Podobe znanja

Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici.

Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča

O kozmičnih delcih visokih energij s prejemnikom Zoisove nagrade prof. dr. Andrejem Filipčičem

Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih je zelo malo, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki.

Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici.

"Delci visokih energij posegajo v področje, ki nam je trenutno še neznano"

Kozmični delci so lahko zelo različnih energij, kar je v znatni meri odvisno od njihovega izvora, pa tudi poti, ki so jo že opravili, preden so prispeli do Zemlje. Za znanstvenike so najbolj zanimivi tisti z res visokimi energijami, saj je fizika tako ekstremnih energij še zelo slabo poznano področje.

"Najprej je čudno, da sploh obstajajo," pojasnjuje prof. dr. Andrej Filipčič. "Število delcev pri najvišjih energijah eksponentno pada. Takih, ki nas zanimajo, je le nekaj na leto. Takrat, ko smo observatorij Pierre Auger načrtovali, je bilo zelo malo znanega o teh delcih. Nismo vedeli, kakšne vrste so, od kod prihajajo in zakaj imajo tako visoke energije. "

Da bi sploh lahko zbrali dovolj podatkov o tako redkih obiskovalcih, se observatorij Pierre Auger razteza na 3 000 km² v Argentini. Sestavlja ga 1660 talnih detektorjev, napolnjenih z vodo, ki zaznavajo t. i. svetlobo Čerenkova in 27 teleskopov, ki merijo šibko fluorescentno svetlobo, ki jo delci oddajajo na poti skozi atmosfero.

Lov za sledmi v atmosferi

Ko visokoenergijski delci zadenejo atmosfero, interagirajo z atomi plinov v atmosferi in nastane plaz sekundarnih delcev, ki reagirajo naprej. Na poti proti tlom se plaz širi, njegova energija pa zmanjšuje. Večjo energijo kot ima delec, na širšem območju bodo detektorji zaznali plaz. Najbolj energetske delce z energijo okoli 10²⁰ eV lahko zazna tudi preko 30 detektorjev na območju velikem od 10 do 20 km.

Danes tako vemo, da večina delcev visokih energij prihaja iz drugih galaksij. A podrobnosti o njihovem izvoru in o tem, za kakšne vrste delcev  pravzaprav gre, ostajajo še odprte. A tudi obseravtorij Pierre Auger že nadgrajuje svoje detektorje ...

Vabljeni k poslušanju pogovora.

Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo.

"S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija.

Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost.

To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost.

"Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji."

Foto: Rado Likon, Cebram

Kako se določa starost lesenih izdelkov iz oddaljenih obdobij, nam je pojasnila prejemnica Zoisovega priznanja prof. dr. Katarina Čufar

Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo.

"S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija.

Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost.

To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost.

"Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji."

Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje. V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo. Na te težave že vrsto let opozarja zoolog prof. dr. Boris Kryštufek, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prejemnik Zoisovega priznanja za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. O tem, kaj takšno stanje na tem področju pravzaprav pomeni za vse nas, v tokratnih Podobah znanja.

Foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka

"Več je imela Slovenija nacionalne suverenosti, bolj mačehovska je bila do svojih lastnih naravoslovnih zbirk," poudarja prof. dr. Boris Kryštufek.

Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje.

"Poznamo morda le kakih 10 odstotkov vrst, s katerimi si delimo planet. To je precej paradoksalen položaj. Skeniramo lahko vsak cm² Zemljine površine z velike razdalje, ne vemo pa, koliko vrst obstaja na planetu skupaj z nami," opozarja na človekovo specifično nevednost zoolog prof. dr. Boris Kryštufek.

V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo.

Spregledano bogastvo, ki ga izvažamo, da ne konča v smeteh

 

Pred stoletji so Žiga Zois in drugi začetniki znanosti na Slovenskem želeli vedeti, kakšno je naravno bogastvo te dežele in v ta namen oblikovali obširne zbirke žive in nežive narave. Danes lahko iz teh zbirk razberemo bogastvo informacij, za katere tedaj, ko so jih zbirali, niti niso vedeli, da se skrivajo v njih. Živa bitja delujejo kot neke vrste zbiralniki informacij, saj so ves čas v interakciji z okoljem. Tako se v perju, kosteh, lupinah, v rastlinah ohranjajo sledi časa od podnebnih razmer do razpoložljive hrane. Najbolj znan primer so letnice v lesu, toda tudi druge snovi lahko razkrijejo marsikaj. Ko želimo vse podrobneje razumeti, kaj se z okoljem dogaja v zadnjih stoletjih ali desetletjih, lahko ponudijo neprecenljiv vir informacij. Če jih seveda imamo. V Sloveniji smo jih ogromno že zapravili.

Dober primer je ornitološka zbirka Žige Zoisa. Zois je sestavil seznam ptic dežele Kranjske, imel pa je tudi zbirko ptic, ki je obsegala okoli 80 primerkov. Do danes sta se ohranila dva – v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Z izvozom v Avstrijo naši strokovnjaki v zadnjih letih rešujejo pred uničenjem še kakšne dragocene naravoslovne zbirke, ki bi jih sicer moral hraniti Prirodoslovni muzej, a pri nas prostora za ta del nacionalnega bogastva preprosto ni. Evropske države v zadnjih letih intenzivno povečujejo kapacitete za kakovostno dolgoročno hranjenje naravoslovnega materiala, predvsem zato, ker ga je vse težje v naravi dobiti. Tako pomen kot vrednost tega materala bo s časom samo naraščala, je prepričan prof. Kryštufek.

"To je zelo podobno temu, kar se je na področju kulturne zgodovine dogajalo v 19. stoletju," izpostavlja Kryštufek, "ko so kolonialisti odvažali različne kulturne artefakte v London, Pariz, Berlin in se dežele, iz katerih so to odnašali, njihovega pomena sploh niso zavedale. Na področju prirodoslovja se to dogaja še danes."

 

 

Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo.

Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo.

"Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič.

Foto: iz osebnega arhiva B. Malič

Specifične lastnosti elektronske keramike so odvisne tudi od njegove zgradbe na mikronivoju, pravi Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič

Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo.

Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo.

"Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev prof. dr. Barbara Malič.

"Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja.

Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.

"Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov."

Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku.

"Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo zgolj nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

foto: Marko Golja

Dr. Kozma Ahačič je z leti postal eden od pripovedovalcev zgodbe slovenskega jezika. Prepričan je, da se bo vloga manjših jezikov okrepila.

"Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na Twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja.

Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.

"Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov."

Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku.

Podpiram akcijo ⁦@UNHumanRights⁩ #RecoverBetter. Naj svet ob okrevanju po pandemiji postane boljši in pravičnejši. Začnimo vsak pri sebi! Hvala, predsednik, ⁦@BorutPahor⁩ za povabilo, k sodelovanju vabim ⁦@Pizama⁩, @cvetovljan in @gpobezin. pic.twitter.com/J9du1QQ6c9

— Kozma Ahačič (@KozmaAhacic) December 9, 2020

"Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo samo nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič.

Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom.

Foto: NIB

Kako dobro danes razumemo rakava obolenja, smo preverili pri letošnji Zoisovi nagrajenki za življenjsko delo prof. dr. Tamari Lah Turnšek

Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom.

Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih.

"Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija."

Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare

Prejemnik Zoisove nagrade za vrhunske dosežke prof. dr. Gregor Anderluh o uporabnih vidikih toksinov

Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih.

"Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija."

V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani.

Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev.

"Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let."

Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika

Zaslužni prof. dr. Stane Pejovnik, prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo

V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani.

Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije  zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno prusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev.

"Z mojimi doktorskimi študenti je bil užitek delat, ampak tudi težko. Neprestano so me priganjali in če kaj nisem povsem razumel, so mi mirno rekli, 'šef, če se hočete o tem pogovarjat, morate pa najprej tale članek prebrat'. Tako smo vzpostavili medsebojno sodelovanje in zaupanje in danes so v evropskem vrhu pri raziskavah akumulatorjev."

"Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril.  Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let."

Gre za raziskave, ki so za prehod v brezogljično družbo ključne. Sam pa takole ocenjuje, katera tehnologija bi utegnila biti tehnologija prihodnosti.

"Če me vprašate, če so litijevi akumulatorji tisti, s katerimi se bomo vozili naslednjih 50 let, je skoraj zanesljiv odgovor ne. Osebno mislim, da je energent prihodnosti vodik. Ker to je praktično edini cikel v naravi, ki je popolnoma zaprt. Iz vode pridobivaš vodik. Ko iz vodika pridobivaš nazaj električno energijo, nastane voda, vodo razgradimo s pomočjo sončne svetlobe. To je cikel, ki ne vsebuje CO2, ki ne vsebuje nevarnih komponent za podnebne spremembe."

Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, smo pred mikrofon tokratnih Podob znanja povabili politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij. Z dr. Danico Fink Hafner se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. Danice Fink Hafner

S politologinjo dr. Danico Fink Hafner o hladni državljanski vojni med ameriškimi republikanci in demokrati

Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, v tokratnih Podobah znanja gostimo politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner.

Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij.

Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih. Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira, smo skušali detektirati v današnjih Podobah znanja s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat, redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju.

Foto:i z osebnega arhiva Ksenije Vidmar Horvat

Sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat o družbeni pogodbi v 21. stoletju

Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih.

Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira?

"Splet je zagotovo zarezal v družbeno situacijo na res specifičen način. Bi se pa omejila od razmišljanja, ki je danes kar precej razširjeno tudi v družboslovnem prostoru, da so družbena omrežja vodilni krivec za upor ali odpor do znanosti, do resnice," poudarja sociologinja dr. Ksenija Vidmar Horvat, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodja programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju.

Od razsvetljenskega ideala ...

"Razsvetljenski človek, ki nam je bil do nedavnega ideal, je človek dvoma. Že Descartesov dvom napoveduje, da bo za intelektualno zorenje, za notranje zorenje potrebno veliko dela, veliko samorefleksije, veliko študija podatkov in velikokrat bo treba naše hipoteze ovreči. Vse to z nekim skupnim ciljem napredovanja družbe, napredovanja človeka k emancipaciji, osvoboditvi in krepitvi njegovega osebnega potenciala, kapitala vrednosti. Gre za ideal, ki temelji na dolgi dobi, da se dokopljemo do delnih resnic."

Do instantnih resnic ...

"Splet, po drugi strani, deluje po principu delnih resnic, kar je bistveno bolj pisano na kožo sodobnemu človeku, katerega psihološki in socialni profil se oblikuje skozi vse 20. stoletje. Naj opozorim, da so že kritiki kapitalizma v zgodnjem 20. stoletju, denimo Antonio Gramsci, napovedali, da bomo prave konsekvence pretvarjanja delavca v potrošnika oz. človeka v potrošnika začutili šele mnogo kasneje in lahko rečemo, da so se te konsekvence danes realizirale. Instantne resnice so neke vrste idealen odziv oz. idealen izraz zahteve po instantnem ugodju, na katerega se navajamo v zadnjem stoletju. Kot kažejo raziskave, je množična nagnjenost k teorijam zarote in širjenju lažnih oz. nepreverjanju lažnih novic povezana z neko potrebo po uveljavljenju lastne vrednosti, lastnega pomena in lastne identitete. Kot pravijo raziskovalci, je deljenje mnenj in všečkanje na spletu, ki jih zagotovo poganjajo tudi algoritemske formule, v resnici izrekanje pripadnosti neki identitetni skupini. Kar pomeni, da zares krčimo prostor dvoma, razmišljanja, preverjanja podatkov, ker v resnici branimo in zagovarjamo svojo identitetno veljavo in vrednost."