Podobe znanja

»Zdi se mi, da imamo v možgane vgrajene zgolj linearne procese, vse ostalo pa nas prej ali slej preseneti. Pri eksponentni rasti denimo na začetku skoraj ni nobene spremembe, oziroma je mikroskopsko majhna. Do neke točke, ko se začne ta sprememba kazati, potem pa naenkrat eksplodira,« razlaga prof. dr. Bojan Kuzma, predstojnik oddelka za matematiko Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V Podobah znanja smo se pogovarjali o zadržanosti ljudi do matematike, o tem, kako nam lahko pomaga razumeti tudi podnebne spremembe, ki se nas vseh tičejo, in seveda o njegovem matematičnem delu.

Virusi so vsepovsod okrog nas, v vodi, zraku, zemlji, v vseh živih bitjih in seveda tudi v nas. Obstaja ogromno različnih vrst in nekateri med njimi, kot smo se nazorno poučili v zadnjih par letih, povzročajo tudi hude bolezni.
Metodo spremljanja prisotnosti rastlinskih virusov v odpadnih vodah, ki jo je prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, pionirsko razvijala že pred 15 leti, so ob izbruhu pandemije covida-19 hitro prilagodili novim potrebam in začeli spremljati razširjenost novega virusa.
»Preskok z rastlinskih na humane viruse ni bil zelo težak zaradi naših dolgoletnih izkušenj in metodologij.«
Kako viruse v okolju zaznati, določiti, spremljati njihove premike ter jih iz njega celo odstraniti, so področja, ki se jim prof. dr. Maja Ravnikar zelo uspešno posveča. Za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.

Foto: Jure Makovec/NIB

Ko iščemo razloge, čemu se v poznem srednjem in zgodnjem novem veku slovenski kraji v gospodarskem, družbenem in kulturnem pogledu niso razvijali tako hitro kakor kakšne druge dežele v naši širši soseščini – recimo Lombardija, Bavarska in Češka –, tedaj moramo najbrž ugotoviti, da je svoje pridodalo tudi dejstvo, da na naših tleh vse do leta 1919 ni bilo nobene univerze. Na hipotetičnem vseučilišču v Ljubljani bi slej ko prej bilo, ker bi pač bilo blizu, ceneje in enostavneje študirati kakor v Padovi, na Dunaju ali v Pragi, to pa bi, kajpada, pripomoglo k hitrejšemu širjenju novih, prebojnih vednosti in dviganju splošne stopnje omike med prebivalci tako imenovanih notranje-avstrijskih dežel.

Vseeno pa to še ne pomeni, da si na Kranjskem v 17. in 18. stoletju ni bilo mogoče pridobiti precej spodobne izobrazbe; za to je namreč v pomembni meri skrbel jezuitski kolegij v Ljubljani, ki so ga ustanovili leta 1597, ugasnil pa je slabi dve stoletji pozneje, leta 1773. Kako pomembno vlogo v zgodovini našega prostora je pravzaprav igrala ta institucija, postane jasno, če pomislimo, da so jo obiskovali tudi Valvasor, Vega in Vodnik. A kaj natanko je bil jezuitski kolegij, če pač ni bil univerza? Kako so menihi, ki so ga vodili, razumeli njegovo poslanstvo? In kakšno znanje so navsezadnje ponujali svojim učencem?

Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, saj smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko, dr. Moniko Deželak Trojar. Naša gosta, sicer raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izvrstna poznavalka kulturne zgodovine slovenskih dežel v 17. in 18. stoletju, je namreč ena izmed avtoric intrigantne razstave Ko so nam zvezde naklonjene, ki na desetih panojih pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije zvedavim mimoidočim predstavlja bogato zgodovino jezuitskega kolegija v Ljubljani.

foto: Monika Deželak Trojar (Goran Dekleva)

Slovenski umetnost in humanistika sta sredi decembra 2022 izgubili enega ključnih protagonistov zadnjega pol stoletja, dr. Lada Kralja. V sedemdesetih je bil soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij na Slovenskem, Gledališča Glej in Pekarne. Pozneje je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

Leta 2017 pa smo dr. Kralja pred mikrofon Podob znanja povabili predvsem kot znanstvenika. Kralj se je v drugi polovici osemdesetih namreč zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je kot redni profesor vse do upokojitve generacijam študentk in študentov z nevsakdanjim žarom in zavzetostjo predaval o dramatiki, njeni zgodovini in teoriji. Svoje raziskave, svoja spoznanja je strnil v številnih znanstvenih člankih – nekaj jih je nato izdal še v knjižni obliki, v preglednem zborniku Primerjalni članki – ter v dveh zvezkih Literarnega leksikona, specializirane edicije, v kateri izhajajo ključne razprave slovenske literarnovedne stroke. To sta Ekspresionizem in Teorija drame, ki še danes veljata za temeljni deli, mimo katerih ne more noben literarni znanstvenik. V našem pogovoru z dr. Kraljem smo se sukali predvsem okoli vprašanja, kako literarno-teoretsko opredeliti bistvo dramatskih besedil, da bo definicija veljala za vse drame – od starih Grkov do danes.

foto: dr. Lado Kralj (Goran Dekleva)

Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni.

Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu Francu Jožefu, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah.

V tem smislu je bilo zelo opazno delo dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata Maksimilijana do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja Karla I., ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja.

No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča.

foto: Goran Dekleva

Kaj ima skupnega topla greda z eksotičnimi pojavi kvantnega sveta? Na prvi pogled prav nič. A morda ponuja priročna vrtna konstrukcija za gojenje zelenjave odlično analogijo, ključ do rešitve nekaterih osupljivih ugank, ki jih pred znanost postavljajo neravnovesni kvantni sistemi s simetrijami.
Nenavadne simetrije so namreč danes stvar čiste teorije, abstraktnih matematičnih modelov, v naravi pa jih ne moremo zaznati, prav tako tudi ne z eksperimenti v laboratoriju. A če bi našli način, kako bi lahko to, kar predpostavlja teorija, zaznali v realnosti, bi to prineslo revolucionarne spremembe na številnih področjih; od superprevodnikov do kvantnih simulatorjev. Z inovativnim načrtom, kako bi se tega problema lotili, je dr. Zala Lenarčič prepričala Evropski raziskovalni svet in pridobila sredstva za raziskovalce na začetku raziskovalne kariere, t. i. ERC Starting Grant v višini 1,5 milijona evrov za petletni projekt z naslovom Šibko vzbujane kvantne simetrije. Dr. Zala Lenarčič z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in vodja skupine za Kvantne sisteme izven ravnovesja je bila tudi gostja oddaje Podobe znanja.

V marsikaterem pogledu se danes zdi, da demokracija izgublja svojo pravo moč. Zdi se, da je dolgo nedvoumen konsenz v demokratičnih državah, da demokracija kljub svojim pomanjkljivostim vendarle ponuja najbolj ustrezen, najbolj vključujoč način političnega delovanja, vse bolj medel, oziroma vsaj, da so njeni nasprotniki precej bolj goreče prepričani, da se da do želenih ciljev učinkoviteje priti po nedemokratičnih poteh. Skozi zadnja desetletja smo vsekakor doživeli številne spremembe, ki so na različne načine posegle v moč demokracije, demokratičnih institucij: od izrazite krepitve moči transnacionalnega kapitala skozi proces globalizacije na eni strani do digitalne transformacije, podprte s tehnologijami umetne inteligence, ki so temeljito spremenile načine komuniciranja, širjenja informacij in tudi odločanja s številnimi nepričakovanimi posledicami, tudi na konkretne volilne odločitve.
Je res dejanski problem v sami demokraciji? So demokratične institucije preveč ranljive v naglo spreminjajočih se pogojih sodobnega sveta? Zahteva ta oblika političnega udejstvovanja nemara preveč angažmaja ali pa so – po drugi strani – poti do soodločanja preveč zavite in zapletene, da bi se običajni volivci in volivke v danih razmera še počutili kot da s svojim glasom v dovoljšni meri vplivajo na politične odločitve, ali pa so se vzvodi politične moči že toliko premaknili drugam, da parlamentarna oblika demokracije niti ni več pravo mesto odločanja o ključnih vprašanjih današnjega sveta? O vse tem politolog prof. dr. Žiga Vodovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.