Od srede do srede

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o viziji Slovenije 2050. Ko napoveš prihodnost, razkriješ znotraj katere ideologije hočeš organizirati sedanjost. Debatirajmo raje o prihodnosti, ne o iluzijah, pove Markeš. Nekonfliktnost, ki se kaže v lepi risanki prihodnosti, ki je ne bo, je zelo podobna ideološkim prijemom, ki so ga v svojem času imele tudi religije, ker so navzven kazale prizadevanje za mir, vzadaj pa načrtovale svojo ideološko prihodnost na način, ki bil še kako materialen. Komentatorja govorita tudi o osnutku nove deželne ustave avstrijske Koroške, ki bi kot deželni jezik vpeljal zgolj nemščino. Slovenija bi to vprašanje morala dvigniti na raven najbolj vroče debate tega trenutka. Mi pa se raje pogovarjamo o tem, kako bomo leta 2050 »happy, happy«.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o sporu med premierjem in predsednikom SMC Mirom Cerarjem ter podpredsednikom stranke Milanom Brglezom, ki ga je Cerar pozval k odstopu po nesoglasju o noveli zakona o tujcih. »Gre za globok konceptualen spor, zaradi katerega se obeta razcep znotraj vladajoče stranke, ali za folklorni dogodek, ki ni vreden resnejše pozornosti,« Žerdin sprašuje Markeša, ki pa meni, da odgovor ni tako preprost. »Jaz držo predsednika državnega zbora, ki se ni uklonil koalicijski disciplini, razumem, kajti poslanec je zavezan svoji vesti, ljudstvu in ni vezan na nobena navodila poslanske skupine, kako mora poslanec glasovati,« pove Žerdin. Parlamentarna demokracija po nenapisanem pravilu deluje v kontekstu neizrečenih pričakovanj, ki pa imajo nekakšen status samoumevnosti, da bo poslanec naredil tisto, kar predlaga vladajoča koalicija. Pri predsedniku državnega zbora je bilo, po njegovem mnenju, kar dovolj razlogov za pomisleke, kako glasovati. »Verjamem, da se človeku, ki je vendarle vezan na nenapisano pravilo koalicijske discipline, ob tem poraja kar nekaj vprašanj,» meni Žerdin. Kaj je manjše zlo: ravnati po svoji vesti ali ne ogrožati načela koalicijske enotnosti?

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu in njegovem izvrševanju predvolilnih obljub. So dejanja Donalda Trumpa strupena? »Če mu česa ne moreva očitati, mu ne moreva tega, da je mož beseda,« pove Markeš. Žal v tem kontekstu, je, mož beseda. On je nehal uporabljati samoumevno privzeto odgovornost Amerike za svet. Velik problem je razkorak med besedami in dejanji, ker v slabem drži besedo, v dobrem pa ne. Ena od obljub je bila tudi, da bo njegova žena Melania naredila tiskovno konferenco po njegovem navodilu in po volitvah pokazala svoje migracijske papirje. Ena od senatork je sedaj zahtevala, da Melania to javno stori. Ona je ta trenutek prepuščena popolni kapricioznosti predsednika ZDA. Če se on po lastnem ukazu, ki ga je izdal, zaroti proti svoji ženi, jo lahko izžene ta trenutek. Kot pravijo poznavalci, je v času, ko je že opravljala manekenski poklic v Ameriki, ni imela urejenih migracijskih papirjev. To je lahko v tem trenutku razlog za izgon.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o Oxfamovem poročilu, ki pravi, da osem najbogatejših Zemljanov premore več kot polovica najbolj revnega dela človeštva. »Samo vprašanje časa je, kdaj bo počilo,« meni Markeš, ki ob tem spomni na francosko revolucijo. Bridki konec je nekaj stoletij nazaj doživela kitajska civilizacija in je potem dolgo potrebovala, da se je vrnila v prvotno stanje. Ena od teorij je, da civilizacija propade v trenutku, ko so notranja protislovja, vezana na razporeditev bogastva znotraj civilizacije, prevelika. Zahodna civilizacija je na tej točki, meni Žerdin. »Nikoli ne bomo pristali na to, da bodo določeni ljudje prigrabili ves svet in postali zato večvredni. To je popolnoma nemogoče.« Nesorazmerja, ki se vzpostavljajo, brišejo prostor ljudi, ki imajo zavest o svobodi. V želji po obrambi pred nečem, kar nas ogroža, naredimo še večjo neumnost in izberemo ljudi, ki so del problema, namesto rešitve, pove Markeš in ob tem spomni na Trumpa. »Lisice in volkovi se zbirajo, da bi razpravljali, kako bodo zaščitili perutnino. To je norost,« pove Markeš, ki se mu zdi nesprejemljivo, da se v Davosu zbirajo »ošabni politiki in tisti, ki imajo polne žepe denarja, da razpravljajo o naši prihodnosti. Kdo pa so, da bodo razpravljali o naši prihodnosti.« A Davos ni edini takšen center, kjer razpravljajo o smereh razvoja celotnega planeta, doda Žerdin.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o noveli o zakonu o tujcih, ki so ga včeraj v parlamentarnem odboru kljub posameznim dvomom potrdili s solidno večino. V Delu se je sočasno oglasil nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič in, kot je povzel Ali Žerdin, v svojem zapisu opozoril predvsem, da se je Slovenija na ustavni ravni zavezala, da se bo vpisovala le v organizacije, ki zagotavljajo človekove pravice. Zdaj bi torej znižali standarde, ki so postavljeni z evropskimi listinami, v katerih je opredeljen tudi odnos do prihajajočih beguncev, se pravi tujcev. Če država ocenjuje, da jo lahko migranti resno ogrozijo, naj država novelira zakonodajo o izrednih razmerah, meni Ribičič. Po evropskem pravnem redu in praksi je treba o ljudeh odločati od primera do primera; da bi sprejeli odločitev za vse, pa se mu ne zdi primerno. Je pa tudi dve tretjini vprašanih v Delovi anketi podprlo predlagano zaostritev zakonodaje, čeprav se morda niti ne sprašujejo, ali je skladna z ustavnim redom, ali ni. Kje torej tiči razlog, da javno mnenje odstopa od ustavnih strahov, sprašuje Ali Žerdin. »Ekonomija strahov,« meni Janez Markeš.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o slovesu ameriškega predsednika Baracka Obame in prihodu njegovega naslednika Donalda Trumpa. Novembra bi lahko zmagal kdo drug. Okoliščine so bile zrele tudi za Sandersa. »Da Hillary Clinton ni zmagala, niti ni slaba novica,« meni Markeš. »Težko si predstavljam, kaj bi razveljavilo volilni rezultat, razen če nastopijo nove okoliščine, o katerih danes namigujeta ameriški in britanski tisk.« Morda bi to lahko sprožilo ustavno obtožbo zoper izvoljenega predsednika ZDA. »A je po moji oceni do te točke še precej daleč,« meni Žerdin. Negotovost, ki je zajela ZDA, je precejšnja že zato, ker je Donald Trump sam po sebi politična figura, ki kar precej onečašča ameriško demokracijo. Že zaradi nenehnega tvitanja. Če si »praznih hlač« in razposajenega značaja, lahko počneš karkoli hočeš, ko pa prevzemaš položaj, ki je globalno tako pomemben, je treba pokazati zadržanost. »Problem prihodnjega časa je, da vzvode oblasti prevzemajo egocentrične in narcistične osebnosti.« Ameriška igralka Meryl Streep je te dni med govorom na podelitvi filmskih in televizijskih nagrad zlati globus opozorila na dejstvo, da je, ko je bil še predsedniški kandidat, s pozicije moči žalil novinarja, ker mu je postavljal vprašanja, ki mu niso bila všeč. Novinar je bil telesno oviran, iz česar se je Trump še posebej norčeval. Streepova je predsedniku (ne da bi ga imenovala) postavila negativni spomenik arogance in neumnosti, Trump pa se je v svoji netaktičnosti takoj odzval in jo razglasil za slabo igralko.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o javnem zdravstvu, ki je močno zaznamovalo preteklo leto. Komentirala sta članek Kaj imata skupnega stavka in skupinsko naročanje? (objavljen v reviji Isis), v katerem Krištof Zevnik ponazarja razliko v ceni med naročilom materiala za opravljanje zdravstvene storitve preko posrednika in neposredno od proizvajalca. Material je pri posredniku kar šestkrat dražji. »Za razliko bi lahko zaposlili dodatnih 100 zdravnikov in jim v 43. plačilnem razredu dali še 13. in 14. plačo,« poudari Markeš. »Zgolj razlika v ceni znaša štiri milijone evrov.« Zobozdravstvo je primer slabe prakse privatizacije zdravstva. »Po zobozdravstvu se v drugih segmentih zdravstva ne bi smeli zgledovati,« meni Markeš. Vlada daje signale, da nam gre bolje in da se ljudem to izboljšanje lahko počasi tudi že pozna. Kljub temu pa potreba po sistemski ureditvi ostaja. Kateri duh časa ostaja prevladujoč? Na eni strani je ideja Zdenke Čebašek Travnik o podpori javnemu zdravstvu brez rezerve, na drugi strani pa ideja sedanjega predsednika Zdravniške zbornice Andreja Možine, da bi bilo smiselno zdravstvene institucije transformirati v gospodarske družbe neprofitne narave.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o javnem zdravstvu, ki je močno zaznamovalo preteklo leto. Komentirala sta članek Kaj imata skupnega stavka in skupinsko naročanje? (objavljen v reviji Isis), v katerem Krištof Zevnik ponazarja razliko v ceni med naročilom materiala za opravljanje zdravstvene storitve preko posrednika in neposredno od proizvajalca. Material je pri posredniku kar šestkrat dražji. »Za razliko bi lahko zaposlili dodatnih 100 zdravnikov in jim v 43. plačilnem razredu dali še 13. in 14. plačo,« poudari Markeš. »Zgolj razlika v ceni znaša štiri milijone evrov.« Zobozdravstvo je primer slabe prakse privatizacije zdravstva. »Po zobozdravstvu se v drugih segmentih zdravstva ne bi smeli zgledovati,« meni Markeš. Vlada daje signale, da nam gre bolje in da se ljudem to izboljšanje lahko počasi tudi že pozna. Kljub temu pa potreba po sistemski ureditvi ostaja. Kateri duh časa ostaja prevladujoč? Na eni strani je ideja Zdenke Čebašek Travnik o podpori javnemu zdravstvu brez rezerve, na drugi strani pa ideja sedanjega predsednika Zdravniške zbornice Andreja Možine, da bi bilo smiselno zdravstvene institucije transformirati v gospodarske družbe neprofitne narave.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o 2. januarju, ki bo najverjetneje že v letu 2017 zopet dela prost dan. V urejenih demokracijah in tudi diktaturah je koledar resna stvar in se ga sestavlja za leto dni vnaprej. Mi bi pa tik pred zdajci vrnili dela prost dan nazaj na koledar. Zakaj? Zato, da se popravi neka krivica, ki je bila povzročena v času vlade Janeza Janše, ko se je 2. januar kot dela prost dan odvzel. »Ali je to populizem ali poprava krivic, ne bi vedel, vem, da ni racionalno koledarja spreminjati tik pred zdajci,« meni Ali Žerdin. Komentatorja sta govorila tudi o podpisu sporazuma s Fidesom. »Ko je premier Miro Cerar osebno udaril po mizi, je vzbudil vtis, da gre za delanje izjeme v sistemu. To je nedopustno,« meni Markeš. »Če je zdaj možno, da se zdravniki vzpostavijo na nekih novih parametrih, potem mora biti možno, da se vsi vzpostavijo po istem ključu. Potem naj varčevalne ukrepe ukinejo in naj v javnih sferah vzpostavijo razmerja, v katerih ljudje ne bodo priviligirani na eni in deprivirani na drugi strani. Ker to je nevzdržno.«

Tomaž Gantar in Karl Erjavec sta uporabila težke besede: Ministrica se nam je zlagala. Je koalicija ogrožena? »Upam, da ja, in upam, da ne.« Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je doslej veljala za braniteljico javnega zdravstva. Od kod nenadoma zasuk? Zakaj bi bila lakaj Fidesovega lobija? Fides sicer združuje le 16 odstotkov zdravnikov, samozavestni pa so, kot da bi jih imajo 96 odstotkov. Janez Markeš v videokomentarju omeni dve možni interpretacijii aktualnega dogajanja v zdravstvu. Prva je, da gre za destabilizacijo pogajanj, po katerih bo morala ministrica odstopiti, nastavili pa bi novega ministra, ki bo »naredil tako, kot se spodobi« in privatizacijo zdravstva speljal do konca. Druga interpretacija, ki velja za uradno, je, da je ministrica popustila v zadevah, v katerih ne bi smela. In tukaj ima pomembno vlogo tudi nekdanji zdravstveni minister Tomaž Gantar (Desus), ki ministrico kritizira. Pri Gantarju ne gre spregledati, da vodi tudi parlamentarni odbor za zdravstvo. Za kaj pa se ta zavzema? Kaj piše v sporazumu? Za krepitev javnega zdravstva ... Ali Žerdin in Janez Markeš pregledata, kaj na področju zdravstva piše v koalicijski pogodbi. Markeš meni, da gre pri trenutnih dogodkih za visoko motivirano igro o privatizaciji zdravstva: »Očitno stavka zdravnikov ni le stavka, ampak vzporedno bojno polje za nekaj več.«