Podobe znanja

Zelene tehnologije so nedvomno ključne pri prizadevanjih, da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, ne da bi ob tem ostali brez številnih pozitivnih plati, ki jih je k kvaliteti življenja doprinesel tehnološki razvoj. A če so zelene tehnologije nemara zelene, ko pogledamo njihovo toplogredno bilanco, to ne pomeni, da se v njih ne skrivajo tudi okoljsko mnogo temnejše plati. Trajni magneti na osnovi redkih zemelj so denimo povsem neobhodni za motorje električnih in hibridnih električnih vozil, v vetrnih elektrarnah in številnih drugih aplikacijah, a je proizvodnja in predelava teh surovin po eni strani izredno škodljiva za okolje, po drugi pa skoraj v celoti poteka na Kitajskem, kar seveda predstavlja tudi strateško pomanjkljivost, ko gre za dostop do kritičnih surovin. Veliko naporov je zato usmerjenih v prizadevanja, kako čim bolj učinkovito zastaviti recikliranje teh materialov ter kako razviti magnete, ki bi vsebovali kar najmanj problematičnih surovin. Tem vprašanjem se že vrsto let intenzivno posveča današnja gostja Podob znanja, prof. dr. Spomenka Kobe z Odseka za nanostrukturne materiale na Institutu "Jožef Stefan".

Ko so bili strokovnjaki leta 2016 – to je bilo ob 25. obletnici podeljevanja kresnika – naprošeni, naj pretehtajo, katero izmed dotlej nagrajenih del je najboljše, ko so torej morali med samimi »naj« romani izbrati tistega, ki je še za nekaj odtenkov sijajnejši od drugih, so se odločili za Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. In čeprav se na Slovenskem o stvareh literarnega okusa že po tradiciji radi prerekamo, ta odločitev menda ni privzdignila niti ene obrvi.

Tako se je le še okrepil vtis, da je na sam vrh našega proznega Parnasa treba postaviti prav Kovačičev romaneskni opus. Toda: zakaj natanko? Kaj je tako presežnega v delih, kot so že omenjeni Kristalni čas pa tudi Prišleki, Resničnost in Pet fragmentov? Kako so ti romani napisani in o čem govorijo, da jih moremo ali celo moramo postaviti ob bok Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice ali Zupanovemu Menuetu za kitaro?

Dober poizkus odgovora najdemo v še čisto sveži knjigi O tistem, ki ždi v meni, v kateri je dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in kritik ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, zbral tri eseje o Lojzetu Kovačiču. Do kakšnih ugotovitev se je esejist torej dokopal v svojem branju Kovačiča, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, v katerih smo gostili prav Matevža Kosa.

foto: iz osebnega arhiva Matevža kosa

Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna. 

Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom prof. dr. Dunje Mladenić, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.

Kaj bi bilo, če bi iz izpustov znali odstraniti toplogredne pline? Bi jih morda lahko odstranjevali celo neposredno iz atmosfere? V zadnjih letih se intenzivno razvija materiale, ki omogočajo prav to: zajem ogljikovega dioksida, pa tudi materiale, ki omogočajo dolgotrajno shranjevanje toplote in s tem občutne energijske prihranke.
Številne lastnosti zeolitov in njim podobnih nanoporoznih materialov so izredno obetavne in z razlogom zbujajo veliko optimizma, ko govorimo o zmanjševanju našega ogljičnega odtisa. Z njihovim razvojem se ukvarja tudi tokratna gostja oddaje Podobe znanja dr. Nataša Zabukovec Logar, vodja odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Za svoje raziskave na tem področju je letos prejela Preglovo nagrado.
Ob svojem navdušenjem nad možnostmi, ki jih odpirajo ti novi materiali, pa dr. Nataša Zabukovec Logar izpostavlja: »Uvajanje tehnologij zajema CO2 ne pomeni, da lahko enako intenzivno še naprej uporabljamo fosilna goriva.«

Oksidativni stres lahko aktivira naš imunski sistem na podoben način, kot se to zgodi, kadar nas napadejo virusi ali bakterije. A ob odsotnosti patogenov je tarča imunskega odziva telo samo, posledica pa so lahko različne kronične bolezni in raki. Kako poteka komunikacija pri takšnem imunskem odzivu, katere snovi nastajajo in kako zaustaviti vnetje ne da bi pri tem oslabili imunski sistem, raziskuje dr. Mateja Manček Keber, ki je za svoje delo letos prejela tudi Preglovo nagrado.

Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.
Vesoljsko vreme preučuje dr. Primož Kajdič, z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Vabljeni k poslušanju pogovora.

Foto: dr. Primož Kajdič preučuje pojave, ki so posledica burnega dogajanja na Soncu, denimo izbruhov koronarne mase (CME) na sliki (Vir: Nasa)

O virusih smo se v zadnjih letih naposlušali več, kot verjetno kadarkoli prej, in skoraj zagotovo več, kot bi si želeli. A to še vedno ne pomeni, da o njih vemo zelo veliko. Kot prvo, virusi so izredno raznolika skupina, kot drugo so izredno majhni in velike večine med njimi niti ne poznamo.
Seveda pa ob omembi virusov najprej pomislimo na bolezni in prav povzročitelji bolezni med virusi so seveda tisti najbolj poznani in preučevani. Pandemija koronavirusne bolezni je v zadnjih letih virologijo vsekakor pognala v izjemno visoke obrate, pospešila raziskave in utrla pot novim pristopom, ki so po eni strani pomagali premagovati pandemijo, po drugi pa so seveda odprli nove možnosti tudi pri preučevanju vseh drugih virusov.
»Raziskovalci smo prav zato, da lahko odkrijemo stvari, ki jih prej ni še nihče,« pravi biolog dr. Denis Kutnjak, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Tla pod našimi nogami kar po definiciji razumemo kot trdna. Dokler nas seveda kak dogodek, denimo potres, plaz ali podor ne opomni, da temu seveda ni tako, da so tudi na videz trdne kamnine neprestano izpostavljene pritiskom in spremembam in da imajo svoje šibke točke. Danes te šibke točke še dodatno slabijo posledice podnebnih sprememb. Višje temperature, intenzivnejše padavine in pogostejši vremenski ekstremi postajajo vse bolj pomemben dejavnik, ki vpliva tudi na potencialno nevarne premike tal. Kako in na kakšne načine je mogoče danes to dogajanje v tleh razumeti, napovedovati in potencialno tudi omejevati, raziskuje geologinja dr. Mateja Jemec Auflič z Geološkega zavoda Slovenije.