Podobe znanja

Sončne energije je v izobilju, potrebno jo je le učinkovito shraniti. Vodikove tehnologije tu ponujajo prepričljiv odgovor in nekega dne si bomo morda namesto bencina v avto natočili vodik. Toda pred tem bodo seveda potrebna vlaganja v ustrezno infrastrukturo. In medtem ko čakamo na zeleni preobrat, znanstveniki raziskujejo naprej. Dr. Nejc Hodnik s Kemijskega inštituta je s svojim projektom 123stable prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil sredstva (t. i. ERC Starting Grant), s katerimi bo iskal načine, kako stabilizirati nanodelce elektrokatalizatorjev in tako zmanjšati porabo ključnih plemenitih kovin, platine in iridija. O zelenih tehnologijah je pač potrebno razmišljati celostno in poskrbeti, da je celoten krog kar najbolj trajnostno zastavljen. Na tem področju je dr. Hodniku že pred nekaj leti uspel pomemben preboj, ko je odkril način, kako je mogoče plementite kovine reciklirati z mnogo manj škode za okolje. Trenutno uveljavljeni postopki namreč zahtevajo veliko porabo energije in vrsto agresivnih snovi.

Če pritisk naglo pade, nastanejo v tekočini mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde so vroči kot površina sonca. Še dobro, da so zelo majhni. Že tako povzročajo težave v številnih napravah. Povsod, kjer so črpalke in turbine, je t. i. kavitacija problem. Prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani skuša temu pojavu ne samo priti do dna, ampak ugotoviti tudi, kako denimo učinkuje na žive organizme in na kakšne načine bi ga lahko uporabljali. Prepričal je tudi Evropski raziskovalni svet, ki mu je pred dvema letoma dodelil sredstva za petletno bazično raziskovanje (ERC Consolidator Grant). Ugotovitve so že danes zelo zanimive. Interdisciplinarni pristop pa je pokazal, da je kavitacija mnogo bolj intriganten pojav, kot so do zdaj mislili tudi strokovnjaki. In morda utegne nekega dne nadomestiti klor v bazenih in čistiti vodo. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček

Kmetijstvo je verjetno ena ključnih človekovih dejavnosti, saj nam konec koncev zagotavlja hrano, toda najbolj uveljavljene prakse sodobnega kmetovanja obenem močno prispevajo k degradaciji okolja in izpustom toplogrednih plinov. Prav kmetijstvo pa bodo podnebne spremembe tudi izredno prizadele, modeli kažejo celo na 50 odstotni upad pridelka do konca stoletja. Še več gnojil in fitofarmacevtskih sredstev najverjetneje ne bo rešilo problema vse bolj osiromašenih tal in vse bolj ugodnih pogojev za širjenje bolezni in škodljivcev, kajti gre za pristope, ki so sami del problema. Iskanje bolj trajnostnih rešitev je edina smiselna pot, je prepričan današnji gost Podob znanja dr. Marko Debeljak z odseka za tehnologije znanja na Inštitutu “Jožef Stefan”, ki se izzivov sodobnega kmetijstva loteva s pomočjo orodij in metod strojnega učenja in umetne inteligence.

Na področju znanosti, šolstva, industrije in podjetniškega raziskovanja v zasebnem sektorju je raba superračunalnikov in zmogljivih računalniških gruč nekaj vsakdanjega. Superračunalniki računajo hitreje, uporabljajo več procesorjev in velika podatkovna polja, ohlajajo pa jih velikanske klimatske naprave.

Dr. Jan Jona Javoršek je vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Štefan, kjer se s superračunalniki in računalniškimi gručami ukvarjajo že vrsto let. Superračunalniško infrastrukturo je sicer danes mogoče najeti pri velikih mednarodnih korporacijah, kot so Amazon, Google ali Microsoft, a obdelava velikega podatkovja odpira tudi veliko vprašanj. Kaj bo z našo zasebnostjo? Kdo jamči, da velikani svetovnega spleta, ki v prvi vrsti ustvarjajo dobiček s podatki, raziskovalcem, industriji ali znanstvenikom ne bodo ukradli dragocenega dela oziroma vohunili za občutljivimi industrijskimi podatki? Kakšne strateške interese na področju superračunalniških zmogljivosti ima država?

Slovenija zaradi dobrega dela v preteklosti premore nacionalno superračunalniško omrežje SLING, ki se povezuje tudi z drugimi omrežji in projekti na evropski ravni. V oddaji Podobe znanja dr. Jan Jona Javoršek razkriva, kdo so pravzaprav uporabniki superračunalniških storitev in na kakšen način računalniške gruče izboljšujejo naša življenja. Superračunalniška infrastruktura je danes ena kritičnih infrastruktur. Morda bo v prihodnjih letih pomembnejš od dejanskih avtocest. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

foto: Marjan Verč/IJS

Profesor doktor Marko Robnik Šikonja s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani raziskovalno dela na področjih strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja in analitike, inteligentne analize podatkov, iskanja znanja iz podatkov, kognitivnega modeliranja, umetne inteligence in njihove uporabe. V okviru strojnega učenja ga še posebej zanimajo ocenjevanje atributov, razlaga prediktorjev, cenovno občutljivo učenje, učenje verjetnosti, obdelava naravnega jezika, regresija, konstruktivna indukcija in statistične metode. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako dobro obvlada jezik umetna inteligenca? Na katerih področjih jo lahko uporabljamo? Ali zna govoriti slovensko in kako poteka razvoj na področju malih jezikov? Oddajo je pripravila Urška Henigman.

foto: embeddia.eu

V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili astrofizičarko dr. Marijo Strojnik Scholl, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Naša gostja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja študirala in doktorirala na Državni univerzi Arizone, po zaključenem študiju pa je v Združenih državah ostala in delala najprej kot vodja oddelka za optiko letalsko-raketnega podjetja Rockwell International, nato pa kot višja inženirka na znamenitem Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, v tamkajšnjem laboratoriju za reaktivni pogon. Tam je razvila sistem za navigacijo po zvezdah na podlagi zajema slike s senzorjem CCD in natanko ta sistem je bil nato izbran za upravljanje Cassinijeve sonde, ki jo je Nasa poslala raziskovat Saturn. Za ta preboj, ki ga danes uporabljamo tudi v komercialnem letalstvu in v satelitskem sistemu za globalno pozicioniranje – kar pomeni, da smo od njega posredno odvisni vsakokrat, ko na naših pametnih telefonih poizvedujemo, kje natanko se nahajamo –, je Marija Strojnik Scholl leta 1996 kot prva ženska v zgodovini prejela prestižno Goddartovo nagrado, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko. A naša tokratna gostja ne spi na lovorikah – dandanes namreč kot zaslužna profesorica pri Optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu v Mehiki razvija metodo za neposredno zaznavanje eksoplanetov z interferometrijo. Z dr. Marijo Strojnik Scholl se je o njenem znanstveno-raziskovalnem delu pogovarjal Goran Dekleva.

foto: dr. Marija Strojnik Scholl (Goran Dekleva)

Sladkorna bolezen ali diabetes je značilna bolezen razvitega sveta. Več kot 90 odstotkov bolnikov ima sladkorno bolezen tipa 2, ki se razvije postopoma zaradi danes pogostega življenjskega sloga z veliko kalorične hrane in malo gibanja. V Sloveniji po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje živi 135 000 sladkornih bolnikov in vsako leto odkrijejo še 11 000 novih. Praktično povsod po svetu je pojavnost sladkorne bolezni v naglem porastu. Pri sladkorni bolezni tipa 2 se povezave z življenjskim slogom in pretirano kalorično hrano vedno znova potrjujejo, pa vendar so odzivi posameznikov na podobno nezdrave razvade lahko zelo različni. Nekateri bodo posledice svojih navad kar hitro občutili v obliki sladkorne bolezni, drugi morda nikoli. Kje se skriva odgovor, ki bi pojasnil to razliko, je eno velikih vprašanj ozadja nastanka sladkorne bolezni, ki se mu posveča tudi izr. prof. dr. Andraž Stožer, predstojnik Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. In zanimivih rezultatov ne manjka.

Foto: Maša Skelin Klemen

Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa.

Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem.

foto: osebni arhiv

V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili dr. Barbaro Ivančič Kutin, raziskovalko na Inštitutu za slovensko narodopisje. Naša gostja se v svojem znanstveno-raziskovalnem delu posveča predvsem širokemu polju slovstvene folkloristike. Njena zanimanja tako segajo od metodoloških vprašanj, povezanih predvsem z okoliščinami in izvedbo pripovedovanja – tej problematiki je pred osmimi leti posvetila tudi znanstveno monografijo Živa pripoved v zapisu –, do neposrednega zbiranja ljudskega pripovednega gradiva na terenu. V tem smislu velja omeniti njeno lanskoletno knjigo Krivopete, v kateri je predstavila arhaične zgodbe iz Benečije in zgornjega Posočja, ki govorijo o tako imenovanih divjih ženah z nazaj zasukanimi stopali. Poleg tega se dr. Barbara Ivančič Kutin v zadnjem času vse bolj posveča tudi raziskovanju slovstvene folklore med Slovenci po svetu, od šolskega leta 2017/18 pa kot zunanja sodelavka predava predmet Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor z njo je pripravil Goran Dekleva.

foto: dr. Barbara Ivančič Kutin (Goran Dekleva)

Doktor Gregor Moder je docent za področje filozofije, na AGRFT v Ljubljani uči filozofijo umetnosti. Zaposlen je kot raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se ukvarja z nemškim idealizmom, s teorijo ideologije ter s filozofijo kulture in umetnosti. Je član uredniškega odbora revije Problemi in urednik knjižnega programa založbe Maska. Odmev je doživel tudi kot avtor knjig Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan ter Hegel in Spinoza: substanca in negativnost.Pred leti je bil dejaven član Kolektiva Narobov, s katerim je prejel tudi Ježkovo nagrado. Od leta 2011 je kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Jana Van Eycka v Maastrichtu na Nizozemskem preučeval komedijo in negativnost. Prihodnje leto bo kot Fulbrightov štipendist gostoval na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike.

foto: YouTube/IFDT CELAP