to, da kvorum ni določen, vsak referendum uspe.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o fenomenu slovenskega navijaštva ob zgodovinskem uspehu košarkarske rezprezentance, ki je v Instanbulu osvojila naslov evropskega prvaka. »Nekaj mora biti narobe, če šport pri ljudeh precej bolj odzvanja kot sistemi družbenega smisla ali pa religija. Tudi religija nima takšne vloge, kot jo ima šport,« meni Markeš. »V zadnjih 20 letih sem gledal štiri košarkarske tekme in vse so bile v zadnjem tednu. Resnično sem užival,« pove Markeš. Da ima osvojitev evropskega prvaka tako močan vpliv, da pritegne v deževnem dnevu v proslavljanje več ljudi kot osamosvojitev, govori samo zase. Kako je to mogoče? Na kateri iluziji stoji nacionalni ponos? Ker košarka je vendarle igra za žogo. Naenkrat se zgodi nevidna avtoriteta - avtoriteta športa in pa predvsem uspeha. To je avtoriteta uspeha. Nič ni bolj uspešnega kot sam uspeh. Nepomembno je, ali je nek tim zmagal v košarki ali nogometu, samo da bi dobil zadostno identifikacijo javnosti s tem uspehom. Tukaj je upanje in organizacija kolektivnega ponosa. To se je zgodilo povsem spontano, mimo vseh racionalnih mehanizmov. Celo gospodarstvo se je zganilo in organiziralo več letal naenkrat. »Jaz sem bil na Kongresnem trgu in se je zgodilo nekaj neprijetnega,« pove Žerdin. Ministrici za izobraževanje, znanost in šport so žvižgali. Izžvižgali so celo ljubljanskega župana, ki se je nato relativno dobro znašel in rekel, da je pivo zastonj. Potem so mu začeli pa ploskati. Kontrast med vero v uspeh in nezaupanjem inštituciji (župansko ali ministrsko) je bil zelo izrazit.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o današnjem govoru predsednika evropske komisije Jean Clauda Junckerja o stanju Evropske unije. Juncker vladavino prava postavlja v središče svojega govora, najavlja pa tudi širitev schengenskega območja in med drugim vanj vabi tudi Hrvaško, izpostavi Žerdin. »Se ti zdi to hladen tuš za Slovenijo?« vpraša Markeša. Poudaril je vladavino prava in posredno Hrvaški povedal, da je v primeru širitve schengna nekatere stvari pač treba spoštovati. »Izrecno je poudaril, da zahteva in pričakuje spoštovanje sodb sodišča Evropske unije.« Juncker je bil z desno nogo potopljen zelo globoko v neoliberalnem močvirju, v agendo skupnega trga in velikih korporacij. Zdi se, da je v današnjem govoru v dobro EU naredil nekaj premikov. Kar je res pomembno, kar je povedal, je to, da Evropa mora postati in ostati socialna država. Vladavina prava je edini model, ki omogoča predvidljivost, vnaprej znane kriterije, hladne možgane in sožitje. Tipičen primer je arbitražna sodba. Vse druge rešitve so neracionalne in nemogoče. »V tem govoru so zajete vrednote, kakršne poznamo iz ustanovnih listin OZN.« Komantatorja se dotakneta tudi poteze premiera Mira Cerarja, ki je predsednika parlamentarnega odbora za obrambo Žana Mahniča pozval, naj umakne predlog za sklic seje odbora, na kateri naj bi govorili o pripravljenosti slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma. Cerar nima pravice zahtevati, da se umakne predlog za sklic seje odbora, ne glede na to, ali predsednik odbora DZ za obrambo Žan Mahnič zlorablja svoj položaj, kar verjetno je res. Po drugi strani ima pa Cerar prav, ko je pojasnil, da se ne vtika, ampak da je tudi njegova dolžnost, da pove, da je to oslarija.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš se zopet lotevata aktualne teme o predsedniških kandidatih. »Gospa iz resničnostnih šovov ni vredna obravnave,« predsedniško kandidaturo Angelce Likovič komentira Markeš, ki meni, da je smiselno še malce počakati, da bodo velike stranke še postregle s svojimi aduti. »Ni videti, da bi kaj revolucionarnega ali pa alternativnega prišlo na sceno. Če bo ostalo tako kot je, bo igro vodil Borut Pahor. Po resnosti in programskem izzivu je alternativa NSi.« Markeš ob tem spomni na govor Pahorja na blejskem strateškem forumu, ki je bil po njegovem mnenju zelo smiseln, saj je izpostavil, da mora biti implementacija arbitražne sodbe prijateljska in umirjena. »Miro Cerar je povedal isto, ampak je dodal časovni okvir, po katerem bo Slovenija začela enostransko ukrepati. Na tretji strani je bil pa Karl Erjavec, ki je dejal, da je nespoštovanje arbitražne sodbe s strani Hrvaške nezaslišano in nesprejemljivo ter da je potrebno nemudoma ukrepati.« Ni malce preveč, če takšen dogodek, kot je blejski forum, ki je namenjen strateškim svetovnim razpravam, obremeniš z eno samo tematiko - implementacijo arbitražnega sporazuma? Kot poudarja Markeš, bo sodba na koncu tako ali drugače izvršena, nazaj na stara izhodišča ne bomo šli, Hrvaški pa odpremo vrata, ki jih bo lahko častno prestopila. Komentatorja se dotakneta tudi dogajanja v Severni Koreji, ki je v nedeljo izvedla že šesti jedrski poskus, kar mednarodna skupnost ostro obsoja.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o nenavadni izjavi predsednika republike, ki je izjavil, da ne želi biti moralna avtoriteta. »Po politoloških, filozofskih, morda tudi ustavno pravnih definicijah naj bi bil predsednik republike točno to, moralna avtoriteta,« se odzove Žerdin in opozori, da se na tem mestu soočamo s težavo. »To je zelo čudna izjava,« se strinja Markeš. »Vprašanje je, kaj on pojmuje kot moralno. Njegova funkcija simbolizira prav in narobe v državi, in to je že morala. Ustava pove, kaj je prav, in če on zastopa ustavo, zastopa moralno pozicijo, ki jo ustava določa,« je prepričan. Žerdin se strinja, da je »ustava kodificirana morala«. Markeš pojasni, da se je Pahor pri opisu morale osredotočil na papeža Frančiška, ki je rekel, kdo sem jaz, da bi obsojal geje. »Spomnim se, da ko je on prvič kandidiral za predsednika države, je rekel, jaz ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika države. Izjave so si nasprotujoče. Tisto, kar pa je sporno, je to, da se je [Pahor] označil za politično avtoriteto. To je narobe, in ni res iz dveh razlogov, prvič zato, ker on ni politična avtoriteta. In to ni dovolj, biti politična avtoriteta je namreč premalo, to je bil tudi Stalin,« še nadaljuje Markeš. Žerdin in Markeš v razpravi poskušata odgovoriti na vprašanje, ali v tej državi sploh (še) imamo moralne avtoritete.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o predsedniških volitvah, ki bodo 22. oktobra. Če bo potreben drugi krog, bo ta 12. novembra. »Do tega trenutka nimamo posebno zanimivega nabora kandidatov. Čakamo, da se seznam razširi,« pravi Žerdin. Stranke bi morale v vsej resnosti sproducirati svojega človeka, ki bi vrednote znal zelo jasno izraziti in povedati, da to niso le njegove vrednote, ampak vrednote države in da jih je pripravljen braniti in zastopati. Katere pa so te vrednote, se sprašuje Žerdin. »Zelo enostavne so, saj so napisane v ustavi,« mu odgovori Markeš. Ravno te predsedniške volitve so lahko podij za debato o izginjanju nekaterih temeljnih vrednot, ki so zapisane v ustavi. Tiste stranke, ki na predsedniške volitve ne bodo postavile svojih najboljših in najresnejših kandidatov, pri katerih se bo videlo, da zastopajo ustavne vrednote, me ne bodo privabile na parlamentarne volitve in ne bodo voljene z moje strani, poudarja Markeš.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat razpravljala o jedrskih raketah, ZDA, Severni Koreji, Trumpovem besedovanju in pa o tem, kaj nas čaka jeseni - s poudarkom na predsedniških volitvah. Po »dolgem dopustu« se komentatorja sprašujeta, kakšna bo prihajajoča jesen? Kot je opozoril ruski zunanji minister Sergej Lavrov, je kljub odloženemu raketnemu napadu na otok Guam v Tihem oceanu, zelo visoka nevarnost, da se kaj zgodi. Kot pomembno akterko sta s svojo gospodarsko močjo izpostavila Kitajsko: »Ko je ta napovedala embargo, da v Severno Korejo ne bo več izvažala, je situacija postala resna«. Tako kot tudi vojne poganjajo ekonomske interesi, tudi vojne preprečujejo ekonomski interesi. Severno korejski voditelj Kim Džong Un z jedrskimi raketami ne premore racionalnosti, ki po Markeševem mnenju v Evropi še prednjači: »Evropa še premore racionalen diskurz; tudi v mednarodnih gabaritih je treba svet vrniti k racionalnosti«. Prav racionalnega diskurza pa primanjkuje ameriškemu voditelju, za katerega Delova komentatorja ugotavljata, da ni dorasel svoji funkciji. Njegovi odzivi so bili neuravnovešeni: naprej je odgovornost naprtil vsem, nato je govoril o nesprejemljivosti rasizma, tretji dan pa se je zopet korigiral. »Neobičajno je to, da je bilo sporočilo naše rojakinje in prve dame Melanie Trump bolj jasno, kot so protislovna sporočila njenega moža,« ugotavlja Markeš. »S tem je Donald Trump družbeno govorico postavil na nivo, za katerega se je zdelo, da je presežen,« dodaja Markeš, ki ugotavlja, da se politika danes noče več gibati v nezanimivi sivi coni, kjer se dogajajo racionalne stvari, ampak je vse postalo resničnosti šov. Z mislijo na to sta se komentatorja lotila tudi jesenskih predsedniških volitev, za katere si želita, da se bodo razvijale v bolj resno smer, da ne bodo vztrajale le v klovnovskih razsežnostih.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o odkritju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami na Kongresnem trgu v Ljubljani. Smo s spravo bližje ali še bolj oddaljeni kot leta 1990, ko je bila v Kočevskem Rogu prva spravna manifestacija? Leta 1990 je bila storjena napaka že s tem, da sta se spravljala predsednik države in ljubljanski nadškof, meni Markeš. »Je bil nadškof mogoče vodja vojaške skupine, ki se spravlja?« Zdajšnji spomenik bi moral biti v ideji postavljen kot obelisk, da bi se dvigal v nebo in zanikal osebno noto dogajanja, ki je bilo objektivno (politično ali ideološko) videti razdeljeno. To je bila ideja Spomenke Hribar, ki jo je postavila leta 1983 v eseju Kriva in greh. Ljudje se v življenju znajdemo v tragičnih zgodbah, podobno kot se liki v grških tragedijah, in naenkrat ugotovimo, da smo krivi za nekaj, česar nismo zagrešili. Smo torej popolnoma nedolžni, a ko v nas projicirajo objektivne zgodovinske dogodke pademo v matrico krivde. Markeš ob tem izpostavi tudi neinformiranost v tistem času, saj ni bilo interneta, da bi ljudje lahko delali primerjave ali ocene, ampak se je bilo treba zanesti na ljudi, ki jim verjameš. Ljudje so se bodisi odločali bodisi so »padli« v odločitve, ki niso bile njihove. In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Pravzaprav to ni spomenik sprave, ampak je dejansko to, kar pravi zakon - spomenik žrtvam vojne. Se pravi, da je država svojo dolžnost na klavrn način opravila, pri spravi pa je zanesljivo nismo.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o srečanju voditeljev držav Pobude treh morij, na katerem bo poseben gost predsednik ZDA Donald Trump, udeležila pa se ga bosta tudi slovenski predsednik Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Kolinda Grabar Kitarović. Slednja se bo v Varšavi ločena srečala tudi z ameriškim predsednikom. Dogodek je vreden pozornosti, saj lahko, vsaj do neke mere, vpliva na stanje v Evropski Uniji, meni Žerdin. »Oblast nagovarja državljane, naj pridejo pozdraviti Donalda Trumpa, se pravi, da so zainteresirani za uveljavitev predvsem protibegunske politike, s tem pa posledično zabijejo klin tudi v EU.« »Pahorju bi bilo treba svetovati, naj se ne pusti ujeti na limanice, Slovenija namreč spada v Evropo, ki ima ustaljene humanistične vrednote. Pahor naj ima v mislih, da Slovenija spada v neko drugo Evropo, ne v srednjo. Zlasti pa ne pod okrilje Poljske, Madžarske ali Hrvaške. V tem okviru politične kulture se ne bi želel gibati,« pove Markeš. Pobuda Poljske, da s kontroverznim Trumpom poskuša vznemirjati Evropo in ustvarjati novo pobudo, ki je že v samem izhodišču obsojena na propad, je bila opažena. »Kdorkoli hodi skupaj z Donaldom Trumpom, mora vedeti, da hodi z egoistom, ki bo vedno delal izključno zase. V svojem programu je Trump vendarle rekel America First, s čimer je mislil Donald Trump first.« Komentatorja se v pogovoru dotakneta tudi implementacije arbitražne sodbe. »Slovenija je prejšnji teden z arbitražo definirala zadnjo etapo osamosvojitve.« Razsodba sodišča je po mnenju Markeša dogodek, ki ga nadaljnja procedura, karkšna koli že bo, težko spremeni.