Podobe znanja

V tokratni oddaji Podobe znanja vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z našo svetovno priznano raziskovalko komunikacije in vedenja žuželk doc. dr. Meto Virant Doberlet, vodjo oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Za svoj pomembni prispevek k raziskavam, kako žuželke komunicirajo s pomočjo vibracij, je prejela že več nagrad, prisluškovanje žuželkam pa utegne imeti tudi vrsto koristih aplikacij, denimo v kmetijstvu za razvoj alternativnih, trajnostnih metod za omejevanje širjenja nekaterih vrst škodljivcev.

Foto: NIB

Za konodonte morda še niste slišali in vendar nam odpirajo izredno pomembno okno v globoko preteklost. Danes obstajajo le še njihovi fosilni ostanki in še ti so praktično povsem neopazni. Toda konodonti ponujajo strokovnjakom, paleontologom ne samo dragocene informacije o razvoju življenja na zemlji, ampak so bili pravzaprav tako vseprisotni in raznovrstni, da se še danes z njihovo pomočjo določa relativno starost kamnin iz paleozoika in triasa. Tej zanimivi in dobesedno povedni skupini živali, ki je na zemlji uspevala več kot 300 milijonov let, se raziskovalno posveča dr. Tea Kolar-Jurkovšek, znanstvena svetnica na Geološkem zavodu Slovenije in ena vodilnih evropskih raziskovalk konodontov. Svež doprinos k slovenski zakladnici znanja s tega področja predstavlja znanstvena monografija Konodonti Slovenije, ki sta jo pripravila skupaj s soprogom, prav tako geologom dr. Bogdanom Jurkovškom. O Konodontih in vsemu, kar nam lahko povejo o preteklih in morda celo o prihodnjih časih s paleontologinjo dr. Teo Kolar-Jurkovšek. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček.

Personalizirana medicina je zdravljenje, oblikovano po meri vsakega posameznika in posameznice. Upošteva genetske in epigenetske dejavnike, ki imajo ključno vlogo pri razvoju bolezni in z njihovo pomočjo bi lahko številne kompleksne, kronične bolezni zaznali dovolj zgodaj, da bi lahko njihove posledice vsaj omilili, če ne že povsem pozdravili. Tudi zdravljenje bi lahko prilagodili vsakemu človeku posebej. Konec koncev je že dolgo znano, da kar nekomu pomaga, bo drugemu pomagalo slabše ali pa bo celo povzročilo hude stranske učinke. Toda lov na ključne genske dejavnike je mnogo bolj zapleteno početje, kot so si genetiki predstavljali pred skoraj dvema desetletjema, ki je bil dekodiran človeški genom. Kako izgleda iskanje genskih dejavnikov, odgovornih za nastanek osteoporoze, nam je v Podobah znanja razložila prof. dr. Janja Marc s katedre za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Svež uspeh njene raziskovalne skupine bo kmalu objavljen članek v znanstveni reviji Nature Experimental & Molecular Medicine. Uspešno so pojasnili, kako molekula SRY na kromosomu Y varuje moške pred krhkimi kostmi. S tem so se odprla nova vrata v ciljano terapijo in morda preventivo te bolezni. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto:Nina Slaček

Mag. Miha Mlinar je zaposlen v Tolminskem muzeju kot kustos arheolog. Ukvarja se predvsem s problematiko kovinskih in drugih arheoloških obdobij Posočja. Vodil je številne arheološke raziskave in je avtor ali soavtor več razstav, med njimi so: stalna razstava Naplavine obsoške zgodovine v Tolminskem muzeju, Nove zanke svetolucijske uganke, S fibulo v fabulo in razstave Stari bogovi obmolknejo. Predvsem ta slednja je opozorila na nove najdbe, ki odstirajo novo arheološko podobo Posočja. O teh najdbah je mag. Miha Mlinar spregovoril v oddaji Podobe znanja, njen avtor je Milan Trobič.

Foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje; mag. Miha Mlinar na odprtju razstave Keltskih konj topot, 2013, Celje.

Slovenija se lahko pri ohranjanju in skrbi za velike zveri v naših gozdovih pohvali s številnimi izrednimi uspehi, saj pri nas živijo vse tri evropske velike zveri, volkovi, risi in medvedi. Toda njihova genska slika pripoveduje zelo različne zgodbe. Medvedov je veliko in tudi z genskega vidika je naša populacija v izvrstni formi. Tudi volkovom ne gre slabo. Ker so za razliko od medvedov teritorialni, sami zelo dobro omejujejo svoje število. Tako jih pri nas živi okoli 50 in to je številka, ki ob pomoči genskih raziskav omogoča zelo podrobno preučevanje, dobro so poznane tudi njihove družinske vezi. Daleč najslabše gre risu, saj so pri nas živeči risi v tesnejšem sorodstvu kot bratje in sestre. Pred gotovim izumrtjem se zato največjo evropsko mačko skuša rešiti s prihodom novih živali. Prav v teh dneh se bo v Slovenijo preselil prvi izmed devetih risov, ki bodo k nam prišli v okviru projekta LifeLynx iz Romunije in Slovaške. Ne glede na specifike posamezne vrste se danes tako preučevanje kot priprava strategij za ohranjanje divjih živali v vse večji meri naslanja na spoznanja molekularne genetike. Njen nagli razvoj v zadnjih letih namreč omogoča vse podrobnejši vpogled tako v stanje različnih populacij kot v njihov evolucijski razvoj. O tem smo se v tokratnih podobah znanja pogovarjali z doc. dr. Tomažem Skrbinškom s katedre za ekologijo in varstvo okolja oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Ob nedavnem slovesu naše vodilne dialektologinje, redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Zinke Zorko, smo v tokratnih Podobah znanja ponovili pogovor, ki smo ga z jezikoslovko in slovenistko, zaslužno profesorico Univerze v Mariboru pripravili pred 15 leti. Zinka Zorko se je rodila leta 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1961 iz slovenistike in rusistike, leta 1986 pa je na isti visokošolski ustanovi še doktorirala z disertacijo Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu. Akademikinja Zinka Zorko se je znanstveno posvečala predvsem vzhodnoslovenskim narečjem. Med drugim se je podpisala pod več kot 30 izvirnih znanstvenih člankov ter tri znanstvene monografije. To so: Narečna podoba Dravske doline, Haloško narečje in druge dialektološke študije ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bila je tudi predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstveno-raziskovalno delo in prorektorica Univerze v Mariboru. Za svoje delo je Zinka Zorko prejela vrsto priznanj, med drugim tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenska znanstvenica – Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Zinko Zorko je leta 2004 pred naš mikrofon povabil Štefan Kutoš.

foto: akad. dr. Zinka Zorko (MMC RTV SLO)

Najbrž se ne motimo preveč, če rečemo, da je vse od Prešerna in Poezij naprej lirska pesem veljala za osrednjo, se pravi: družbeno najpomembnejšo literarno zvrst na Slovenskem. Saj so se vseskozi pisali tudi še kako odmevni romani in drame, a zdi se, da je prav v polju lirike v slovenščini pisana književnost kar najbolj udarno, sežeto, odmevno in, predvsem, umetniško dovršeno kontinuirano izrekala notranje praviloma protislovno resnico časa, resnico življenja v prostoru med Alpami in Jadranom – pa naj gre za Župančiča, ki hodi po zemlji naši in pije nje bolesti, za Kosovela, ki po prvi svetovni vojni razglaša, da je vse ekstaza smrti, za Zajca, ki mlada življenja, padla v boju zoper okupatorja, trpko opredeli za jalovo setev, ali za Šalamuna, ki se je navsezadnje utrudil podobe svojega plemena in se, nespokorjeni individualist, kratko malo izselil. Tako je bilo včasih; kaj pa danes? Kako lirsko poezijo pišemo in s kakšnimi pričakovanji jo beremo v zdaj že skoraj 30 let samostojni Sloveniji? Katere so njene značilne teme? V kakšnem tonu in slogu nas zdaj nagovarja? V čem je drugačna in le sebi podobna, v čem pa vendarle naslonjena na starejše slovenske, evropske in svetovne literarne tradicije? – To je nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratni oddaji. Dan po svetovnem dnevu poezije smo namreč pred mikrofonom Podob znanja gostili literarno zgodovinarko, dolgoletno predavateljico za novejšo slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki, avtorico pionirske, tridelne Antologije slovenskih pesnic, dr. Ireno Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva Irene Novak Popov

Pomislimo na Hopkinsovega Hanibala Lecterja v filmu Ko jagenjčki obmolknejo. Pomislimo na Ellisovega Patricka Batemana v romanu Ameriški psiho. Pomislimo na človeka z brazgotinami v prvi sezoni televizijske serije Pravi detektiv. Očitno je, da sodobno zahodno kulturo fascinirajo serijski morilci. Zakaj? Zakaj njihova dejanja zmorejo pritegniti našo praviloma razpršeno pozornost in uročiti našo domišljijo? V čem natanko je njihov draž, zaradi česar jih – pa čeprav v nas prebujajo občutke tesnobe, nelagodja in strahu – redno in v velikem številu srečujemo na filmskem platnu in televizijskem ekranu, med platnicami knjig in stripov? – To vprašanje si zdaj že nekaj časa zastavlja antropologinja, soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan in asistentka na Katedri za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, dr. Eva Vrtačič. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnih Podobah znanja, ki so bile posnete pred tragičnimi dogodki na Novi Zelandiji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Izobraževanje in pridobivanje znanja se intenzivno spreminja in na to vplivajo številni dejavniki. Digitalna transformacija družb, ki se z vse večjo intenzivnostjo odvija zadnja desetletja, se že na prvi pogled ponuja kot samoumeven povod za nenehno posodabljanje naših znanj. Toda vzporedno se v pomembni meri spreminja tudi razumevanje pomena in namena znanja, ki mora biti, se zdi, v končni instanci predvsem konkurenčno na globalnem trgu. V kolikšni meri ima znanje danes še emancipatorni potencial za posameznike in posameznice ter za družbo širše, v kolikšni meri pa je zgolj blago z določeno uporabno vrednostjo? Gost Podob znanja je doc. dr. Borut Mikulec z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sodobni ideal je, da človeka njegovo delo zanima, osrečuje in bogati. Vendar je doseganje tega ideala močno oteženo. Včasih smo izjemno zadovoljni z rezultati svojega dela, pa je pot do tja noaorna in polna stresnih trenutkov. Včasih je delo kot tako zanimivo in izpolnjujoče, vendar so odnosi s sodelavci tisti, ki grenijo ure preživete na delovnem mestu. Včasih pa je problematičen urnik dela, zaradi katerega ne moremo preživljati časa z družino in prijatelji ter preprosto nimamo časa ne za hobije ne za športne dejavnosti. Kakšni so psihološki pritiski povezani z delom v sodobni družbi? Doktorica Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da je večopravilnost značilnost sodobnega dela in poudarja, da glede na rezultate raziskav večopravilnost vsekakor ni učinkovita. Kot poudarja, se na katedri zelo trudijo, da bi znanstvena dognanja, ki so nastala v slovenskem prostoru, prišla tudi do delodajalcev. Na katedri zato pripravljajo tudi spletno stran, psihologijadela.com, kjer objavljajo najnovejše ugotovitve s področja psihologije dela in organizacij. Z dr. Evo Boštjančič se je pogovarjala Urška Henigman.

foto: osebni arhiv