Pogled v znanost

Zadnja tretjina meseca maja kaže, da je v znamenju sodobnega aktivnega odnosa do naravnega okolja. V sredo, 22.maja smo beležili Mednarodni dan biodiverzitete, letos z osrednjim motom "bodimo del načrta", en dan prej so države Evropske unije obeleževale evropski dan Nature 2000, 20. maj je bil svetovni dan čebel, 24. maj pa evropski dan parkov. O stanju in uresničevanju zavez o ohranjanju raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst, predvsem tistih ogroženih, bo več povedal biolog, doc.dr. Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo.

FOTO: Repaljščica, znanstveno ime Saxicola rubetra, starinsko rjavi prusnik; gnezdi povečini na vlažnih traviščih, in je pri nas zaradi intenzivne košnje deloma ogrožena

VIR: Davorin Tome, NIB, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov

23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad.

FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970)

VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/

Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor.

FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964.

VIR: Dokumentacija SEM

Ekologija rastlinskega planktona oziroma fitoplanktona v morjih je organski okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev polovice kisika na planetu Zemlja. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja? Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo, mikrobiologinja izr.prof.dr. Patricija Mozetič, se s fenomenom fitoplanktona raziskovalno ukvarja že desetletja. Na predavanju ob izvolitvi v naziv znanstvena svetnica pred nekaj leti, je predstavila rezultate raziskovalnega spremljanja fitoplanktona v Tržaškem zalivu v obdobju nekaj desetletij. Na začetku pogovora je povzela opažene spremembe, rezultat treh desetletij raziskav fitoplanktona v severnem Jadranu.

FOTO: Ena od najbolj razširjenih vrst fitoplanktona so diatomeje - na sliki pod mikroskopom

VIT: https://en.wikipedia.org/wiki/Phytoplankton#/media/File:Diatoms_through_the_microscope.jpg

Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak.

FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe

VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo

Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge.

FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem

VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG

Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta.

FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023

VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)

Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek!

FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke

VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija

Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov.

FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA)

VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea

Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje.

FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner

VIR: Matjaž Kuntner, NIB