Pogled v znanost

V sredo, 7. avgusta v naši dnevni rubriki »Odprta knjiga« začenjamo z branjem knjige kapitana in upokojenega menedžerja tržaške ladjedelnice Bruna Volpija Lisjàka »Vonj po morju«. Je avtor več kot polovice ducata knjig, v katerih je ob pomoči javnih in osebnih arhivov iz zgodovinske pozabe potegnil preteklost tržaškega ribištva in pomorstva tamkajšnih Slovencev. Po izidu njegove že četrte tovrstne knjige »Tržaško morje: kraška obala, mesto in vasi«, s pomenljivim podnaslovom »prezrti del zgodovine Slovencev« leta 2010, smo ga skupaj z muzealko dr. Vereno Perko Vidrih obiskali na njegovem domu blizu Sežane, kamor se je preselil iz Trsta. Kapitan je tudi eden osrednjih pobudnikov za nastanek Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu, še pred drugo vojno tamkajšnem največjem ribiškem kraju. Poskušali smo preveriti kakšne argumente za omenjeno prezrtost kapitan ponuja. Slišali boste skrajšani posnetek z najbolj izrazitimi temami sicer enournega pogovora.

V torek, 30. julija bo minilo 88 let od rojstva slovenskega biologa in akademika SAZU Borisa Sketa. Profesor, ki je vzgojil generacije študentov na ljubljanski Biotehniški fakulteti, je dobra dva meseca pred svojim 87. rojstnim dnevom, lani maja odšel za vedno. Ob 100-letnici rojstva Charlesa Darwina leta 2009 smo z njim po njegovem predavanju za Društvo biologov z njim posneli pogovor o »spotikanjih« ob darwinizem kot teorijo evolucije. Boris Sket je bil priznan speleolog in član mednarodnih asociacij, njemu v čast so poimenovali okoli 40 živalskih vrst in par rodov, pri nas pa tudi obsežni Borisov rov v Najdeni jami, ki ga je sam odkril leta 1950.

Visoko poletje je čas, ko velika večina rastlinja buhti od rasti. Tudi »invazivne vrste«, torej tujerodne vrste, ki so se na tak ali drugačen način na račun avtohtonih razrasle v za njih novem naravnem okolju. O njihovi prezrtosti smo že konec prvega desetletja posneli pogovor s takratnim docentom na ljubljanski Biotehniški fakulteti, dr. Nejcem Joganom. Če vas tema bolj zanima, presodite, kakšno je stanje zdaj v primerjavi s takrat!

V predhodnici oddaje Pogled v znanost smo januarja 2008 na našem programu kot prvega predstavili sestavek pokojnega profesorja fizike Janeza Strnada o bratih Bernoulli, Jakobu in Johannu iz mesta Basel v Švici. Ustvarjala sta na prelomu iz 17. v 18. stoletje in veljata za znamenita matematika, Johann je na primer eden osrednjih utemeljiteljev variantnega računa.

V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.

Izr.prof.dr. Dan Podjed, raziskovalec z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se že precej dolgo ukvarja z razmerji med tehnologijo in njenim vplivom na ljudi, v sodobnem času seveda. Z metodo osebne udeležbe je tudi že dolgo redno sledil in aktivno pisal na nekaj internetnih platformah t.im družbenih omrežij (social networks) kot je bil npr. Twitter. Slednjega je pred leti z nemalo izstopnimi težavami zapustil, vsekakor pa ves čas reflektiral vsebine objav. Pravkar je pri tukajšni največji založbi objavil dve knjigi z naslovom »Krizolacija«, distopično »fantastično povest o izoliranih ljudeh« in drugo s podnaslovom »znanstveno branje o izoliranih ljudeh«. Obe sta plod kritičnega spremljanja in opazovanja, nenazadnje pa še vedno trajajoče raziskave s finančno podprtim projektom ARIS-a Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610). Po predstavitvi knjige je v pogovoru pojasnjeval, kako knjigi nista pisanje o bolezni virusa SARS-CoV-2, ki je spomladi 2020 služila oblastem kot povod za enega največjih zapiranj ljudi v lastne domove v zgodovini, temveč gre za pisanje o trajajočih krizah. Te so po njegovem prepričanju postale novo normalno stanje v sodobnih družbah razvitega sveta. In skozi pogled v ekran digitalnih napravic sta se srečala njegov raziskovalni in osebni interes, ob pomoči katerega je tudi skoval besedo »krizolacija«, krizo in izolacijo. Utemeljitev z dodatnimi razmisleki o nevarnostih prepogostega gledanja v ekrane za sodobne družbe je pojasnjeval v našem pogovoru z njim.

FOTO: Dan Podjed na predstavitvi dveh knjig Krizolacija

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob vročih poletnih dnevih ob stoječih vodah pogosto opazimo sluzaste koprene zelene ali modre ali pa npr. v Blejskem jezeru, rdeče barve. Gre za mikroskopske alge in cianobakterije, organizme, ki predvsem v morjih proizvedejo dobro polovico kisika v zraku. Niso pa popolnoma vse sluzaste koprene na stoječih vodah v vročini strupene. In ravno zato so ob pomanjkanju državnih vlaganj v monitoring stoječih voda (razen kopalnih), v skupini za ekotoksikologijo Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo že pred nekaj leti ustvarili spletno platformo https://ciano.si , kjer lahko vsakdo z dostopom do interneta raziskovalce obvešča o pojavu. Vzorce prevzame in analizira NIB s standardnimi znanstvenimi analitičnimi metodami. Ob nedavni razstavi o cianobakterijah jih je vodja skupine za ekotoksikologijo dr. Tina Eleršek opisala bolj podrobno.

FOTO: Tina Eleršek na razstavi ob enem od plakatov v novih prostorih NIB

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat gre beseda o konstrukcijski zasnovi stolpnice TR3 na sedanjem Trgu republike v glavnem mestu, delu kompleksa prostorske preobrazbe nekdanjega nunskega vrta iz začetka 18.stoletja. Že konec 50-ih let si je tedanje republiško vodstvo na območju, kjer so se stikali severni rob antične Emone, baročno mesto in arhitektura Ljubljane 20. stoletja, zamislilo gradnjo reprezentativne četrti. Ob novi stavbi republiške skuščine so prvotno načrtovali tudi izgradnjo visoke stolpnice. Zaradi pritiskov iz zveznih krogov so ta smeli načrt začasno ustavili, to, kar pa lahko vidimo zgrajeno že od 80-ih let naprej, s trgovsko hišo, Cankarjevim domom in stolpnico NLB (tedaj Ljubljanska banka), pa je kompromisna prostorsko-arhitekturna rešitev prvotne zasnove. Nadaljevanje kompromisne so zaupali pionirju slovenske modernistične arhitekture Edvardu Ravnikarju, ki se je že pred vojno učil pri slovitem švicarsko-francoskem arhitektu s psevdonimom Le Corbusier. Po skopskem potresu l.1963 so v krogih profesorja gradbeništva dr. Petra Fajfarja, zdaj že dolgo akademika SAZU, izdelali teoretične zasnove jugoslovanske protipotresne zakonodaje. Gostja dipl.ing gradbeništva Ana Brunčič iz Zavoda za gradbeništvo je na podlagi arheoloških izkopavanj zapuščine Edvarda Ravnikarja in dokumentacije gradnje kompleksa tedanjega Trga revolucije ugotovila, kako je Ravnikar skupaj s konstruktorjem in statikom z Univerze v Ljubljani prof.dr. Ervinom Prelogom sledil omenjenim protipotresnim načelom in tako projektiral prvo po teh načelih zgrajeno stavbo v tedanji zvezni državi. V pogovoru je opisala takratno naprednost in modernost konstrukcijske zasnove stolpnice TR3, in ugotavljala, kako se je kar nekako pozabilo na tovrstno tehnično in kot takšno kulturno dediščino. Ugotovitve je predstavila na lanski razstavi v stolpnici TR3 v okviru 30-letnice smrti E. Ravnikarja, in letos konec maja na srečanju konservatorjev in restavratorjev.

FOTO: Organizacija gradbišča TR3 – pripravljalna dela pred začetkom betoniranja temeljne plošče z deponijo vreč cementa, silosi za skladiščenje materiala in ročnim mešalcem za beton.

VIR: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t.e. 01.01, mapa B, fotografija 68.

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji.

FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon

VIR: Goran Tenze, Program Ars

V letošnjem jubilejnem letu, ob 250. obletnici izida prvega državnega odloka o osnovnem šolstvu vseh otrok med šestim in dvanajstim letom, je Slovenski šolski muzej skupaj s Slovensko matico in Društvom za preučevanje 18. stoletja pred kratkim pripravil znanstveni simpozij z naslovom »250 let Splošnega šolskega reda Marije Terezije«. O daljnosežnem pomenu začetkov obveznega šolanja pri nas in v srednji Evropi bosta temeljna spoznanja tega simpozija za poznavanje kulturne zgodovine pri nas povzela osrednja organizatorja, kustos iz omenjenega muzeja dr. Simon Malmenvall in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, sicer znanstveni svetnik z Inštituta za novejšo zgodovino.

FOTO: Marija Terezija in soprog Karel VI. na poročnem zajtrku l.1736

VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Maria_Theresa#/media/File:Festm%C3%A5ltid_vid_hovet_i_Wien_En_grand_couvert_(Johan_Lundberg)_-_Nationalmuseum_-_15746.tif