Petkova centrifuga

Množica zaposlenih v javnem sektorju, po ocenah sindikatov kar 30.000 v suženjstvu zakletih, je v minulih dneh poslala pomembno sporočilo vladi. Gospodarska rast je res rekordna, kar pa ne pomeni, da bolje živimo vsi. Res je, da sindikati znova govorijo le o plačah. Nič o nagrajevanju bolj marljivih in bolj uspešnih. Nič o tem, ali bi bile zaradi višjih plač krajše vrste v zdravstvu, boljši pouk v šolah, manj birokracije v uradih. Toda – res je tudi, da za reforme in za delovanje sistema niso zadolženi sindikati, ampak država, torej vladajoča politika.

V Sloveniji teorije zarot dobro uspevajo – proti nekaterim očitno vedno nekdo kuje zarote, pa naj so to strici iz ozadja ali pa premraženi begunci. In kaj bi lahko bolj razplamtelo domišljijo teoretikov zarot kot sodnika, ki se vedeta, kot da bi padla z Marsa?!

Nekaj malega ogrevanje pred prihajajočimi (v)olimpijskimi igricami, kjer so glavni kandidati za kolajne stari mački in mački v žaklju. Nekaj malega mordorskega humorja. In ker je ravno svetovni dan farmacevtov, vas bomo kot del pro-cepilskega lobija še brezplačno cepili.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Bolj ali manj iskrenih in bolj ali manj neinovativnih voščil je te dni v količinah, ki se lahko primerjajo samo z na kruh namazanimi tatarskimi biftki, korektno majonezastimi francoskimi solatami, pa morda še z mastno ocvrtimi zrezki … Jedlo in preobjedlo se je tudi v čast božiča in države. Svetega in posvetnega.

Točke v Sloveniji postajajo orožje, ne pa orodje. Ko se začne mahati s tabelami in jih evforično interpretirati, je jasno, da razvoja in novih idej ne bo. Prodajalci megle v birokratskih sistemih celo lažje prosperirajo. Še dobro, da so vsaj (dobre) zgodbe vedno močnejše tako od zgodovine kot birokracije …

Pa vendarle smo v prazničnem obdobju, zato ne bodimo tradicionalno slovensko zamorjeni in zaskrbljeni, ampak vsaj malo hepi. Hepi. Hepi. Prosto po Magnificu: “In da nas lahko bratje in sestre, za trenutek boli …”

To si je dobro zapomniti v času, ko je na pohodu po Stari celini nekakšna mešanica skrajno desničarskega populizma in iskrene fašistične politike.

V tednu, ko nas je obiskal prvi od dobrih mož, je pravi čas, da se vsi skupaj, z otroki vred, spet malo pretvarjamo. Tako bomo decembrske trenutke naredili resnične in tako bomo spet verjeli, da je vse prav in vse dobro. Simptomi prazne denarnice in prazne vesti nas itak obiščejo šele po novem letu. Verjemite, kar hočete, z malo pretvarjanja lahko vse postane resničnost!

Ne vstopamo le v praznični čas, dober teden nas loči tudi od vstopa v volilno leto, za katerega pa vemo, kaj prinaša. Veliko obljub starih in novih političnih obrazov, njihove medsebojne udarce pod pas in prilizovanje volivcem. A preden naredimo prostor novemu običajno pospravimo staro, zato se bomo nekoliko ozrli v iztekajoče se leto. Med drugim smo dobili novega starega predsednika republike, ki ne želi biti moralna avtoriteta.

Predsednik Evropske komisije je pooblastil svojega podpredsednika, da posreduje pri rešitvi mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Kakšno ponudbo, ki je ne bodo/bomo mogli zavrniti še ni znano.

Haaško sodišče je s svojim zadnjim dejanjem poskrbelo, da bo najhujši še živeči zločinec ostal za zapahi. Za mnoge je to slaba tolažba, saj za njim ostajajo mnogi, ki razmišljajo podobno kot on. Tudi pri nas smo vedno bolj ksenofobični in bi se najraje zaprli v stekleno kupolo. Je strah pred neznanim sploh še mogoče premagati, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Andrej Šavko.