Franc Solina pripoveduje o povezavi kiparstva in računalništva

Tokratni gost prof.dr. Franc Solina je ustanovil Laboratorij za računalniški vid na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, iz katere se je pred leti osamosvojila zdajšna Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Tam predava računalniške predmete, pred leti pa je bil tudi dekan. Že dobri dve desetletji se ukvarja tudi s kiparstvom, povečini v kamnu, kar nekaj stvaritev pa je oblikoval tudi v lesu. Ob njegovi nedavni pregledni razstavi v Galeriji DLUL v Zoisovi hiši na Bregu v Ljubljani, ki je imela to smolo, da je sovpadla z drugim "lockdownom" konec oktobra, smo si jo lahko ogledali le skozi galerijsko okno in v (tudi na mreži) dostopnem katalogu. Kako je računalničar postal tudi kipar? Poleg razstave je bilo to vprašanje izhodišče pogovora.

spletni naslov videa na YouTubu

spletni naslov kataloga

Kineziologinja Katja Podvinšek raziskuje v medicinskem rehabilitacijskem centru READE v okviru VU Amsterdam

Kako strokovno pomagati tetraplegikom?  Diplomirana kineziologinja Katja Podvinšek na VU Amsterdam (Vrije Universiteit A., ena od dveh javnih raziskovalnih univerz v glavnem mestu Nizozemske- spada med prvih 150 najbolje rangiranih na svetu), v tamkajšnem raziskovalnem magisterskem programu Human Movement Sciences opravlja  študijsko-raziskovalni projekt o delovanju funkcionalne električne stimulacije na tetraplegikih. Raziskovalni študij opravlja v rehabilitacijskem centru VUA, v njem pa se posebej posveča vplivu električne stimulacije na krvni pritisk. Diplomirala je na Fakulteti za vede o zdravju s sedežem v Izoli v okviru Univerze na Primorskem. V pogovoru je na koncu tudi povedala, kako doživlja obdobje korona krize v tej deželi.

izr.prof.dr. Bojan Sedmak je bil dolga leta znanstveni svetnik na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB

Kako je na Zemlji nastal kisik? Zgodbo z odgovorom smo pred nekaj leti slišali v pogovoru z izr.prof.dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Več desetletij je raziskoval vlogo cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalkah kisika v atmosferi našega planeta. Iz vsakdanjega življenja poznamo cianobakterije kot smrdljivo strupeno sluz pri cvetenju voda,  (na fotografiji) toda njihova prvotna lastnost je pred leti vzpodbudila popolnoma resno zastavljeno mednarodno ekipo, ki so jo financirali s Kitajske, in naj bi pripravila študijo o vlogi cianobakterij kot prvih zavojevalk planeta Mars. Povabili pa so tudi našega gosta, zato ne zamudite njegovih pojasnil o tej zgodbi!

Sediment je kemično ali mehansko nastala usedlina, iz katere so v preteklosti nastajale kamnine, gline, peščenjaki, apnenci itd.

Kras kot geomorfni sistem je pomemben kopenski vir informacij o preteklih razmerah v okolju, katerih najpomembnejši nosilec so sedimenti na površju, predvsem pa v jamah. Poznavanje sedimentov so na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni v treh desetletjih precej izboljšali predvsem zaradi novih datacijskih metod. Te so pripeljale do spoznanja, ki je nastanek jam premaknilo precej v preteklost tja do pleistocena. Predvsem paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave so postojnski krasoslovci v sodelovanju z Češko akademijo znanosti pomagale k boljšemu poznavanju starosti jam. Geologinja prof.dr. Nadja Zupan Hajna bo v pogovoru osvetlila osnove razumevanja pomembnosti in vloge sedimentov v kraškem svetu, kaj iz njih lahko izvemo, in pojasnila, kako so nove metode pomagale k boljšemu poznavanju krasa kot geomorfnega sistema.

V nekaj letih so krasoslovci dobili in analizirali pomembne geološke, speleološke, metereološke in hidrološke podatke.

Kje vse si vode reke Ljubljanice v kraškem podzemlju med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki utirajo pot? To bo pojasnil krasoslovec dr. Matej Blatnik z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. S kolegi raziskovalci je slaba štiri leta spremljal in odkrival doslej neznane podzemne tokove reke sedmerih imen, ki je tudi pomemben vodonosnik pitne vode v jugozahodnem delu države.

Že sredi 50-ih je v nekem predavanju povedal: "Kar se mene tiče, zakoni fizike ne nasprotujejo temu, da bi bilo stvari mogoče graditi atom za atomom."

V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal letos februarja preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson. Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik.

"Gibanje je življenje. In človeško telo je kot ustvarjeno zanj. Njegov neustavljivi um pa razvija športne pripomočke in panoge, s katerimi skuša obvladovati naravne elemente – kopno, vodo in zrak." K. Batagelj

Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom »Tehnika za šport«. Gre za, kot pravijo tamkajšni muzealci, občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Od lani je bil muzej po novem odprt tudi v zadnjem mesecu v letu prav do praznikov. Za razliko od prejšnih let, ko so ga zaradi zimskih razmer vsaj za obiskovalce zapirali že v začetku decembra, in ga odpirali v začetku marca, skratka ob izteku zime. Letos je takšen načrt seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Kot boste slišali v pogovoru s pobudnikom te razstave, ki jo je kar nekaj sodelavcev muzeja pripravljalo precej časa, kustosom Vladimirjem Vilmanom, gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, kot rečeno pa je bil idejni vodja projekta že omenjeni mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden, za začetek  pa je najprej bolj podrobno utemeljil, na kakšen način je nova razstava o tukajšni snovni in nesnovni dediščini področja športne opreme nadaljevanje omenjene razstave o dediščini tovarne Elan.

Idejni vodja projekta: mag. Vladimir Vilman
Koncept razstave: mag. Katarina Batagelj, Ana Katarina Ziherl
Avtorji besedil razstave: mag. Katarina Batagelj, mag. Boris Brovinsky, dr. Estera Cearar, Milojka Čepon, Ajda Kozjek, Barbara Rezar Grilc, mag. Vladimir Vilman, Ana Katarina Ziherl
Strokovni sodelavci: Matevž Gradišek, dr. Orest Jarh, Radivoj Kikelj, Jakob Kovačič, Miha Kranjc
Oblikovanje: Janja Ošlaj

Vse fotografije razen tiste na plakatu Jaka Blasutto !

Pot razvoja slovenske akademske skupnosti po vojni med univerzo, raziskovalnimi inštituti, izvršno oblastjo in gospodarstvom je tlakovana z nenehnimi reformami, zato nove univerze nastajajo na zapletene načine

Pretekli teden smo ob letošnji 25-letnici Univerze v Novi Gorici gostili rektorja Danila Zavrtanika, tokrat pa je gost zgodovinar, avtor letos izdane kronike nastajanja te mednarodno odmevne raziskovalno-pedagoške univerze s šestimi fakultetami in akademijo umetnosti. Doc.dr. Željko Oset je svojim zgodovinskim prikazom akademskih skupnosti pri nas dodal še knjigo "Univerza v Novi Gorici in slovenska akademska skupnost", o kateri bo tekla beseda v oddaji. Nastajanje te novogoriške univerze je opisal kronološko, hkrati pa jo navezal na diahrono os neprestanih sprememb okolja, ki vpliva tudi na akademsko skupnost. Sogovornik predava zgodovinske predmete na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, poleg strokovnih člankov in urejanja zbornikov pa je sredi desetletja izdal dva dela "Zgodovine slovenske akademije znanosti in umetnosti", in monografijo "Goriški izobraženci skozi zgodovino".

Že kot podiplomska Fakulteta za znanosti o okolju je pedagoško dejavnost izpeljevala na rezultatih lastnih raziskav

Rektor Univerze v Novi Gorici, prof.dr. Danilo Zavrtanik, pripoveduje o prvotni ideji ustanovitve zametkov slovenske tehniške univerze (podobno kot MIT, ETH Zürich ali École Polytechnique Fédérale de Lausanne npr.), ki jo je skupina na Inštitutu Jožef Stefan zasnovala v času njegovega direktorovanja (1992-1996). V Ljubljano se je kmalu po ustanovitvi nove države vrnil iz CERN-a, kjer je bil vodja tamkajšne skupine slovenskih raziskovalcev. Zagon prvotne ideje se je krhal počasi in vztrajno ob čereh zaprtosti takratnega slovenskega akademskega okolja univerze. Slednja je zaradi specifičnega povojnega razvoja razmerja do raziskovalnih inštitutov, države kot ustanoviteljice obeh in gospodarstva vztrajala na tej poti tudi po ustanovitvi tedaj upanja polne, novoustanovljene države (1991). Najprej sta IJS in občina Nova Gorica (župan je bil Črtomir Špacapan) l.1995 ustanovili podiplomsko Fakulteto za znanosti o okolju, l.1998 ji je sledilo 7 let Politehnike Nova Gorica, od l. 2006 pa gre tudi za naziv Univerza v Novi Gorici. Kakšno je njeno mesto v tukajšnem akademskem okolju, kako njeno raziskovalno odličnost ocenjujejo v mednarodnem okolju, in kako pri nas, in še kaj v pogovoru z rektorjem.