Petkova centrifuga

Saj bomo pomagali, ampak ne smemo pozabiti na varnostno vprašanje, zakaj ne bi najprej poskrbeli za vse pomoči potrebne sodržavljane, najprej rešimo naše probleme, potem pa se ukvarjajmo z drugimi, najprej naj metla počisti domači prag, šele nato jo posodimo na Obrežje... in tako naprej.

Šele ta teden se je gospa Evropa zbudila, pomela oči in ugotovila, da ima težave. Velike težave.

Šele ta teden je ugotovila, da na Bližnjem vzhodu ni vse OK, da na mejah EU ni vse OK in da tudi na schengenskih mejah ni vse OK. Begunci so dregnili v vest in zavest milijonov Evropejcev kar je nekoliko predramilo spečo damo.

Teden je opral Marjan Jerman.

O košarki, vohunstvu, politiki, nadležnih novinarjih in zdravstvu.

Žal je že nekaj časa vsakodnevna tema medijev begunska problematika. Z njo se ukvarjajo predvsem mediji, bolj malo pa tisti, ki bi morali za te nesrečneže poskrbeti. To so dobro plačani politiki iz vseh držav Evropske skupnosti, ki sedijo v Evropskem parlamentu. Očitno imajo toliko dela sami s seboj, da bodo o begunski krizi resno razpravljali šele naslednji teden, čeprav je v EU do zdaj pribežalo že več kot 350 tisoč migrantov.

Aktualna begunska kriza, ki jo dobesedno v živo spremljamo že ves teden, se ni začela pred dnevi v Makedoniji, ampak se nas je, ker se dogaja na našem pragu, dotaknila bolj kot poročila v zadnjih letih s Sredozemlja. Morda tudi zato, ker gledamo posnetke ljudi, družin, otrok, mladostnikov, ki so še pred kratkim živeli čisto običajno življenje z vsem udobjem ki ga nudi 21. stoletje, danes pa si rešujejo golo življenje.

Ker so se napetosti v zgodbi arbitražnega »nesporazuma« v tem tednu malce pomirile, so si na ministrstvu za zunanje zadeve morda zaželeli kolektivni dopust. Z izjemo ministra jim ni uspelo, razpoloženje pa se je odmikalo daleč od brezbrižnosti.

Že več kot tri tedne potekajo polemike o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Tokratni vrhunec je odločitev slovenske vlade, da izbiro novega slovenskega arbitra prepusti kar sodišču samemu. Hrvaška pa nič. Arbitraža je uradno ne zanima več. Ljubljanski Univerzitetni klinični center, daleč največja bolnišnica pri nas in tudi eno od naših največjih podjetij, je ta teden dobil novega upravnika oziroma vršilca dolžnosti. Iz tujine pa lahko žal poročamo le o katastrofah.

Fantastičen dan Pahorja in Kosorjeve, ki sta ga doživela ob sklenitvi arbitražnega sporazuma, se je spremenil v nočno moro Cerarja in Erjavca, ki ju je na cedilu pustil še Abraham, ko je po le nekaj dneh odstopil kot slovenski arbiter. Mirna kri in trda roka je recept, ki ga v arbitražnem viharju ponuja nekdanji predsednik republike Tuerk. Nihče pa nima recepta, ki bi ga predpisal 300 tisoč revnim Slovencem. Ti životarijo z nekaj sto evri na mesec. Zdi se, da je odpis dolgov najšibkejšim podoben učinku aspirina, ki ga predpisali obolelemu s pljučnico.

V teh dneh je Piranski zaliv postal ocean z velikim presežkom političnega planktona. Podrobnosti v Centrifugi!