Pogled v znanost

Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanega prevoda zbornika.

FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavila pričujoča slikovna kombinacija

VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/

Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete.

FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886

VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/

Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic.

FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev

VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png

Letos mineva že 12. poletje po prezgodnji smrti enega najprodornejših tukajšnjih ljudi, ki so z znanjem in drznostjo utemeljevali prehod v vsaj približke demokratične politične ureditve od razpada Jugoslavije naprej. Samo Resnik (rojen je bil leta 1962, umrl leta 2011) je v zadnjem desetletju življenja deloval kot svobodnjak (kdaj pa ni?) in zato, če se je le dalo, objavljal, kjer so mu pač objavili. To smo storili tudi mi junija 2004 na programu Ars. Že takrat je ob analizi "realno obstoječe Evropske unije" z mandarinskimi vodstvi vred vlogam rastočih internetnih gigantov dal pravo ime: kiberfevdalci. Pa to še ni vse, kar je pokojni Mariborčan videl že v letu vstopa države v Evropsko unijo. Naslov besedila »Realno obstoječa Unija« iz leta 2004, leta vstopa države v EU, je dejansko parafraza na vsaj pri nas v osemdesetih letih popularno besedilo nemškega pesnika in letos umrlega publicista Hansa Magnusa Enzensbergerja o »hipotezi o realno obstoječem socializmu«. Ta analiza je na preprosti ravni opisovanja težav vsakdanjega življenja intelektualnim krogom pokazala pot do razumevanja bistva protislovij tedaj še krepko navzočih avtoritarnih režimov srednje in vzhodne Evrope. Samo Resnik je poskušal dileme sedanjosti in prihodnosti razširjene Evropske unije opisati v bolj civilizacijsko razvojnih okvirih.

Konec junija so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli občasno razstavo z izborom fotografij dediščine starega Egipta, ki bo žal odprta le do zadnje avgustovske nedelje. Gre za izbor iz bogate arhivske zbirke zakonskega para iz Avstrije, profesorja Güntherja in soproge Ingrid Hölbl. Oba sta klasična filologa, s tem, da je on priznani egiptolog, ki se – kot boste slišali v pogovoru s kustosem in soavtorjem razstave, arheologom dr. Markom Frelihom – že pol stoletja ukvarja z raziskovanjem vplivov staro-egipčanske dediščine na sredozemske in z njim povezane civilizacije in kulture. Leta 2021 sta zakonca Hölbl digitalizirano zbirko več kot 14 tisoč fotografij podarila SEM.

FOTO: Sebu'a, Nubija, l.2002, klančina, ki vodi od drugega dvorišča proti tretjemu pilonu iz peščenjaka; pred južno steno je kolos faranona Ramzesa s princeso ob njegovi levi nogi; na stenah pilonov Ramzes premaguje sovražnike, na jugu stoji pred Amonom, ki nosi krono z dvema peresoma, na severu je kralj pred Ra-Haraktijem s krono atef.

VIR: Ingrid in Günther Hölbl, SEM

11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760.

Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak.

FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip

VIR: Botanični vrt UL

V Ljubljani se danes začenja že tretja poletna šola Oblikovanje in znanost - ker je mednarodna torej "Design + Science " - na kateri bodo do petka govorili na temo "parainteligenca". Arhitekti, umetniki, oblikovalci, računalničarji in naravoslovci bodo iskali plodne povezave bodisi na robovih ali onstran ustaljenih razumevanj teh področij. Predstavnika organizatorja šole, prof. Boštjan Botas Kenda z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Maja Drobne - KUD PiNA, pojasnjujeta podrobnosti srečanja dveh ducatov udeležencev. Prvo srečanje leta 2021 so pripravili na temo "sintetična hrana", lani pa so govorili o "kohabitaciji". Letos šolo organizirajo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo (UL FKKT), z Oddelkom za oblikovanje vizualnih komunikacij Umetniške akademije v Splitu, z Inštitutom Joanneum Univerze uporabnih znanosti v Gradcu in s Cankarjevim domom.

FOTO: 3.poletna šola Design+Science 2023

VIR: Tine Lisjak

S prvo julijsko oddajo se obračamo v polpreteklo obdobje pred koncem tisočletja. Nekaj let po prvi objavi leta 1990, ko je ameriška profesorica humanistike in javna intelektualka Camille Paglia po nekaj letih založniških zavračanj uspela objaviti svojo prvo prebojno knjigo, smo na našem programu povzeli temeljne obrise te za bele feministke tako kontroverzne kritičarke sodobnega feminizma in družbe. Naslov knjige je "Sexual personae; umetnost in dekadenca od Nefretete do Emily Dickinson". V osnovi je šlo za njeno razširjeno doktorsko disertacijo. Paglia še vedno največ prahu dviga zaradi svojevrstne razlage vloge moških in žensk, predvsem pa spolnosti v sodobni družbi. Poudarek današnjega prispevka je na tezi, da je "ženska kot boginja".

Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše.

FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika

VIR: Program Ars, Goran Tenze

S kustosinjo pravkar odprte razstave "Vlasto Kopač: neutrudni humanist" Ano Porok se pogovarjamo o vsestranski oblikovalski ustvarjalnosti javno po njenem prepričanju premalo upoštevanega arhitekta Vlasta Kopača. Rodil se je v Žireh l. 1913 in v visoki starosti preminil 27. aprila 2006. Ustvarjalno pot je začel v seminarju Jožeta Plečnika na ljubljanski Šoli za arhitekturo l. 1934. Mojster mu je kmalu zaupal vodenje operative gradnje vhodnega kompleksa na ljubljanskih Žalah in zaključni izris njegovih oblikovnih zamisli kapelic in monumentalnega vhoda v "Vrt vseh svetih", kot ga je imenoval Plečnik. Po okupaciji je od začetka kot komunist vodil tiskarsko tehniko tukajšne komunistične partije in OF, po aretaciji ga je nemški nacistični vojni stroj jeseni l.1943 zaprl v koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem, odkoder se je vrnil mesec po osvoboditvi. Po obsodbi na dachauskih procesih je bil tu zaprt od jeseni l.1947 skoraj 6 let. Nadaljeval je med drugim s svojo že predvojno zamislijo o gradnji počitniških hišic po modelu pastirskih stanov, ki jih je spoznal že v študentskih letih. Zasnoval je koncept Poti ob žici okupirane Ljubljane, že kot upokojenec je vodil obnovo kompleksa ljubljanskih Žal od 1985-1992. Razstava v Hiši Plečnik v Ljubljani bo odprta do 8.oktobra.

FOTO: Vlasto Kopač kot študent riše v Plečnikovem seminarju na Stari tehniki v Ljubljani, leto 1938

VIR: zasebni arhiv