Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa.

Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem.

foto: osebni arhiv

V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili dr. Barbaro Ivančič Kutin, raziskovalko na Inštitutu za slovensko narodopisje. Naša gostja se v svojem znanstveno-raziskovalnem delu posveča predvsem širokemu polju slovstvene folkloristike. Njena zanimanja tako segajo od metodoloških vprašanj, povezanih predvsem z okoliščinami in izvedbo pripovedovanja – tej problematiki je pred osmimi leti posvetila tudi znanstveno monografijo Živa pripoved v zapisu –, do neposrednega zbiranja ljudskega pripovednega gradiva na terenu. V tem smislu velja omeniti njeno lanskoletno knjigo Krivopete, v kateri je predstavila arhaične zgodbe iz Benečije in zgornjega Posočja, ki govorijo o tako imenovanih divjih ženah z nazaj zasukanimi stopali. Poleg tega se dr. Barbara Ivančič Kutin v zadnjem času vse bolj posveča tudi raziskovanju slovstvene folklore med Slovenci po svetu, od šolskega leta 2017/18 pa kot zunanja sodelavka predava predmet Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor z njo je pripravil Goran Dekleva.

foto: dr. Barbara Ivančič Kutin (Goran Dekleva)

Doktor Gregor Moder je docent za področje filozofije, na AGRFT v Ljubljani uči filozofijo umetnosti. Zaposlen je kot raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se ukvarja z nemškim idealizmom, s teorijo ideologije ter s filozofijo kulture in umetnosti. Je član uredniškega odbora revije Problemi in urednik knjižnega programa založbe Maska. Odmev je doživel tudi kot avtor knjig Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan ter Hegel in Spinoza: substanca in negativnost.Pred leti je bil dejaven član Kolektiva Narobov, s katerim je prejel tudi Ježkovo nagrado. Od leta 2011 je kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Jana Van Eycka v Maastrichtu na Nizozemskem preučeval komedijo in negativnost. Prihodnje leto bo kot Fulbrightov štipendist gostoval na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike.

foto: YouTube/IFDT CELAP

Kako se naravno okolje skozi čas spreminja in kaj se je na nekem območju dogajajo v preteklosti je tema, ki je v zadnjih letih zanima vse več ljudi. Za to so v veliki meri odgovorne podnebne spremembe, ki danes naglo spreminjajo pogoje za življenje na tako rekoč vseh koncih sveta. Če želimo vedeti, kako velike in nemara usodne so današnje spremembe, pa je izredno pomembna časovna dimenzija. Kakšne spremembe so se odvijale v bolj oddaljeni preteklosti, kako obsežne so bile, kako hitro so se zgodile in kaj jih je povzročilo? Ker si pokrajine, kakršna je bila pred tisočletji ne moremo neposredno ogledati, se moramo zanesti na sledi, ki so ostale. In včasih nam lahko zelo veliko povejo najbolj drobne sledi. Kot je denimo pelod, ki se v pravih okoliščinah lahko ohrani tisočletja dolgo in jasno priča o rastlinju, ki je nekoč uspevalo na nekem območju. Kakšna je torej zgodovina rastlinstva naših krajev, ki nam jo pripovedujejo ostanki peloda, smo se pogovarjali z gostjo Podob znanja, palinologinjo dr. Majo Andrič, znanstveno sodelavko Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček

Kakšno je naše vesolje, zakaj je prav takšno, kot je, kateri zakoni mu vladajo in kakšna bo njegova prihodnja usoda? To so vprašanja, ki zaposlujejo kozmologe in do danes so ponudili že številne odgovore. Nekatere med njimi je v tokratnih Podobah znanja predstavil eden vodilnih kozmologov, dr. Uroš Seljak, redni profesor na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, kjer vodi tudi Center za kozmološko fiziko. Letos je prof. Seljak postal tudi redni član Nacionalne akademije znanosti Združenih držav Amerike, tokratni obisk Slovenije pa je uskladil s Svetovnim kongresom slovenskih fizikov, ki poteka v okviru praznovanja 100-letnice Univerze v Ljubljani. Uroš Seljak pravi, da o sestavi vesolja vemo skoraj vse, toda zanimivih vprašanj še dolgo ne bo zmanjkalo. Med drugim smo se v pogovoru dotaknili nenavadne temne energije, vprašanja nevtrinov in poskusov, da bi zaznali vzporedna vesolja.

Foto: Nina Slaček

Skupini slovenskih znanstvenikov pod vodstvom doc. dr. Andreja Zorka z odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu “Jožef Stefan” in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je uspelo eksperimentalno dokazati Kondov pojav v kvantni spinski tekočini, o čemer so objavili članek v prestižni znanstveni reviji Nature Physics. Kondov pojav je sicer značilen za električne prevodnike, kvantna spinska tekočina pa je izolator. Vendar se v določenih pogojih zelo nenavadno obnaša in zdaj vemo zakaj.

Kvantni materiali so v zadnjem času deležni izredne pozornosti znanstvenikov po vsem svetu, saj bodo na njihovih posebnih lastnostih temeljili kvantni računalniki in kvantne tehnologije. Uspeh slovenskih znanstvenikov zdaj odpira pomembne nove možnosti za njeno uporabo, tudi za potencialno zapisovanje kvantnih informacij.

Foto: Nina Slaček

Kot vemo, je France Prešeren sicer bil nezakonski oče, ni pa bil nezakonska mati. Tega banalnega truizma seveda ne bi bilo treba posebej izpostavljati, ko bi Prešeren v prvi osebi ednine ne napisal Nezakonske matere. Če namreč pesnik sam ni bil nezakonska mati, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kdo neki pravzaprav je ta, ki v znameniti pesmi govori? – V šoli so nas poučili, da to zagato lahko razrešimo tako, da v razmišljanje o poeziji vpeljemo koncept lirskega subjekta. Šolska modrost pač ve povedati, da v nobeni pesmi – pa naj bo ta videti še tako neposredna, intimno izpovedna – ne govori zares njen empirični avtor, temveč vselej nekakšna izmišljena, fiktivna oseba, ki ji po dogovoru rečemo lirski subjekt. Naloga pesnika ali pesnice torej ni v tem, da sta čim bolj iskrena v izpovedovanju svojih lastnih čustev in misli, ampak v tem, da sta – podobno kakor dramatik – čim bolj prepričljiva pri oblikovanju nekega glasu, neke osebe, ki ji lahko verjamemo, kakor da bi bila resnična. Zveni dovolj preprosto, kajne, a v literarni vedi se o naravi lirskega subjekta, njegovem pomenu za umetniško učinkovanje pesmi pišejo dolge in zapletene razprave. A če je to tema, ki se ji posvečajo številni znanstveniki in znanstvenice po svetu, pri nas vprašanja lirskega subjekta donedavna nihče ni vzel v kritičen precep. To se je zdaj naposled spremenilo, saj je pred nedavnim predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Varja Balžalorsky Antić, pri založbi ZRC SAZU objavil študijo Lirski subjekt : rekonceptualizacija. Do kakšnih zaključkov se je dr. Balžalorsky Antić navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. Varje Balžalorsky Antić

Kadar smo prepričani, da živimo pristno življenje, smo v največjem primežu ideologije, pravi predsednik Slovenskega filozofskega društva dr. Tomaž Grušovnik. Docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je prepričan, da je “dvom največji izraz pristnosti”. Številne študente poučuje pri predmetih Filozofija vzgoje in Etika, na drugih raziskovalnih področjih pa se dotika okoljske in medvrstne etike ter etike v vzgoji in izobraževanju.

Dr. Tomaž Grušovnik se z okoljsko etiko poglobljeno ukvarja več kot deset let, v ospredju pa je njegova knjiga Odtenki zelene. Z etiko živali se je srečal leta 2013 in v naslednjih letih opustil uživanje mesa. V knjigi Etika živali lahko spoznamo, da mu je ukvarjanje z živalsko etiko odprlo svet mehanizmov zanikanja na osebni in družbeni ravni. Okoljska in živalska etika spreminjata pogled na svet, saj ko začnemo žival približevati človeku, podremo ustaljena razmerja odnosov, ki jih ljudje vzpostavljamo z okoljem in nečloveškimi živalmi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

foto: Maja Bjelica

Te dni Morska biološka postaja Piran Nacionalnega inštituta za biologijo praznuje 50 let svojega delovanja. Pol stoletja aktivnega ukvarjanja s preučevanjem morskih ekosistemov je ustvarilo bogato zakladnico znanja o življenju in procesih pod morsko gladino. V času naglih in v veliki meri zaskrbljujočih sprememb, ki so jim izpostavljeni planetarni ekosistemi, je čim boljše poznavanje njihovega stanja in pritiskov, ki so jim izpostavljeni, še toliko bolj ključno. Brez časovne perspektive in podatkov, ki nam lahko dajo bolj celostno sliko, bi današnja tveganja mnogo težje ocenjevali. Z vodjo Morske biološke postaje Piran Patricijo Mozetič se je o stanju našega in svetovnih morij pogovarjala Nina Slaček.

Foto: Tihomir Makovec, NIB

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je konec aprila podelilo svoje najvišje priznanje, bienalno nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo, umetnostnemu zgodovinarju, muzejskemu svetniku in dolgoletnemu kustosu Narodne galerije, dr. Ferdinandu Šerbelju. Šerbelj, sicer avtor skoraj nepreglednega števila razstav in strokovnih publikacij – od krajših znanstvenih člankov do preglednih monografij –, namreč velja za enega najpomembnejših raziskovalcev baročne umetnosti na Slovenskem, še prav posebej baročnega slikarstva na Goriškem in Kranjskem. Kako je torej skozi prizmo njegovega znanstvenega dela videti likovna umetnost slovenskega prostora od začetka 17. pa tja do konca 18. stoletja, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: dr. Ferdinand Šerbelj (Goran Dekleva)