Pogled v znanost

Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi.

Foto: Tomaž Gerden

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.

Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.

Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: Miha Krofel

Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.

V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.

Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine.

Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom.

Interpretacija: Ivan Lotrič.

Glasbena oprema: Mihael Kozjek.

Urednica je Maja Žvokelj.

Foto: Gregor Aljančič

Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta.

Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika

Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.