Petkova centrifuga

Vojna v Siriji je bila v ospredju münchenske varnostne konference in vrha držav Evropske unije. Te, vključno s Slovenijo, zapirajo meje za ekonomske migrante in uvajajo kvote za sprejem prišlekov. Drugače kot Evropska unija, je o njih govoril papež na svojem obisku Mehike. Ljudi je pozval k solidarnosti z najbolj revnimi in žrtvami ilegalne trgovine z mamili. V Sloveniji žal bolj ali manj vse po starem, vsaj z odličnimi nastopi so nas razveselili: smučarske skakalke in skakalci.

Petkovo centrifugo vrti Andrej Šavko.

Centrifugo vrti Gorazd Rečnik!

Pogled v teden, ko smo se vsi še enkrat več vprašali, ali je komunikacija v politiki lahko še bolj primitivna? Pa tudi o kvotah slovenske glasbe in denarnih tokovih v času, ko se javnost ukvarja z ekstremisti in migranti.

Prav res, teden, ki ga bomo oprali v naslednjih minutah, bi lahko najbolje opisali prav z besedami predsednika vlade v televizijskem intervjuju. Beseda je tekla o kredibilnosti vlade in premiera samega potem, ko ta ni sprejel ponujenega odstopa ministra Mramorja. Najboljšega finančnega ministra Evrope Cerar že ne bo žrtvoval zaradi nekaj deset tisoč evrov nezakonito izplačanih dodatkov, saj ga državljani potrebujemo veliko bolj, kot se zavedamo.

Maja Weiss je leta 2002 posnela film Varuh meje, nekateri takrat posneti prizori in dialogi ob reki Kolpi se zdijo kot napoved grotesknega stanja tukaj in zdaj. Filmski varuh meje je proti beguncem ščuval prebivalce ob Kolpi, ki leta 2016 ne morejo verjeti, da jim je vlada postavila čisto prave žičnate kulise.

Varuhi meja so danes evropska maksima, vse bolj v ospredje se postavlja tudi naš premier Cerar. Ampak slovenskim varuhom meja in kvazi demokracije tu in tam postane tudi dolgčas, zato se igrajo Jamese Bonde in Karle Velike. Postavljajo ograje med dobrim in zlim, za nameček pa so nekateri še v stalni finančni pripravljenosti.

Vse težje razumemo čas, v katerem smo padli na Zemljo in nam zvezde morda vsaj trenutno niso najbolj naklonjene. Morda nam lahko pomaga David Bowie.

Če bi dali na tehtnico, ki meri veselje, nedeljsko navdušenje otrok, ki so končno dočakali prvi pravi sneg te sezone ali evforijo ob zmagi Petra Prevca na novoletni turneji, si ne bi upal napovedovati na katero stran bi se nagnila. A bili smo pripravljeni na sneg in na Petrovo zmago, zakaj in na kaj pa naj bi bili v pripravljenosti vse popoldneve, noči in praznike dekani in profesorji na devetih fakultetah, pa je še vedno neznanka.

Teden je opral Damjan Zorc.

Čas smo ujeli za rep in za rap. Čas imamo zato, da se vse ne zgodi hkrati.

Vesele praznike vam želita Zlatko in Tatjana.

Referendumsko kampanjo so nekateri napovedali kot najlepšo, bila je vse prej kot to. Pokazala je na vso iracionalnost strahov in predsodkov, na nevednost pa tudi na do absurda prignano uravnoteženost v javni hiši. Mnenje ima lahko vsak, ki ima čas, znanje si je treba pridobiti. Na neki način poraz je že to, da se bo o enakopravnosti v družbi odločalo na referendumu. Ker 25 let po plebiscitu se bomo odločali prav o tem, ali kot družba razumemo, za kaj v demokraciji sploh gre. Če ne gremo proti enakopravnejši družbi v vseh vidikih, potem ne gremo nikamor. Če ne gre za prav vse otroke v družbi, potem gre le za sprenevedanje, za predsodke in diskriminacijo.

Po vsakih volitvah pa žal tudi dobimo tudi prav tisto, kar si zaslužimo.