Podobe znanja

Če se preteklost nemara iz današnje perspektive zdi premočrtna, so v vsakem konkretnem trenutku vedno odprte najrazličnejše možnosti, najrazličnejše poti. O spominu in pozabljanju; o nastajanju slovenskega naroda ter o tem, zakaj jugoslovanski narod ni imel priložnosti nastati in zakaj je to danes sploh pomembno, v tokratnih Podobah znanja razmišlja kulturni antropolog prof. dr. Božidar Jezernik.

Letošnje pomanjkanje vode v jezerih in rekah je marsikje spremljalo tudi intenzivno razraščanje alg in cianobakterij. Slednje lahko predstavljajo resen problem. Cianotoksini, ki jih nekatere vrste proizvajajo, so namreč zelo nevarni. A po drugi strani so prav cianobakterije odgovorne za razmah življenja na Zemlji. So prvi organizmi, ki so začeli ustvarjati kisik in s tem povsem spremenili ozračje planeta. Danes pa znanstveniki odkrivajo njihove nove in nove uporabne lastnosti: od zdravilnih učinkovin do vira biogoriv. Cianobakterijam in še prav posebej njihovim toksinom se posveča doc. dr. Tina Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, tokratna gostja Podob znanja.

Letošnje ekstremno sušno leto tudi Triglavskemu ledeniku ni bilo naklonjeno. Samo v zadnjem tednu je se je skrčil za 20 cm, njegova globina je samo še med 4 in 5 metri. To so najbolj sveža poročila izpod Triglava, kjer je v tem tednu dr. Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU sodeloval pri raziskavah, s katerimi skušajo na inovativen način določiti zgodovino ledenika pod Triglavom.

A to ni edino raziskovalno področje, ki se mu dr. Tičar posveča. Še teden dni prej se je denimo spustil do novih globin Skalarjevega brezna na Kaninskih podih, ki tako iz odprave v odpravo pridobiva na globini. Jame pa skrivajo še druge skrivnosti, ne zgolj neodkritih globin. Pogosto jih povezujemo z lepotami kapnikov, a v slednjih se je skozi dolga tisočletja naložil zapis o podnebnih pogojih v oddaljeni preteklosti. Z njihovo analizo bi tokratni gost Podob znanja s sodelavci želel ustvariti podrobno sliko podnebnih nihanj zadnjih 10 000 let.

Foto: Tomaž Grdin

Letošnja izredna in izredno vztrajna suša je nazorno pokazala, da se tudi v pregovorno z vodo bogati Sloveniji kaj lahko soočimo z izrednim pomanjkanjem te za življenje ključne tekočine.
»Najbolj ogrožene so tiste manjše tekoče vode, ki imajo že sicer nizke pretoke. Takih imamo v Sloveniji več kot polovico in večina teh je že presahnila,« je izpostavil biolog prof. dr. Mihael Toman z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Vremenski ekstremi, kakršna je letošnja suša, se bodo v prihodnosti pojavljali vse pogosteje. Pri tem pa so še večji problem, kot sama suša, naši posegi v prostor, v struge rek in potokov in njihovo neposredno okolico.
»Ena najbolj destruktivni stari, ki jih počnemo, je to, da prekinjamo povezanost vodnega kroga od izvira do izliva ali da celo prekinjamo prehajanje površinske vode v podzemne vode, da torej struge nimajo več življenjskega prostora, kot so prodišča, kamni itd., v katere se pri nizkih vodostajih velik del življenjske združbe lahko umakne in s tem se ohranja tudi samočistilna sposobnost vodnih ekosistemov.«

Čeprav je Eros Tanatos ena najbolj znamenitih pesmi, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, se zdi širši pesniški in prevajalski opus Alojza Gradnika, ki se je rodil v začetku avgusta pred 140 leti, manj pozorno, manj natančno bran kakor nekdaj. Zato smo v tokratne Podobe znanja povabili literarno zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Ano Toroš, da bi nam ponovno približala velikega pesnika Goriških brd.

Naša gostja je namreč izvrstna poznavalka Gradnikovega življenja in dela, navsezadnje mu je pred nekaj leti posvetila tudi intrigantno monografijo O zemlja sladka: kamen, zrno, sok : Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet. In čeprav je bil pesnik svojo umetniško besedo vselej pripravljen zastaviti tudi za obrambo slovenskega značaja svoje rodne pokrajine, dr. Toroš, kakor razkriva že podnaslov njene študije, Gradnika bere na poudarjeno komparativističen način, se pravi, da njegovo pisanje skuša umeti ne le skozi prizmo slovenskega narodnega projekta, temveč na križišču najrazličnejših evropskih literatur oziroma kultur.

To pa se lepo povezuje z drugo problematiko, ki znanstveno zaposluje dr. Toroš: njen raziskovalni fokus je namreč že dolgo uperjen tudi v večkulturno, večjezikovno prepletanje italijanske, slovenske in hrvaške literature v Benečiji, Istri in Trstu. Kako torej Gradnika brati v teh kontekstih, je v pogovoru z dr. Toroš preverjal Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. Ane Toroš