Podobe znanja

Sodobna visoka tehnologija tako rekoč iz leta v leto podira meje možnega. Če nam je elektronika v mikro velikostnem razredu temeljito spremenila življenja, danes elektronske naprave že osvajajo nano svet. Tudi po zaslugi novih materialov, ki s svojimi lastnostmi omogočajo njihovo načrtovanje in izdelavo. Tehnološki razvoj pogosto celo prehiteva razumevanje principov, na katerih nano tehnologije temeljijo. Toda po drugi strani razumevanje teh zakonitosti odpira še povsem nove možnosti tako uporabe kot raziskav. To nedvomno velja tudi za odkritje izr. prof. dr. Tadeja Rojca z odseka elektronsko keramiko na Inštitutu »Jožef Stefan«, ki je pojasnil, kaj se skriva za lokalno električno prevodnostjo obetavnega materiala, bizmutovega ferita. Na atomskem nivoju so se namreč pokazali specifični defekti v domenskih stenah. Odkritje je bilo objavljeno v prestižni znanstveni reviji Nature Materials, v letu 2018 pa je za svoje delo prejel tudi Zoisovo priznanje za pomembne dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Kvantne tehnologije so sorazmerno novo področje, toda napovedi, ki jih spremljajo, se slišijo zelo revolucionarno: stoodstotna zaščita digitalnih podatkov s kvantno enkripcijo, baterije, ki jih bomo polnili enkrat na 10 let ali pa medicinska diagnoza na podlagi nekaj malega izdihanega zraka. Prihodnost bo nedvomno kvantna, zatrjuje tudi gost oddaje Podobe znanja dr. Peter Jeglič, vodja laboratorija za hladne atome na Inštitutu »Jožef Stefan«, kjer danes uspešno raziskujejo Bose-Einsteinov kondezat, kvantno snov, ki obstaja pri izjemno nizki temperaturi 10 nanokelvinov. Kvantni senzorji, ki bodo na njej temeljili, bodo lahko denimo napovedovali potrese ali raziskovali temno snov. Da so kvantne tehnologije ključno področje prihodnosti, je spoznala tudi Evropska unija, ki je raziskavam na temu področju v okviru programa Quantum Flagship namenila milijardo evrov. Še bolj ambiciozne načrte imajo Združene države Amerike in Kitajska, izredno pomembne igralke pri raziskavah kvantnih tehnologij pa so tudi multinacionalke, denimo Google in IBM. Slovenija pomena tega področja, vsaj za enkrat, še ni zares opazila. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Nina Slaček

Tokratne Podobe znanja so– v duhu današnjega kulturnega praznika – zaznamovane z umetnostjo, oziroma konkretneje, z literaturo in literarnim ustvarjanjem. Za tista najboljša, umetniško najbolj dovršena literarna dela sicer radi govorimo, da so brezčasna, toda, tako kot vse drugo, je književnost vedno trdno vpeta v svoj neposredni čas in prostor. Današnji čas pa – kakor zelo pogosto slišimo in kar umetniki in umetnice na svoji koži tudi neposredno občutijo – ne umetnosti nasploh ne literaturi posebej ni najbolj naklonjen. Oziroma jima, se zdi, zelo ozko odmerja mesto in vpliv v družbi. Večinoma bolj na obrobju in v primerno stišanih tonih. A to morda bolj kot na samo kvaliteto umetniških del vpliva na kvaliteto naših življenj. Kako torej nastaja, se bere in nas, če do nas sploh pride, bogati sodobno leposlovje? O tem se bomo pogovarjali z gostom današnje oddaje, dr. Andrejem Blatnikom, pisateljem, urednikom in izrednim profesorjem na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Pred nedavnim je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšel Pregled ruske kulturne zgodovine, pod katerega se podpisuje dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na katedri za rusko književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Delo je v prvi vrsti sicer namenjeno študentkam in študentom, ki se šele začenjajo spoznavati s prostorom med Belim in Črnim morjem, med Baltikom in Uralom, a obenem svoje bralke in bralce vendarle problemsko poglobljeno sooča s teoretskimi in metodološkimi pastmi raziskovanja ruske kulturne zgodovine. Tako nas med drugim sooča z nemara nekoliko nehvaležnimi, a povsem nespregledljivimi vprašanji, kot so: kaj je zgodovina; kaj kultura; do kod v preteklosti pravzaprav seže pomen pridevnika »ruski«; v kolikšni meri je objektivno preučevanje zgodovine neke kulture sploh možno, koliko pa gre tu vselej za zainteresirano interpretacijo, ki služi ideološkim, družbenim in političnim potrebam našega lastnega trenutka? Kakšne odgovore v tem smislu ponuja pričujoči Pregled ruske kulturne zgodovine, smo v pogovoru z njegovim avtorjem preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Najnovejša raziskava o nasilju nad geji in lezbijkami je pokazala, da se nasilje nad istospolno usmerjenimi v Sloveniji ne zmanjšuje. Ko pa govorimo o psihičnem nasilju, pa ga je še več, kot ga je bilo na začetku novega tisočletja. Rečemo lahko, da je izkušnja nasilja del vsakdanjega življenja istospolno usmerjenih ljudi v Sloveniji. O tem smo se pogovarjali z doktorico Alenko Švab, redno profesorico na Oddelku za sociologijo in raziskovalko v Centru za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskujete spolnost, intimne življenjske stile in vsakdanje življenje. Raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji so opravili dvakrat. Prvo v letih 2003 in 2004, drugo pa v letih 2014 in 2015. Kot pravi, so nasilje, razkritje in intimna partnerstva tri glavne teme, ki so jih raziskovali. V minulih letih je bilo o pravicah istospolno usmerjenih veliko govora, ta prepoznavnost pa je dvorezen meč, saj v raziskavah niso opazili večjih sprememb na bolje, so pa zaznali spremembe na slabše. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Opuščanje fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire energije je ena izmed prioritet današnjega časa. Toda za uspeh te tranzicije je nujen razvoj akumulatorjev in baterij, ki bodo dejanski prehod v nizkoogljično družbo prihodnosti tudi omogočili. Na eni strani morajo biti kos shranjevanju velikih količin električne energije, kajti le tako bo lahko variabilna dostopnost sončne in vetrne energije polno pokrivala naše potrebe po energiji. Po drugi strani morajo pa temeljiti na materialih, ki niso že sami po sebi del problema, kot to velja za te, ki so v rabi danes , od kobalta pa vse do niklja in litija. Med idealnimi kandidati so denimo magnezij, natrij ali kalcij, ki jih je povsod dovolj in katerih predelava sama po sebi ne bi prispevala dodatnih toplogrednih izpustov. Prav na tem področju deluje in niza številne odmevne rezultate prof. dr. Robert Dominko, vodja laboratorija za napredne baterijske sisteme na Odseku za kemijo materialov Kemijskega inštituta. Za svoje delo na tem področju je v letu 2018 prejel tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Prof. Robert Dominko na poljih litija v Argentini, osebni arhiv R. Dominka

Poznavanje delovanja našega imunskega sistema je izrednega pomena za lažje zdravljenje, razvoj bolj učinkovitih cepiv, kot tudi za odkrivanje vzrokov avtoimunskih bolezni. Pomemben vpogled v mehanizme, ki so na delu pri našem imunskem odzivu, ponuja delo dr. Mojce Benčina, višje znanstvene sodelavke na Kemijskem inštitutu, na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo. V zadnjih nekaj letih je nanizala vrsto odmevnih rezultatov, objavljenih v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah, v letu 2018 pa je za svoje delo prejela najprej Preglovo nagrado, ki jo podeljuje Kemijski inštitut, ter nato še državno Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju imunologije in sintezne biologije. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Fizika osnovnih delcev je široko področje, polno nenavadnih delcev s čudnimi imeni, večina med njimi se le ob neverjetno visokih energijah pojavi za bežen trenutek, nato pa razpadejo na druge, morda le za malenkost bolj obstojne delce. K razumevanju fizike kvarkov in hadronov, v katere so kvarki vedno vezani, je veliko prispevala letošnja prejemnica Zoisovega priznanja za pomembne dosežke na področju teoretične fizike osnovnih delcev, dr. Saša Prelovšek Komelj, izredna profesorica na fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, gostujoča profesorica na Univerzi v Regensburgu in raziskovalka na Institutu »Jožef Stefan«. Kot prva je namreč teoretično potrdila obstoj stanj, ki vsebujejo težje kvarke s in c (imenovane tudi čudni (strange) oziroma čarobni (charm) kvarki), na najbolj zanesljiv način, ki ga poznamo, namreč na podlagi teorije kvantne kromodinamike na mreži. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Več kot dve desetletji sta že minili, kar je prof. dr. Nina Gunde Cimerman na Sečoveljskih solinah kot prva na svetu odkrila ekstremofilne glive. In nato porabila več let, da je strokovno javnost prepričala, da njeno odkritje dejansko stoji. Do tedaj je namreč veljalo prepričanje, da višji organizmi, kamor spadajo tudi glive, preprosto niso tako prilagodljivi kot recimo bakterije. Toda neverjetna prilagodljivost je iz leta v leto bolj osupljala. Izkazalo se je, da so kos mnogo širšemu razponu ekstremnih pogojev kot bakterije. Toda Nino Gunde Cimerman je najbolj presenetilo, da je glive našla tudi tam, kjer jih celo sama ni pričakovala. V arktičnem ledu je skoraj po naključju odkrila izredne množice gliv in te se zdaj, ko se ledene plošče talijo, v velikih količinah selijo v morje. Toda ekstremofilne glive niso izbirčne. Poleg naravnih prebivališč, se lahko hitro udomačijo tudi v naših umetno ustvarjenih ekstremnih okoljih. To je najprej spoznala na primeru domačega pomivalnega stroja, za podobno glivam prijazne pa so izkazali še številni gospodinjski aparati. Trenutno se dr. Nina Gunde Cimerman, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter vodja raziskovalne skupine za biologijo mikroorganizmov in Infrastrukturnega centra Mycosmo, najraje posveča glivam, ki se v družbi črnih alg razraščajo po grenlandski ledeni ploskvi in pomembno prispevajo k njenemu taljenju.

Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Postavil je novo paradigmo prve pomoči ob zastoju srca. Umetno dihanje je odveč, za preživetje so bistveni močni in neprekinjeni pritiski na prsni koš. Ampak to je bilo na samem začetku kariere predstojnika oddelka za intenzivno interno medicino ljubljanskega UKC, prof. dr. Marka Noča. Vrsta odmevnih raziskav in uvajanje novih intenzivnih terapevtskih pristopov je v dveh desetletjih preživetje bolnikov s srčnim zastojem dvignila s 27% na dobrih 50%. Gre za dosežke, ki so s strokovnega vidika tako prepričljivi, da je njegovemu oddelku pripadla častna in odgovorna naloga priprave mednarodnih smernic za interventno zdravljenje bolnikov po srčnem zastoju. Odlično znanstveno delo je bilo letos tudi ovenčano z najvišjim državnim priznanjem za aktivne znanstvenike, Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.

V takšen kontekstu je nemajhno presenečenje, da je Agencija za raziskovalno dejavnost raziskovalni program, ki ga je vodil in v okviru katerega so te raziskave potekale, ocenila za premalo kvalitetnega, da bi program podaljšali.

»Ta novica je absurdna. Res je šokantno, da je izmed 70 programov, 69 odobrenih, edino naš ne. Ne morem se znebiti vtisa, da je to neke vrste kazen za vse moje aktivnosti v zvezi z znižanjem cene žilnih opornic,« je novico komentiral Marko Noč.