Podobe znanja

Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike.

Foto: iz osebnega arhiva B. Janković

O razvoju zdravil, vse večji pomoči računalnikov in o slovenskem znanstvenem in razvojnem okolju s farmacevtko doc. dr. Biljano Janković

Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike.

Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem.

Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca

O podnebnih spremembah in vplivu človeka v oddaljenih obdobjih, kot jih razkrivajo sedimenti, z geologom dr. Andrejem Šmucem

Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem.

Oddaja je bila prvič na sporedu programa Ars 28.8.2020.

"Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti.

Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja

Z matematikom dr. Andrejem Bauerjem o tem, kako abstraktna matematika poganja naš vsakdan

"Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti.

Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Filozofinja dr. Jovita Pristovšek opozarja, da tudi klasična pojma zahodne estetike, pojma lepega in sublimnega pomagata vzdrževati strukturni rasizem

Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah.

A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno.

Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jovito Pristovšek.

Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic.

Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko.

Dr. Polona Tratnik je diplomirana slikarka in magistrica kiparstva, ki je doktorirala iz Hegla

Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic.

Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko.

Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih.

»V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob.

Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob

»Iskanje materialov brez defektov je Sizifovo delo,« razlaga izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob z Instituta "Jožef Stefan". Mnogo učinkoviteje je defekte izkoristiti.

Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih.

 »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob.

Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme.

Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška

O zanimivih aplikacijah umetne inteligence v znanostih z dr. Antonom Gradiškom

Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme.

Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka.

»Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu.

»V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.«

A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno.

Foto: Nina Slaček

Raziskav, ki bi naslovile tako biotsko raznovrstnost v tleh kot ekosistemske vloge organizmov, skoraj ni, izpostavlja dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije

Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka.

»Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu.

»V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.«

A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno.

Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost.

"Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu.

Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami.

Foto: Nina Slaček

Strukturna biologija nam razkriva finese interakcij med proteini in odpira nove možnosti pri snovanju zdravil, pravi dr. Marjetka Podobnik

Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost.

"Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu.

Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami.

Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

V trajnostno zasnovanem kmetijstvu in gozdarstvu je ogromno prostora za dodajanje vrednosti produktom, meni agrarni ekonomist izr. prof. dr. Luka Juvančič

Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.