Podobe znanja

Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni.

Foto:Boris Rantaša

Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda. Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva. Toda: kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofnom gostili prav Blanko Avguštin Florjanovič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva mag. Blanke Avguštin Florjanovič

"Zgodnji novi vek je veliki laboratorij, v katerem nastanejo vsi pomembnejši miselni zarodki za moderno družbo," pojasnjuje doktor Jonatan Vinkler strast do proučevanja zgodnjega novega veka in protestantizma. Dr. Vinkler  je med drugim kulturni in literarni zgodovinar, editolog, urednik ter univerzitetni učitelj, a zgodovina je njegova prva in zadnja ljubezen. V tokratni oddaji se z njim pogovarjamo o zgodbah, ki ga iz tega obdobja fascinirajo in o tem, kaj se lahko z oziranjem v preteklost naučimo o sedanjosti Prepričan je, da bomo pandemijo koronavirusa "predelali, preživeli in se kaj tudi naučili". Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

foto: Ivan Merljak

Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza

S svojo metodo tako imenovanega zlivanja podatkov je Marinka Žitnik že v svojem doktorskem delu prispevala izjemno močno orodje v nabor tehnologij umetne inteligence ter tako še dodatno pospešila zmožnost umetne inteligence za razbiranje vzorcev iz velikih množic podatkov. Na področju bioinformatike in biomedicine, kjer današnja gostja Podob znanja primarno deluje, to recimo pomeni tudi nove možnosti za iskanje zdravilnih učinkovin med številnimi že poznanimi spojinami. Seveda pa je umetna inteligenca izredno učinkovita tudi za spremljanje in iskanje rešitev pri aktualni pandemiji koronavirusa. Z docentko na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinko Žitnik se je o umetni inteligenci na področju medicine pogovarjala Urška Henigman.

Slovenija je v zadnjem poročilu svetovnega gospodarskega foruma na področju enakopravnosti spolov z enajstega padla na šestintrideseto mesto. Kljub dobri zakonodaji se v praksi razmere pri nas slabšajo. Tako so denimo na področju izobraževanja ženske izredno uspešne, vendar se to ne izrazi tudi na trgu dela. Na vodilnih položajih še naprej prevladujejo moški, ki so za enako delo bolje plačani, hitreje napredujejo ter jih nihče ne sprašuje, kdaj nameravajo imeti družino. Najverjetneje zato, ker se predpostavlja, da bodo potencialne dodatne družinske obremenitve avtomatično prevzele njihove partnerke. Ženske namreč se – drugače kot moške in v nasprotju z zakonodajo – o tem še vedno sprašuje. Po raziskavah ženske še vedno opravijo trikrat več neplačanega skrbstvenega dela doma in imajo tako vedno znova slabše izhodišče za posvečanje karieri. Iz začaranega kroga slabših izhodšišč za polno sodelovanje žensk v družbi in s tem tudi na položajih, ki ključno usmerjajo nadaljni razvoj drube, se očitno ne bomo kaj kmalu izvili. Kljub več kot stoletnim prizadevanjem za enakopravnost ta ostaja nedosežena, trendi zadnjih let pa na tem področju napovedujejo še precej bolj težavne čase.

Morje je vir življenja na planetu in dolga evolucija življenja v njem je morske organizme opremila z številnimi izvirnimi rešitvami, prilagoditvami, ki jim na najrazličnejše načine pomagajo preživeti v izredno raznolikih razmerah. A po drugi stani verjetno morsko življenje že dolge milijone let ni bilo tako ogroženo, kot je danes. Temperatura oceanov narašča, morja se praznijo, koralni grebeni propadajo. In skupaj z njimi potencialni odgovori na vrsto problemov, ki bi si jih ljudje želeli razrešiti. Morski organizmi so namreč lahko vir najrazličnejših učinkovin, zdravilnih in kozmetičnih recimo, pa novih materialov, in seveda hranil in to ne samo tistih, ki smo jih že dobro vajeni. Morda bomo prav v morju našli tudi odgovor na enega izmed večjih problemov, ki smo ga zakuhali ljudje, namreč vseprisotno mikroplastiko. Slednje je le eden od ciljev, ki jih zasleduje projekt GoJelly, v katerem sodeluje tudi tokratna gostja Podob znanja, mikrobiologinja dr. Ana Rotter z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodja mednarodnega projekta trans-disciplinarne mreže za morsko biotehnologijo Ocean4Biotech.

Foto: Iz osebnega arhiva A. Rotter

Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje.

Foto: Barbara Reya

Če vstopimo v kakšno staro ali celo zelo staro zgradbo, nas bolj ali manj intenzivno objame vonj, ki bi mu lahko rekli tudi vonj po zgodovini. Ta vonj je izredno pomemben, na takšnem kraju ga pričakujemo in želimo. Zato so denimo v knjižnici Christopherja Wrena katedrale sv. Pavla v Londonu, ko so zaprosili prof. dr. Matijo Strliča, da oceni stanje njihove knjižne zbirke, eksplicitno poudarili, da želijo značilni vonj ohraniti. Ta vonj je bogat tudi z vrsto informacij o papirju in drugih materialih, iz katerega so knjige narejene, in med drugim omogoča neinvazivno oceno stanja njihove ohranjenosti. To je le en vidik, ki jasno kaže, kako je dediščinska znanost zanimivo in izrazito interdisciplinarno polje raziskav, kjer se preko izhodiščne želje po razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine odpira vrsta zanimivih vprašanj, ki segajo na narazličnejša področja. O vonju in dediščinski znanosti je v Podobah znanja spregovoril dr. Matija Strlič, redni profesor na področju znanosti za dediščino na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (University College London) ter redni profesor analizne kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Foto: Nina Slaček

Čeprav med letošnjimi prejemniki Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ni pesnic ali pesnikov, smo na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Podobah znanja vendarle govorili prav o sodobni poeziji. Pred našim mikrofonom smo namreč gostili literarno zgodovinarko dr. Darjo Pavlič, predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki se zadnja leta znanstveno-raziskovalno precej posveča vprašanju, kako bralke in bralci sploh lahko produktivno beremo današnjo liriko oziroma kakšne interpretativne strategije lahko uporabimo, da navsezadnje stopimo v telo pesmi? Pri tem naša tokratna gostja analizira najrazličnejše vidike pisanja in branja poezije – tu se, denimo, posveča vplivu francoskega strukturalizma na slovensko pesniško produkcijo šestdesetih, tam primerja osebnoizpovedne strategije ameriških in slovenskih pesnic v zadnjih dveh desetletjih, spet nekje drugje hoče ugotoviti, ali si je pri branju pesniških besedil mogoče pomagati s teoretskimi koncepti, ki jih je literarna veda razvila za analizo proze, in tako naprej in naprej. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Pavlič preverjal Goran Dekleva.

foto: Dr. Darja Pavlič (Goran Dekleva)