Podobe znanja

Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)

Zgodovinar dr. Blaž Vurnik o preteklosti ene simbolno najpomembnejših stavb v Ljubljani, ki se, sveže prenovljena, po 163 letih propadanja kot feniks dviga iz pepela tistega davnega požara

Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del prav danes svoja vrata zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji.

O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zaziramo v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili.

Pri tem nam pomaga dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da je Blaž Vurnik naravnost idealen sogovornik za pogovor o zgodovini Cukrarne.

Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.

Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.

»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.

Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.

»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«

Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.

V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.

Foto: Vesolje-SI

Nemo HD leto dni po izstrelitvi več kot izpolnjuje pričakovanja, pravi prof. dr. Tomaž Rodič.

Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD.

Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh.

»Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili.

Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo.

»Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.«

Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov.

V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti.

Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika.

»Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Od znanstvene fantastike ...

A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze.

»[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike.

... do temeljev kvantnega interneta

A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA.

Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami.

Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval.

Vabljeni k poslušanju pogovora.

Kvantne komunikacije, ki bodo ponudile varno alternativo, se aktivno razvija tudi pri nas, razlaga prof. dr. Anton Ramšak.

Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika.

»Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Od znanstvene fantastike ...

A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze.

»[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike.

... do temeljev kvantnega interneta

A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA.

Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami.

Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval.

Vabljeni k poslušanju pogovora.

Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli.

V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali.

Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici.

»Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove.

Leglo morda tudi na Pokljuki

Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade.

»Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.«

Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja.

Še več risjih zgodb ...

O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.

O risjih mladičih na Jelovici, poteh doseljenih risov po naših gozdovih ter o nadaljnjih načrtih vodja projekta LifeLynx Rok Černe.

Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli.

V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali.

Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici.

»Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove.

Leglo morda tudi na Pokljuki

Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade.

»Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.«

Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja.

Še več risjih zgodb ...

O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.

Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja.

Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave.

»Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah.

To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota.

»V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.«

Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe.

»Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.«

Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi.

Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.

Foto: DDTLab

Maša Jazbec na presečišču umetnosti in znanosti raziskuje, kaj nas humanoidni roboti lahko naučijo o nas samih.

Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja.

Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave.

»Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah.

To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota.

»V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.«

Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe.

»Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.«

Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi.

Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.

O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric.

Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena.

»V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva.

Vabljeni k poslušanju.

Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar

O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, pripoveduje biologinja dr. Anamarija Žagar

Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena.

»V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, dr. Anamarija Žagar.

Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva.

Vabljeni k poslušanju.

V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja.

Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna.

»Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo."

Foto: Ars

Pravnik in kriminolog prof. dr. Aleš Završnik o družbenih vidikih rabe umetne inteligence.

V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja.

Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna.

»Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo."

Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva)

Z medicinsko antropologinjo dr. Uršulo Lipovec Čebron o tem, zakaj bi kakovost javnega zdravstva v Sloveniji pomembno dvignili t.i. medkulturni mediatorji

Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo.

To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave.

Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja?

Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, v tokratnih Podobah znanja preverjamo v pogovoru z dr. Lipovec Čebron.

Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje.

»Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.«

Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema.

»Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.«

Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti.

Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč.

»Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.«

Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff

Brez pozornega branja deklaracij danes preprosto ne gre, poudarja prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na IJS.

Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje.

»Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.«

Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema.

»Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.«

Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti.

Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč.

»Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.«

 

 

Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven?

»Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.«

Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev.

Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para

Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide.

Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste

Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva.

»Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.«

Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik.

O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju.

Foto: Kemijski inštitut

O prebojni inovaciji, ki bo omogočila konkurenčnost vozilom na vodik, raziskovalec in zdaj tudi podjetnik dr. Matija Gatalo.

Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven?

»Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.«

Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev.

Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para

Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide.

Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste

Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva.

»Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.«

Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik.

O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju.