Pogled v znanost

Na prehodu v 21. stoletje se je meroslovje tako v svetu kot tudi na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani začelo razvijati na področju kemije in biologije. NIB se že od takrat ukvarja z natančnim merjenjem organskih spojin in delcev, npr. množico virusov ali njihovih nukleinskih kislin, torej z DNK ali RNK. Predvsem gre za področja celične biologije, genetike, mikrobiologije in molekularne biologije, razvijajo pa tudi aplikacije v  biotehnologiji, medicini, veterini in pri zagotavljanju nadzora varne hrane in spremljanja okolja. Meroslovno delovanje na področju biologije so začeli še intenzivneje razvijati po letu 2009, ko so se vključili v delovanje državnega meroslovnega sistema pod pokroviteljstvom Urada RS za meroslovje. Zaradi večletnih izkušenj pri razvoju metod določanja virusov iz različnih vodnih okolij so med prvimi na svetu vzpostavili monitoring SARS-CoV-2 v odpadnih vodah iz komunalnih čistilnih naprav, Komisiji EU pa pomagali oblikovati strategije in priporočila za vse države članice EU. Biologinja dr. Mojca Milavec z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo, NIB, bo osvetlila njihovo tovrstno vlogo v državnem in mednarodnem okviru.

Urejanje kompleksa cerkve sv. Jurija v Piranu, vmestitev kora in orgel v koprski stolnici s krstilnico Rotunda Carmine in izbira barve fasade Benečanke so njeni izstopajoči uspehi

Slovensko konservatorsko društvo je konservatorski svetnici območne enote ZVKDS Piran dr. Mojci MarjAni Kovač podelilo to najvišje konservatorsko odličje pri nas za njen življenski prispevek k razvoju konservatorske stroke, predvsem pa za njene večletne posege na obali, torej v treh starih beneških mestih. Komisija je posebej izpostavila njeno vodenje dolgotrajne in celovite prenove stolne cerkve sv.Jurija v Piranu. Za potrebe ustreznih rešitev je pri tem projektu vzpostavila tudi mednarodno svetovalno komisijo, raziskave pa nadgradila z mednarodnimi objavami, nenazadnje z doktoratom na temo. V njem je ta izjemen sakralni spomenik utemeljila kot poznorenesančni tip cerkve beneškega prostora z nespregledljivim vplivom arhitekta, ki se je v beneški Padovi leta 1508 rodil kot Andrea di Pietro della Gondola, bolj pa je znan kot Andrea Palladio, torej modri, po Paladi Ateni.
Odločilno je sodelovala tudi pri utemeljitvi za izbiro zdaj že nekaj časa vidne izvirne barve fasade znamenite »beneške« hiše na vogalu Tartinijevega trga – spremembe skozi čas glej spodaj na fotografijah.

Celovit pregled geodezije na Slovenskem v depojih državnih muzejev v Pivki do konca leta

Geodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila tokratna gosta, vodja prenove slednje zbirke, geodet in publicist mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. Temeljni naslov te razstave, ki bo odprta do 18. decembra letos je "Vsak milimeter šteje".

Zadnji promocijski podvig 5-letnega projekta LIFE NATURAVIVA, Biodiverziteta - umetnost življenja, fotografska publikacija NIB, bo poskušal vizualno izpostavljati pomen biotske pestrosti Slovenije

22. maj je že dobri dve desetletji Mednarodni dan biodiverzitete, od proglasitve v začetku 90-ih so ga članice OZN sicer obeleževale v decembru. Prvenstveno je pri omenjenem projektu šlo za ozaveščanje tistih, ki pomena in razsežnosti raznovrstnosti vrst pri nas še ne poznajo dovolj, v primeru knjige fotografij pa naj bi podobe govorile bolj kot množica besed. O sami publikaciji in o projektu je več povedal gost, biolog dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je kot urednik (poleg koordinatorice projekta in tudi urednice knjige dr. Maje Opalički Slabe) in fotograf prispeval lepo število več kot 140 fotografij rastlin in živali pri nas.

Video projekta na internetu je TU

Doslej spregledani vibracijski svet živali razkriva njihovo presenetljivo usklajenost in upoštevanje drug drugega, kar izkoriščajo tudi plenilci

Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji pojasnjuje biolog dr.Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Predstavitveno besedilo NIB:

Govor je osrednja oblika sporazumevanja med ljudmi. Komuniciranje s pomočjo zvokov oziroma mehanskih valov, ki se prenašajo po zraku, predstavlja enega od najpomembnejših načinov za vsakdanjo medčloveško interakcijo. A ljudje ne slišimo le drug drugega, ampak tudi večino zvokov, s katerimi se oglašajo in sporazumevajo živali.  Človek je tesno povezan s svojim zvočnim okoljem (angl. soundscape). Z zaprtimi očmi si lahko le na osnovi zvokov, ki jih sliši, ustvari predstavo o okolju, ki ga obdaja. Ljudje se navdušujemo tudi nad zvoki nam neznanih in nedostopnih okolij, kot so na primer morske globine, ne zavedamo pa se, da se povsod okoli nas razprostira še svet mehanskih valov, ki se prenašajo preko trdne snovi. Tovrstne vibracijske krajine ljudje s svojimi čuti neposredno ne moremo zaznati.

Vibracijskemu svetu lahko prisluhnemo s tehničnimi pripomočki. Raziskovalci z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo so svoje laserske vibrometre prenesli na travnik ter v raziskavi, ki so jo objavili v reviji iScience, opisali ta doslej spregledani vibracijski svet. Pokazali so, da je naravno vibracijsko okolje (angl. vibroscape), polno do sedaj nepoznanih signalov ter izjemno pestro in zapleteno.

Primer posnetkov vibracij različnih organizmov, ki so jih na travnikih ljubjanskega Barja posneli z laserskim vibrometrom lahko slišite TU

Poleti je bila vibracijska krajina zapolnjena s signali, s katerimi se sporazumevajo žuželke. V enem dnevu se je na isti rastlini izmenjalo tudi do 30 različnih signalov. Komunikacijski prostor si živalske vrste, ki živijo blizu skupaj, razdelijo tako, da se pri sporazumevanju ne motijo. Vrste na travniku se pri uporabi vibracijskega prostora medsebojno izmenjujejo, saj so na posnetkih le redko govorile druga čez drugo. Vibracijski signali živalskih vrst so se prekrivali v času, predvsem v primerih, ko so se razlikovali v frekvenci. Komunikacijo s pomočjo vibracij uporablja najmanj 240.000 živalskih vrst, tako vretenčarji kot nevretenčarji.

Profesorica Peggy Hill z Univerze v Tulsi (ZDA) je raziskavo pozdravila:

»Zelo berljiv in poučen članek Šturma in sodelavcev v iScience poroča o ugotovitvah pionirske študije ekološkega konteksta vibracijske komunikacije – vibracijske krajine. Pomena dela, ki so ga opravili, ni mogoče preceniti. O interakcijah v naravnih združbah smo se veliko naučili že z raziskavami zvočne krajine, vendar nam ta prva študija vibracijske krajine omogoča, da vključimo tudi milijone členonožcev, katerim informacije o njihovem okolju posredujejo skoraj izključno le vibracije podlage. Ta članek je vredno prebrati!«

Vibracijska krajina je pomembna tudi za živali, ki le prisluškujejo signalom drugih vrst in jih izkoriščajo za lovljenje plena. Tovrstne pojave preučuje znanstvena disciplina, ki se imenuje biotremologija. Na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta v Ljubljani deluje ena najvidnejših raziskovalnih skupin za biotremologijo na svetu, ki z raziskavami vibracijske krajine orje ledino v poznavanju skritega vibracijskega sveta.

Razstavo Pozabljene elite o dr. Otmarju Pirkmajerju (1880-1971) je dr. Irena Žmuc oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv Muenchen in arhiv Službe državne varnosti Arhiva RS

Prostor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana »Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite« poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med leti 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi, t.im UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave je v studiu govorila avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc.