Podobe znanja

Zoisov nagrajenec Stanislav Gobec išče nova zdravila proti raku, proti okužbam, kot je covid, in nevrodegenerativnim boleznim

Strokovnjaki so zaznali, da se velike farmacevtske multinacionalke umikajo iz razvoja zdravil za Alzheimerjevo bolezen. Kaj jih je pripeljalo do take odločitve, če vemo, da za tem nevrodegenerativnim obolenjem zboli kar od pet do deset odstotkov starejših od 65 let? Še vedno pa nove učinkovine, ki bi upočasnile ali celo ustavile Alzheimerjevo demenco, išče raziskovalec Stanislav Gobec. Marsikdo je presenečen, da raziskovalni tim, ki ga vodi, istočasno išče tudi nova zdravila proti raku in okužbam. V čem so stične točke? Z nami je Zoisov nagrajenec prof. dr. Stanislav Gobec mag. farm., znanstvenik, predavatelj in vodja uspešne raziskovalne skupine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani.

Prof. dr. Marko Anderluh je za inovativni pristop z velikim protibakterijskim učinkom prejel Zoisovo priznanje.

Na antibiotike odporne bakterije postajajo vse akutnejši zdravstveni problem. Nedavna študija je pokazala, da so že postale drugi najpogostejši vzrok smrti na svetu, takoj za srčno žilnimi boleznimi. Rezistentne bakterije je torej potrebno zaustavljati na vedno nove načine.

»To bo nenehen boj,« pravi prof. dr. Marko Anderluh s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. »Evolucija je pač nenehen boj in tu ni nič drugače.«

V preteklih desetletjih je razvoj novih antibiotikov precej zastal. A naglo širjenje odpornih sevov patogenih bakterij je to v zadnjem desetletju spet spremenilo.

Marko Anderluh se je s sodelavci usmeril na preučevanje encima, dnk- giraze, ki med drugim skrbi za pravilno zvijanje bakterijske dnk, in naletel na izredno obetavno presenečenje. Kot prvi so odkrili simetrične halogenske vezi v biološkem sistemu.

»Zdaj vemo, da je ta simetrična halogenska vez pomemben dejavnik pri doseganju izjemno močnega protibakterijskega učinka pri naših spojinah. Vendar je potencialna dobrobit tega odkritja lahko bistveno večja, ker gre za princip odkrivanja novih zdravilnih učinkovin in tipa vezave, kako se te učinkovine, nove učinkovine vežejo na svoje makromolekulske tarče.«

»Če poenostavim. Mi smo izumili dvojno vrv za vezavo barke na pristaniški dok. Oziroma nismo je izumili, ampak smo prvi to videli. Izumila jo je narava, oziroma vsaj podala nastavke zanjo.«

Za svoje delo na področju suicidologije je psihologinja dr. Vita Poštuvan prejela Zoisovo priznanje.

Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje?

Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore.

»Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem.

Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora.

»V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«

O spletnih skupnostih in vplivu spleta na družbo razmišlja družboslovni informatik prof. dr. Gregor Petrič.

Uporaba spleta in najrazličnejših digitalnih orodij  je v temelju spremenila načine, kako komuniciramo, kako iščemo informacije, kako delamo in načrtujemo. Kako si, konec koncev, ustvarjamo sliko o dogajanju v svetu, v katerem živimo. Splet tako danes v pomembni meri določa smer in tempo cele vrste relevantnih družbenih sprememb. Specifika spletne komunikacije ustvarja nekoliko drugačne pogoje medosebne interakcije, kar ima celo vrsto – tudi nepričakovanih – posledic.

»Relativna anonimnost in odsotnost regulative v spletnih skupnostih so idealni pogoji za osvobajajoče delovanje, ki je lahko zelo pozitivno,« pravi prof. dr. Gregor Petrič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. »Lahko pa je to tudi osvobajanje od nekih osnovnih civilizacijskih normativov.«

Naše vedenje v digitalnem kontekstu je med drugim spodkopalo tudi nekatere nekdaj uveljavljene predpostavke o naravi človekovega odločanja.

»Očitno se kaže, da procesiranje informacij ni samo racionalna kognitivna aktivnost, ampak je pogojena s socialnimi in psihološkimi dejavniki.«

Prof. dr. Goran Dražić je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.

Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju.

Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je prof. dr. Goran Dražić s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado.

»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na  presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.«

»Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije  moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«

Zoisova nagrajenka za življenjsko delo prof. dr. Julijana Kristl, mag. farm.

V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni.

S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna.

Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Pionirka interneta, Puhova nagrajenka za življenjsko delo, prof. dr. Borka Jerman Blažič

Internet danes predstavlja temeljno infrastrukturo sodobnih družb, brez katere si skoraj ne moremo več predstavljati življenja. Naj gre za vsakdanjo komunikacijo med posamezniki, funkcioniranje celotnih držav in gospodarstev ali najsodobnejše znanstvene raziskave, vse dejavnosti danes temeljijo na internetnem omrežju. Internet tako razumljivo velja za eno najpomembnejših inovacij 20. stoletja. A kar se z današnjega vidika zdi samoumevno, v času zametkov nove tehnologije zagotovo ni bilo.

Slovenija se lahko pohvali, da se je pred 30 leti priključila globalnemu internetu kot ena izmed 14 digitalno najbolj razvitih držav. To pa se je zgodilo v veliki meri zaradi znanja in inovativnosti pionirke interneta v svetovnem merilu, prof. dr. Borke Jerman Blažič, znanstvene svetnice in dolgoletne vodje Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu ʺJožef Stefanʺ ter predavateljice na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo.

A kljub zgodnjemu vstopu v internetni prostor, se novih komunikacijskih tehnologij le niso zelo hitro oprijeli.

»Pri nas se je internet širil zelo počasi. 2005 je internet uporabljalo samo 15 odstotkov slovenske populacije. Široka uporaba interneta je rezultat predvsem zadnjih deset let,« pove prof. Borka Jerman Blažič.

Za uspeh interneta po vsem svetu, na katerem sicer govorimo toliko različnih jezikov in pišemo v najrazličnejših pisavah, je bila ključna možnost, da internet podpira vso to jezikovno bogastvo in dejansko omogoča jezikovno pestro komunikacijo. Na tem področju pa je bila bistvenega pomena rešitev za podporo znakov, ki jih angleščina ne pozna, in prav na tem področju je dr. Jerman Blažič v globalnem smislu opravila pionirsko delo. Po njeni zaslugi smo tako hitro, že v devetdesetih, dobili slovensko tipkovnico, pred nekaj leti pa je dr. Jerman Blažič, pred nekaj let pa je poskrbela še za posodobitev tega temeljnega orodja za pisanje. Med rešitvami, ki jih je razvijala, so tudi videokonferenčne komunikacije, ki so v zdaj, času pandemije postale vseprisotne, ter varno elektronsko podpisovanje.

Prav številne nove možnosti uporabe interneta so podprle njegov nagli razmah. V katere smeri se bo razvijal v prihodnje, pa ostaja odprto vprašanje. Na eni strani mu namreč grozi fragmentacija, na drugi bo bolj varna uporaba interneta zahtevala veliko znanja in truda.

»Nova strategija Evropske unije za zagotovitev kibernetske varnosti je izjemno zahtevna in zelo stroga. Med drugim bo zahtevala, da mora vsak, ki ponuja registracijo domen, sporočiti, kdo je lastnik in kdo je odgovorni za tehnični vidik. Zasleduje logiko, da kdor bo imel ustrezno zaščiten digitalni trg, bo zmagovalec na tem področju.«

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Puhovo nagrajenko prof. dr. Borko Jerman Blažič.

Umetnostna zgodovinarka dr. Mija Oter Gorenčič pripoveduje o prepoznavnih lastnostih srednjeveških fresk pri nas in drugod v Evropi

Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji.

Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla.

Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem.

Astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač aktivno sodeluje pri Vesoljskem teleskopu Jamesa Webba.

Napeto čakanje na izstrelitev najdražjega teleskopa vseh časov, Vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, ki velja za tistega pravega naslednika legendarnega Hubbla, se približuje vrhuncu. Samo še nekaj dni nas loči od trenutka, ko bo teleskop po več desetletjih načrtovanja in spopadanja s tehnološkimi izzivi zapustil Zemljo in se podal proti svojemu milijon in pol kilometrov oddaljenemu cilju onkraj tirnice Lune, kjer se bo zazrl daleč nazaj v čas.

Pričakovanja astronomske skupnosti - pa tudi širše javnosti - glede novih uvidov v velike uganke vesolja so res izjemna. Ne brez razloga, nadejamo se namreč lahko odgovorov tako na vprašanja o nastanku prvih zvezd in galaksij, črnih lukenj, pa vse do potencialnega odkritja znakov življenja na oddaljenih planetih. In verjetno še česa, česar ta hip sploh še ne znamo predvideti.

Med najbolj nestrpnimi so zagotovo znanstveniki in znanstvenice, ki pri tem veleprojektu aktivno sodelujejo. Med njimi je tudi astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Daviesu, ki z novim letom prihaja poučevat na ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko. Ne brez razloga, saj Maruša Bradač aktivno sodeluje pri načrtovanju, upravljanju in uporabi enega izmed štirih znanstvenih inštrumentov na krovu, spričo česar ima tudi že zagotovljen dragoceni raziskovalni čas na novem teleskopu.

Ko je pogovor nastal, je bil predvideni datum izstrelitve 22.12.2021, po zadnjih informacijah Nase pa naj bi se to zgodilo 24. decembra 2021.

Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5⁰C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik.

Slovenija bo med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni.

Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2⁰C do 1,3⁰C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin.

»Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja dr. Žiga Zaplotnik s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.«

Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje.

»Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.«

V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen  je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.