Od srede do srede

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o novem pisateljskem društvu Združenje za slovensko besedo, ki mu predseduje zgodovinar Stane Granda. »Vsi člani Odbora 2014 so se prepisali v novo pisateljsko društvo,« komentira Markeš. Je dobro ali slabo, da bomo imeli dve pisateljski organizaciji? Eno, ki je staro več kot 150 let, drugo pa 15 dni. Vsi vemo, da gre za fasado, za politično formiranje za prevzem oblasti desnice. Takšne formacije nimajo nikakršnih možnosti za uspeh, razen to, da latentno, neprestano brbotajo v močvirju nezadovoljstva.

Ni se še zgodilo, da bi kdo iz Slovenije opravljal tako pomembno mednarodno funkcijo. Je to dobro? Novi predsednik Uefe Aleksander Čeferin novi generaciji sporoča, naj bo ambiciozna. Janez Markeš dodaja, da se pri tem ne smemo vdajati iluzijam ali ameriškemu snu: »Le dovolj vztrajni morate biti in postali boste milijonarji«. Globalizacija in evropska integracija sta naredili korak k temu, da mladi Slovenci nimajo kompleskov, kot jih ima starejša generacija. Zanje meje ne obstajajo več. Pokazali pa so že tudi, da imajo ideje in ambicije, da naredijo nekaj več. Pri vzgoji kritične mase ljudi, ki bo sposobna kandidirati in se kvalificirati na svetovnem podiju, igra pomembno vlogo šolski sistem, ki pa v Sloveniji ni najbolj učinkovit. Biti intelektualno odličen je mukotrpen učni proces in nacionalni ponos je tako treba začeti graditi že z bralno značko; ko je treba prebrati dvajset knjig, zraven pa ni ne kamer ne spektakla. Sicer pa Markeš v nogometu vidi več slabega kot dobrega. K slabemu prišteva obračanje milijard v nogometne namene ter zlagano in neupoštevano pravilo »fair play« oziroma poštena igra. Če bi geslo »fair play« v vsem svojem pomenu delovalo v realnosti, bi ga po Žerdinovih besedah bilo treba posvojiti na vseh poljih družbenega življenja.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o tožbi SDS proti državi. Stranka od države zahteva odškodnino v višini 886.257,37 evra zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na državnozborske volitve leta 2014. Kako prideš do številke 37 centov, se sprašuje Žerdin. »Kot da bi po znanstveni metodi prišli do prevoda politične škode v ekonomsko škodo.« »To, da prevajaš neko politično stvarnost v denar in pri tem niti ne izkažeš metodologije, kaže na to, da nimaš lastne politične filozofije, ampak greš z metodo grabljenja moči in oblasti. Takšno barantanje z oblastjo v izračunu, koliko finančno izgubiš in dobiš, je malo perverzno.« S tem, ko operiraš z nastalo poslovno škodo, ki znaša 886.257,37 evra, poveš, da je politična dejavnost ekvivalent poslovni dejavnosti, kar pa ni in ne sme biti res, meni Žerdin. »Tisto, kar smo upali, da bomo mogoče kot sramoto, pa ne pravosodja, ampak kot sramoto naše demokracije, pozabili, so nam ti svetli ljudje zdaj spet prinesli na sonce in spet obnovili stare rane.« Če je njihova škoda merljiva v tako nizki vsoti, kot je en milijon evrov, potem obstaja obrnjena logika, da je treba začeti javno obračunavati škodo, ki je nastala z očitano trgovino z orožjem, politično in gmotno škodo v obdobju 2004−2008 itd.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta se tokrat odpravila v Volče, kjer sta gostovala pri kulturnem društvu Myra Locatelli. Razpravljala sta o vračilu 13 milijard evrov, ki jih mora ameriški tehnološki velikan Apple zaradi nezakonitih davčnih ugodnosti plačati Irski. Kaj nam teh 13 milijard evrov pove o smereh razvoja Evropske unije? Irska je delala, kar je naročila evropska trojka, med drugim je tudi sanirala bančni sistem. »Da so se lahko pobrali, so drastično znižali davke, da bi podjetja, kakršno je Apple, prihajala na njihov teren.« Če drži, da je EU na ta način hotela sporočiti, da po brexitu ne more biti več samo »parkirišče kapitala«, ampak hoče vzpostaviti višjo raven bivanja, v katerem se bo vsa družba skladno razvijala, da ne bo različna v možnostih in izhodiščih, potem so to zame pravilna sporočila, meni Markeš. Problem neenakosti v možnostih je v tem, da tisti, ki so ekstremno bogati, denimo Apple, na Irskem plača le 0,05 odstotka davka (nato pa le še 0,005 odstotka). Torej, skoraj nič, medtem pa je povprečen prebivalec Evrope, zlasti tisti z njenega obrobja, davčno, predvsem pa socialno, izključen.

Tragičen dogodek iz bolnišnice Izola bi lahko po mnenju Alija Žerdina in Janeza Markeša primerjali z dogodkom v Nici, kjer je socialni ekstremist s tovornjakom zapeljal med ljudi. Prepoznal se je v imenu »osamljeni volk«. Kaj ga enači z napadalcem v Izoli? Vzorci se globalizirajo, postajajo filmski. Ne nazadnje, od kod pa ideja, da lahko osebni problem rešiš s pištolo? Žerdin in Markeš v videokomentarju problematizirata o policistih, ki so zaradi varčevalnih ukrepov zategovanja pasu najbolj izgubili, in zdravstvu, ki ga je neoliberalizem v zgodbi s streljanjem izkoristil. Slovenci vseskozi zagovarjamo vrednote, kot so varnost, socialni minimum in socialna neizključenost, zato se, kot pravi Markeš, nehajmo sprenevedati, da se bo varčevalo za javno dobro, za nas, ki smo že imeli dober standard. Kapital naj išče možnosti v inovacijah, zdravstvo in šolstvo pa naj pusti pri miru, zaključita Delova komentatorja.

Ne o olimpijskih igrah temveč o zadnjih anonimnih pismih iz Slovenski obveščevalno-varnostne agencije tokrat govorita Delova politična komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš. Kaj anonimka lahko pove o tem, kaj se dogaja v pomembnem delu državnega sistema? Turbulence, ki so jih povzročala anonimna pisma, so običajno prihajale, da bi obelodanile odnos med vlado in relevantno opozicijo, torej SDS. Ko je bila SDS v vladi, pa so bile običajno tako rekoč narejene po njenem nareku, pove Markeš in doda, da bi sicer bilo treba vreči v koš. »Ko slišim o aferah v vojski, na policiji, v Sovi, ki spominjajo na Jamesa Bonda, se mi izpiše na radarju SDS, Janez Janša. Morda mu delam krivico, a veliki hobotnični konstrukti so pokazali prav to.« Je pa treba vedeti, da se v takšnih pismih skrivajo le elementi resnic, predvsem pa je v njih veliko laži. Pri tem sodelujejo tudi posamezni medijski kanali, ki jih izkoristijo za politične namene. »Sama politična praksa nas poučuje, da je anonimnost posegla globoko v temelje politične kulture, ki je pravzaprav nimamo,« še doda Markeš. V Sloveniji je problem tudi v tem, da ljudi sistemsko napotujemo k anonimnosti. Ne nazadnje na policijskih avtomobilih piše »anonimni klic«, prijatelj pa prijatelja anonimno prijavi. Markeš meni, da gre pri tem za razpihovanje navad, ki niso najboljše: potrebno je razmisliti, v katerih primerih je anonimka smiselna, potrebna, v katerih pa privzgaja napačne družbene navade.

Delova politična komentatorja Janez Markeš in Ali Žerdin menita, da je odstop ministra Dušana Mramorja brez ozadij in da njegovi trditvi, da odstopa zaradi osebnih razlogov, lahko verjamemo. Nedvomno pa ima odstop globoke politične posledice. Zakaj? Kakšna je zapuščina finančnega ministra? Je bila njegova politika politika zategovanja pasu? Država je sedaj sicer v zelo dobri kondiciji, a ostajajo odprta vprašanja. Med drugim se Žerdin in Markeš ne izogneta poglavju o vplivu lobijev, že znanih korupcijskih formulah, partikularnih interesih, lokalnih gazdah, javno- zasebnemu partnerstvu ...

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o potezi zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je v zaradi zapletov z arbitražo premieru Miru Cerarju v petek ponudil svoj odstop. Erjavec je ponudil odstop zaradi ugotovitev arbitražnega sodišča. Zdelo se je, da je ta ponudba vljudnostne narave, vendar ima nedvomno vsebinsko dimenzijo. Problem je v tem, da je Erjavec za lokalne medije povedal več, kot bi smel povedati glede na sklenjen sporazum o arbitraži, meni Markeš. Gre za nezrelo poslovanje ministra za zunanje zadeve na točki, ki je res strateškega pomena. Slovenija je pravila igre kršila zaradi komunikacije med arbitrom Jernejem Sekolcem in uslužbenko ministrstva za zunanje zadeve Simono Drenik ter Erjavčevih izjav. Spodobilo bi se, da bi zunanji minister zapustil svoj položaj, meni Markeš. Z njim se strinja tudi Žerdin, saj meni, da je »katalog Erjavčevih napak« že precej obsežen. Hrvaška v tej igri ni nedolžna, saj so hoteli arbitražni sporazum v vsakem primeru razdreti, saj so ugotovili, da jim (potencialno) ne koristi. Hrvaška je razumela, da jim je arbitražni sporazum vsiljen, da dobijo zeleno luč za vstop v EU. Zeleno luč so dobili, potem pa so iskali izhod iz arbitraže. Pametna diplomacija bi morala to predvideti. Zakaj Karl Erjavec ne odide oziroma ni odšel? Očitno je, da premier Miro Cerar politično stabilnost in čvrstost svoje koalicije postavlja pred vse možne zaplete. Karl Erjavec ima zelo močne adute. On nikoli ne bi predlagal svoje razrešitve, če ne bi vnaprej vedel, da je Cerar ne bo sprejel. Komentatorja sta spregovorila tudi o dogajanju v Luki Koper.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o referendumski odločitvi britanskih volivcev, da podprejo izstop Velike Britanije iz EU. Predsednik republike še vedno goji vizije, ki so svetlobna leta daleč od političnega realizma, pove Žerdin, ki se mu zdi nenavadno, da Borut Pahor o izidu britanskega referenduma ni bil obveščen vse do petka zvečer. »Kasneje se je odzval predsednik vlade z razumnim stališčem, da gre za konec slovenske suverenosti.« »Korenine razpoke, ki se je sedaj pokazala, so zelo globoke.« Ko nekdo reče, da bo Evropa urejena kot federacija, se vprašam, ali to pomeni, da bodo na evropskem nogometnem prvenstvu leta 2030, ko bo ta federacija vzpostavljena, nastopale reprezentanca Evropske Unije, reprezentanca Anglije, Škotske, Walesa, Irske, Bosne in Hercegovine (če do takrat ne bo sprejeta v EU) ter Turčije in Rusije, ki ne bo hotela v EU. Spregovorila sta tudi o izjavah Mira Cerarja, ki ne razume, zakaj bi moral biti na pogovorih s predsednikom republike Borutom Pahorjem o brexitu prisoten tudi predsednik SDS Janez Janša.

Delova politična komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš to pot razpravljata o referendumu na Otoku. Državljani Velike Britanije so danes odločili, da izstopijo iz Evropske unije. To je zdaj dejstvo. Pogajanj ni več, zdaj ostaja le še ločitveni postopek. Za Evropsko unijo je to žalosten dogodek, ni pa nujno tudi slab. Po prvem šoku se poraja vprašanje, ali je za Evropsko unijo izstop Velike Britanije nova priložnost? Evropsko perspektivo bo potrebno bolj izpostavljati ravno zato, da bi zavarovali vrednote Evrope. Vse nacionalne države so zelo ranljive, če nastopajo same v svetu globalnega. Ali v slovenski politični eliti obstaja resen evro skepticizem?