Pogled v znanost

Na začetku novembra je začela izhajati nova mednarodna spletna revija Frontiers of Arachnid Science, revija za znanosti o pajkovcih, lat. arachnida, predvsem na kopnem razširjene skupine členonožcev, kamor spadajo npr. pajki, škorpijoni, mušice, med drugim pa tudi suhe južine. Glavni urednik nove na konceptu odprtega dostopa utemeljene revije "mejniki znanosti o pajkovcih", arahnologije, znanstveni svetnik z Nacionalnega inštituta za biologijo, izr.prof.dr. Matjaž Kuntner, je gost v oddaji. Založba Frontiers s preko 160 znanstvenimi revijami je sicer tretja najbolj citirana in šesta največja raziskovalna založba na svetu. Na mreži je dostopna na naslovu https://www.frontiersin.org/ .

FOTO: revija Frontiers of Arachnid Science

vir: Frontiers of Arachnid Science

Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«.

FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec

VIR: Program Ars, Tenze

Molekula je najširše vzeto, najmanjša enota žive snovi v naravi, toda še pred desetletji je bila vsaj med večino biologov sinonim pojma za vedo kemije. Izjemni spoznavni preboji takoimenovanih ved o življenju v zadnjih desetletjih so radikalno spremenili temelje razumevanja mesta in vloge molekule v biologiji sami. Nastavke za razumevanje njenih osnov in pomena je v poljudno pisani knjižici "Molekule, zelo kratek uvod", pred leti pripravil britanski publicist Philip Ball, pri nas pa prevedel dr. Gregor Zupančič, nekdanji predstojnik Katedre za fiziologijo živali z oddelka za biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaradi informativnosti tematike vas vabimo, da še enkrat prisluhnete pogovoru.

foto: Pomen molekulskih formul elementov

vir: https://eucbeniki.sio.si/kemija8/933/index3.html

Novembra 1918 so se s podpisi vdaj in premirij končali poglavitni vojaški spopadi zaveznikov in t.im. centralnih sil v prvi svetovni vojni. Ozemlje sedanje Slovenije je spadalo med poražence, toda 100 let je moralo miniti, da smo novembra 2018 v koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino dobili preverljiv, na arhivskih dokumentih utemeljen seznam vojaških žrtev iz naših krajev. Inštitut je na portalu »Sistory«, javno dostopnih podatkovnih bazah, arhivskih dokumentov in zgodovinskih študij, v štirih letih od prve objave zabeležil za okoli 4 tisoč več preverljivih vojaških žrtev. Junija letos je številka presegla 30 tisoč. Dan pred dnevom spomina na mrtve vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o tem seznamu. Pred štirimi leti sta bila gosta zgodovinarja z inštituta, mag. Miha Ojsteršek, odgovoren za analizo podatkov, in Neja Blaj Hribar, ki je koordinirala sredi desetletja začeti projekt. Prvo vprašanje je bilo: zakaj tak seznam šele po stoletju?

seznam vojaških žrtev 1SV v Sloveniji: https://zv1.sistory.si/

FOTO: Šempeter pri Gorici. Pred 104 leti se je s podpisom premirja končala 1SV. Zahtevala je na milijone življenj in za sabo pustila veliko razdejanje.

VIR: Arhiv Goriškega muzeja

Kakšna je razlika med srednjeveškimi roparskimi vitezi in sedanjimi plačljivimi internetnimi ponudniki objav znanstvenih rezultatov s strani držav financiranih raziskav? Dejansko majhna, le da je danes zakonsko dovoljena. Direktor ARNES, akademske raziskovalne mreže Slovenije mag. Marko Bonač in vodja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik bosta pojasnila, kaj pomeni nedavna ustanovitev slovenske skupnosti odprte znanosti, ki se zavzema za prosti dostop do objav znanstvenih člankov. Iz sredstev NOO, t.im. načrta EU za okrevanje in odpornost, bo država financirala gradnjo dveh za ta namen namenjenih podatkovnih centrov, projekt pa vodi ARNES.

FOTO: z leve, Marko Bonač in Miro Pušnik

VIR: Program Ars, Tenze

Pogostejše toče in njeni občasno vse večji kosi, ki pustošijo po naseljenih območjih raziskovalcem ponujajo tudi priložnost analize, in tako kamenček v razumevanju mozaika povodov in vzrokov vedno bolj očitnih podnebnih sprememb. Junija 2019 je v Beli krajini padla toča, največji kosi so dosegali dobrih 12 cm premera, in nekaj so jih prizadeti prebivalci takoj shranili v zamrzovalne skrinje. Tako so prišli tudi do Biotehniške fakultete UL, kjer so hitro ugotovili, da bodo analizo opravili le skupaj s kolegi iz nekaj raziskovalnih inštitutov. Oni so razumeli organske mikrodelce v kosih toče, anorganske pa je skupina desetih naravoslovcev skupaj analizirala skozi več faz. Tako smo nedavno dobili obvestilo o objavi članka o rezultatih raziskave v reviji Science of the Total Environment« (https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969722058855?via%3Dihub). Gostje, trije iz skupine 10 raziskovalcev, dr. Manca Viršek Kovač (Inštitut za vode RS), dr. Matejka Podlogar (IJS), mag. Marko Kozjek (UL-BF) so pojasnjevali rezultate raziskave, iz katerih izhaja, da zdaj bolj razumemo, kaj povzroča točo v zemeljski troposferi.

Foto: z leve Manca Viršek Kovač, Marko Kozjek in Matejka Podlogar

Vir: Program Ars, Tenze

Preteklo sredo so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo z naslovom »O svetlobi«. Tako kot odmevno razstavo »Skoraj vse o zvoku« v letu 2016, jo je zasnoval tokratni gost, kustos dr. Orest Jarh. Po osnovni izobrazbi je fizik, in tako prepričan, da je za večino ljudi svetloba sicer pomembnejša od zvoka, saj največ informacij iz okolice prejemamo prav skozi njo. Obiskali smo ga na pripravah dan pred otvoritvijo, in bili deležni njegovih povzetkov okrog 4 vprašanj, ki si jih zastavlja postavitev razstave: kako vidimo, kaj je svetloba, kakšna je njena hitrost in kaj sploh in kakšen je »eter«. Sprehod med vitrinami tako pokaže presek dveh tisočletij iskanja pravega pojasnila, kaj svetloba dejansko je, hkrati pa je na razstavi videti tudi širok nabor razvoja ponudbe izdelkov tako nekdanje kot sedanje slovenske optične in industrije svetil.

FOTO: Levo replika Galileovega teleskopa, desno replika Newtonovega teleskopa na razstavi »O svetlobi« v TMS

VIR: Program Ars

Kemijski nadzor delovanja človeških celic igra pomembno vlogo pri zasnovi novih genskih in celičnih terapij, saj omogoča uravnavanje delovanja terapevtskih celic preko telesu lastnih ali vnesenih majhnih molekul. Tak sistem omogoča nadzor s strani zdravnika in prekinitev morebitnega pretiranega odziva ali avtonomno odzivanje terapevtskih celic na stanje v telesu. Za uravnavanje delovanja celičnih zdravil so raziskovalci doslej uporabljali predvsem bakterijske ali rastlinske proteine, ki pa lahko sprožijo neželen imunski odziv. SKupina raziskovalcev Kemijskega inštituta pod vodstvom prof.dr. Romana Jerale je ponudila inovativno rešitev tega izziva z uporabo sintezne biologije. Pripravili so novo tehnologijo za kemijski nadzor celičnih procesov, ki je zasnovana na človeku lastnih proteinih, ki so sposobni vezave majhnih molekul, predvsem klinično preizkušenih ali telesu lastnih molekul, kot so npr. hormoni. Tehnologija, ki so jo poimenovali INSPIRE, predstavlja pomembno novo orodje na področju biotehnologije in biomedicine, predvsem za nadzor celičnih in genskih terapij, kar so uspešno demonstrirali na zaznavanju dviga koncentracije hormona kortizola in zmanjšanja njegovega delovanja s povratno zanko. Izsledke so objavili v članku z naslovom Chemically inducible split protein regulators for mammalian cells v vplivni reviji Nature Chemical Biology (objava 26.IX). Jeralov doktorski študent mag. Erik Rihtar je v pogovoru skupaj z mentorjem povzel njihov osrednji inovativni prispevek, rabo izključno človeških beljakovin pri vplivanju na terapevtsko celico. Poglavitni del raziskave je z njim opravila dr. Tina Lebar, ki je na post-docu v ZDA, nezanemarljivi del pa so prispevali še, inštitutski kolega dr. Duško Lainšček, in mag. Katarina Kores, dr. Samo Lešnik ter dr. Urban Bren z Univerze v Mariboru.

FOTO: Z leve, Erik Rihtar in Roman Jerala v avli radijske hiše

VIR: Program Ars

Ali ste vedeli, da okoli 240 tisoč živalskih vrst za medsebojno sporazumevanje uporablja mehansko ustvarjene vibracije, od katerih ljudje nekatere slišimo, čričke npr., mnogih pa ne. Gre za skriti svet sporazumevanja živali s tresljaji, o katerem je pretekli teden na Morski biološki postaji Piran potekala 3. mednarodna konferenca vede, ki se s tem ukvarja – biotremologije. Še sveže vtise s te konference sta tokrat z nami delili izr.prof.dr. Meta Virant Doberlet, ena osrednjih organizatoric, sicer pa biologinja z Nacionalnega inštituta za biologijo in hkrati vodja Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov in njena kolegica dr. Nataša Stritih-Peljhan.

FOTO: Mnoge žuželke, med njimi tudi škržatki, uporabljajo vibracijsko komunikacijo za prepoznavo ustreznega potencialnega partnerja. Rdeča pika na desni je odsev laserskega vibrometra s katerim prisluškujemo pogovorom žuželk

VIR: Jernej Polajnar, NIB

Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete.

FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke

VIR: Robert Brus