Petkova centrifuga

Poletje se lahko zares začne, konec je nogometnih evforij in večerov z razpravami v stilu “žoga je okrogla”. Pa nismo ostali brez žoganja. Nekoč neopazni in premišljeni branilec Miro Cerar postaja izpostavljeni in učinkoviti napadalec. Na oblast je prišel z iskreno vsebino, zdaj počasi vse bolj postaja prisiljena forma. Še malo, pa bo začel loviti pokemone … Če bo moral biti novi finančni minister skorajda hudičev vajenec, pa ima čarovnikov vajenec Evald Flisar problem s čarobnim dviganjem tistega nečesa, ki naj v profesionalnih debatah ne bi smelo igrati ključne vloge.

A naši domači problemi so zares majhni, ko se ozremo v svet. Francija se je obvarovala napadov med evropskim nogometnim prvenstvom, na praznični dan padca Bastilje pa se je v četrtek zvečer v Nici zgodil teroristični masaker.

Medtem ko se ta teden končujejo nogometne igre, sta tudi politika in širše upravljanje države že nekaj časa vse bolj le igra in predstava za javnost. In dlake z jezikov vse prevečkrat odpadejo šele takrat, ko ni več odgovornosti položajev.

V Luki Koper ostaja več vprašanj kot odgovorov. Pa priokus zgrešenih komunikacij in nejasnih strategij.

In čeprav so politiki že nekaj časa veliko bolj menedžerji kot državniki, je razkorak med tema vlogama ta teden doživel novo dno. Izjava Ne jamram, iščem rešitve pa je, kot kaže, dobila dodatek: vlada dela naprej, čvrsto in normalno. Kar koli že to pomeni.

S celine gledamo na otok. Nikamor drugam kot na britansko otočje, kjer se že ubadajo s prvimi posledicami referendumske odločitve o izstopu iz Evropske unije. Kako bo ta potekal, pa ni povsem jasno nikomur. Pogajanja naj bi trajala leta. V Sloveniji pa je glavni dogodek zaplet glede imenovanja novih nadzornikov Luke Koper. Spor se je z demonstracijami že prenesel na ulico.

V pričakovanju izzidov britanskega referenduma za ostanek ali izstop iz EU se je ves teden ovijal v negotovosti. Raziskave so nakazovale na tesen izid, ki si ga z gotovostjo ni upal napovedati nihče. In odločili so se v prid Brexita. Vnovič je zmagal populizem. Prihodnost je negotova, tako za Veliko Britanijo kot tudi za EU, ki je s tem dobila jasno sporočilo … in jasno sporočilo je dobila tudi demokracija. Gotovo je le eno – lažje se je EU priključiti kot iz nje izstopiti. Vsaka podobnost med dvema zakoncema je zgolj naključna.

Tudi tokrat seveda ne moremo mimo najpomembnejše postranske stvari na svetu, ki je v minulih dneh prikovala pred zaslone milijone nogometnih navijačev. Začelo se je obetavno in spektakularno sredi Pariza.

A že prvi večer je sledila streznitev, soočenje z realnostjo. Šport je tudi posel in kjer je denar, je tudi politika.

Petkovo centrifugo pripravlja Tadej Košmrlj. Prisluhnite!

Pred skorajšnjim 25-tim rojstnim dnevom države lahko ugotavljamo, da je psihično in fizično zdravje kar precej načeto, kar se kaže tudi v srhljivih zdravstvenih epizodah. In medtem, ko se politiki igrajo v svojih peskovnikih, varuh človekovih pravic opozarja, da na pragu revščine živi vsaki sedmi Slovenec. Kljub vsemu pa je med državljani še vedno slišati, da dobro na dovolj dolgi časovni premici vedno zmaga.

Teden je opral Marjan Jerman.

Delitev na leve in desne je v Sloveniji že taka folklora, da bi si zaslužila posebno zaščito. Tako kot piranska sol, nanoški sir, šebrejski želodec ali prekmurska šunka. Če je taka delitev v političnem prostoru prisotna skoraj povsod po svetu, smo jo pri nas raztegnili še na mnoga druga področja.

In tako imamo leve in desne medije, leve in desne tajkune, leva in desna društva, celo leve in desne umetnike. In seveda levo in desno interpretacijo zgodovine.

V Petkovi centrifugi bomo teden zavrteli nazaj – vse od petka 13. do zmage nad fašizmom in nacizmom. Evrovizija, aretacija prodajalca mesa, ki je novačil ljudi za klanje v Siriji, zastrupljanje okolja po nareku kapitala in novinarska avtonomija – to bo nekaj poudarkov, ki se bodo znašli v bobnu našega velikega pralnega stroja. Denarja ne bomo prali, bomo pa preizkusili trpežnost rdečih jopičev, zaradi katerih je odstopila podpredsednica državnega zbora. Ne gre za prisilne jopiče, čeprav bi tudi ti občasno prišli prav nekaterim politikom.