Podobe znanja

Meteorologinja, raziskovalka na Univerzi v Bergnu, dr. Lina Boljka.

Nekatere termodinamične procese v naši atmosferi, kot je učinek tople grede, danes že zelo dobro razumemo. Vremenski ekstremi bodo zaradi višjih koncentracij toplogrednih plinov nedvomno vse pogostejši. Že danes, ko je povprečna temperatura zraka pri tleh višja za 1,2 ⁰C glede na predindustrijsko dobo, lahko redno in povsod po svetu spremljamo učinke toplejšega planeta, naj gre za hitro izginjanje ledenih pokrovov, dolgotrajnejše suše, širjenje puščav ali intenzivnejša deževja in vse pogostejše poplave.

A kako bodo te spremembe vplivale na širšo podnebno dinamiko, na gibanje zračnih mas in oceanskih tokov, je precej bolj kompleksno vprašanje. Med drugim zato, ker imajo vplivi višjih temperatur na različnih koncih planeta različne učinke, ki so si med seboj lahko tudi nasprotni. V kolikšni lahko prek teh dejavnikov razbiramo prihodnjo podnebno dinamiko, smo v Podobah znanja preverjali v pogovoru z meteorologinjo, raziskovalko na Univerzi v Bergnu, dr. Lino Boljka.

In čeprav so danes že vsepovsod, obetajo še marsikaj, pravi prof. dr. Nataša Vaupotič.

Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo.

Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih.

Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.

Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe.

Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano.

Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav.

»Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga izr. prof. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.

Zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič se ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije

Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza: tako se glasi naslov monografije, ki je – sicer v angleškem jeziku – izšla ob lanski okrogli obletnici slovenske osamosvojitve in ki opisuje verjetno enega najpomembnejših procesov od časov naše samostojnosti, in sicer temeljito ekonomsko preobrazbo Slovenije, ki pred tridesetimi leti ni začela prehajati le iz socializma v kapitalizem, ampak se je hkrati tudi prvič konstituirala kot samostojno nacionalno gospodarstvo. O tem, kako se ta proces umešča v širšo mednarodno perspektivo, na kakšen način je bila zasnovana slovenska gospodarska tranzicija tudi v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami in kakšen sploh je ta kapitalizem, v katerega smo navsezadnje vstopili, se bomo v tokratnih Podobah znanja pogovarjali z avtorjem omenjene knjige, nekdanjim raziskovalcem na Inštitutu za novejšo zgodovino, zdaj pa direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, zgodovinarjem dr. Aleksandrom Lorenčičem, ki se že od svoje doktorske disertacije naprej ukvarja z različnimi aspekti sodobne gospodarske zgodovine, prav posebej pa slovenske tranzicije.

Zoisov prejemnik, teoretični fizik dr. Matej Kanduč.

Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre?

Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj.

Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.

Prejemnica Zoisovega priznanja prof. dr. Veronika Kralj-Iglič

Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje.

Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja.

A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.

Zoisov nagrajenec, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter o zgodovini Rimske ceste.

»Ljudi je vesolje vedno zanimalo. To kaže denimo disk iz Nebre iz 1600 pr. n. št., prva upodobitev vesolja z Luno in Gostosevci. Od grških časov naprej poznamo zvezdne karte, kjer so položaji zvezd dobro narisani. Ampak vse to so dvodimenzionalne karte,« pravi prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Ključna dodana vrednost za sodobno astrofiziko pa je poznavanje točne oddaljenosti posamezne zvezde.

»Če vemo, koliko je zvezda daleč, potem se lahko zares o njej pogovarjamo. Potem vemo, koliko je zares svetla, kako se giblje, kakšna je njena masa in še marsikaj. Če to naredite za veliko zvezd, potem dobite neke vrste časovni stroj, ko lahko študirate razvoj velikega zvezdnega sistema, kot je naša galaksija.«

Tak časovni stroj oziroma tridimenzionalni atlas lokalnega vesolja je priskrbela evropska misija Gaia, ki je v vesolje poletela leta 2013. Do zdaj je postregla s podatki meritev za 1,8 milijarde zvezd. Prav v kratkem, junija letos, pa se obeta objava novega svežnja podatkov, ki bo naše poznavanje vesolja še poglobila. Pri misiji Gaia že od njene zasnove sodeluje prof. dr. Tomaž Zwitter, ki je med drugim je razvil tudi novo tehniko določanja hitrosti približevanja ali oddaljevanja zvezd.

Gaine podatke v pomembni meri nadgrajuje vrsta spektroskopskih pregledov neba (RAVE, Gaia-ESO, GALAH), kjer z merjenjem kemijskega podpisa zvezd skušajo še natančneje določiti kemijsko sestavo zvezd in tako dobiti še podrobnejšo sliko o njihovi starosti, kraju nastanka, sestrskih zvezah in še marsičem. Tudi tu imajo ključno vlogo Tomaž Zwitter in drugi člani raziskovalne skupina, ki jo je zgradil na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.

Ambasadorka znanosti dr. Saša Bajt

Valovanje rentgenske svetlobe je tako kratko, da je primerljivo z dimenzijami atomov. Če hočemo rentgensko svetlobo fokusirati, moramo tudi leče narediti z atomsko natančnostjo. Najnovejši dosežek dr. Saše Bajt, ki vodi svojo raziskovalno skupino na Centru za znanosti z laserji na proste elektrone CFEL, ki deluje v okviru instituta Desy v nemškem Hamburgu, se bliža ločljivosti 4 nanometrov. Članek je pred objavo. S tem je za polovico izboljšala svoj prejšnji rekord, ko je leta 2017 dosegla ločljivost 8nm.

»Kot da imamo sto metro dolgo tekaško progo, ki jo moramo narediti z natančnostjo človeškega lasu,« opisuje potrebno natančnost večslojnih leč dr. Saša Bajt.

Z večjo ločljivostjo se seveda hitro izboljšujejo možnosti, kaj lahko vse vidimo. Osrednja prednost rentgenskih mikroskopov pa je predvsem v tem, da lahko na ta način raziskujemo vzorce v vodi, v zraku, naprave med delovanjem, možno je videti tridimenzionalne slike tkiv, kar vse z drugimi mikroskopi, ki zahtevajo na posebne načine pripravljene vzorce, ni mogoče.

Antropologinja dr. Daša Ličen je pred nedavnim organizirala mednarodno konferenco o navadah, kulturnih običajih, nazorih, vrednotah in samorazumevanju uradniškega sloja podonavske monarhije

Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana.

Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina.

Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference.

Za svoje delo na področju epidemiologije raka je prof. dr. Vesna Zadnik prejela Zoisovo priznanje.

»Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi prof. dr. Vesna Zadnik, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje.

Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih.

Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni  zelo veliko primerov skritih bolezni.

»Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«