Nedavni izzid prevoda drugega dela esejistične knjige Simone de Beauvoir iz leta 1970 na dobrih 600 straneh("La viellesse" - Gallimard, Pariz, 1970) pri založbi OPRO iz Ljubljane (opro.si) z naslovom "Biti v svetu", tako s prvim ("Stališče zunanjosti", OPRO, Ljubljana, 2018) ponuja vpogled v civilizacijski fenomen par exellence. Pogovor s prevajalcem Tomažem Gerdino se je začel tudi z navajanjem citata iz te knjige - eseja: "Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo." Skozi pogovor preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju naslovne teme, ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav (ki jih pri nas sicer praktično ni) ali nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje!

Na fotografiji Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre na ulici

Vir: http://www.jose-fernandez.com.es/medialab/mi-pequeno-museo/wp-content/uploads/sites/8/2013/12/Beauvoir-Sartre_Bruno-Barbey_010.jpg

Z enim od treh urednikov dvojezičnega zbornika "60 obrazov biodiverzitete", prof.dr. Davorinom Tometom, smo se pogovarjali o tem, kako poljudno pisati o tako celoviti, kompleksni in široki tematiki kot je življenska raznovrstnost narave, biodiverziteta. Poljudni zbornik je nastal ob letošnji 60-letnici Nacionalnega inštituta za biologijo, branje kratkih zgodbic o fenomenih raznovrstnosti bitij in rastlin, pa tudi o o njihovih razmerjih sobivanja, prilagajanja in življenja nasploh pričajo, kako pravzaprav še vedno premalo vemo, zakaj je življenje v naravnem okolju ustvarilo toliko različnih oblik življenja. Raznolikost je temeljna lastnost vsega živega, vsakršna poenotenost je zabloda tistih, ki narave življenja ne razumejo.

Razvejanost raziskav in večdisciplinarnost rabe pojma molekule kot najmanjše enote živega sveta sta v zadnjih desetletjih izšli iz znantsvenih odkritij, tako da že dolgo nista več vezani na vedo o kemiji. Še več: le z njenimi spoznanji je predvsem na impulzivnih sodobnih področjih, kot so npr. biotehnologije, tako rekoč nemogoče razumeti življenjske procese, predvsem v predmetih raziskav, posvečenih vedam o življenju. Za popularizacijo razumevanja vloge molekule v sodobnem naravoslovju je med drugimi nekaj malega, a pomembnega prispeval tudi britanski publicist Philip Ball, nekdanji urednik pri reviji NATURE, sicer pa fizik in kemik. Pri nas je njegova poljudnoznanstvena knjiga »Molekule. Zelo kratek uvod« pred leti izšla v prevodu Gregorja Zupančiča, nekdanjega predstojnika katedre za fiziologijo živali na ljubljanski biotehniški fakulteti. V pogovoru je takrat dr. Zupančič izčrpno povzel spremembo razumevanja vloge in pomena molekule v sodobnem naravoslovju.

Nič novega ne povemo, ko povzemamo, kako se zaradi klimatskih otoplitev spreminja vrstna pestrost tako rastlin kot živali v nekem okolju. Raziskovalec dr. Klemen Čandek z Nacionalnega inštituta za biologijo se z biodiverziteto in biogeografijo pajkov ukvarja že kar nekaj let. Če nas zanima konkretno število vrst, npr. v Sloveniji, je potrebno takoj dodati, da ugotavljanje tega števila z različnimi metodami skorajda nujno precej zgodaj pripelje do ugotovitve, kako je zgolj zamejitev morebitnega takšnega štetja v lokalno okolje le neka zanimivost, ne pa znanstvena kategorija poznavanja vrste. Vrstna pestrost neke vrste se po pravilu razširi ven iz politično-geografskih enot. Kako razlikujejo vrste parkov, kaj vpliva na njihovo biodiverziteto, in kako se nekdo, ki se je v rani mladosti pajkov celo bal, z njimi ukvarja tako zavzeto, v pogovoru z raziskovalcem asistentom z inštitutskega Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov.

Besedilo pod fotko: Samica z mladiči največje vrste pajkov pri nas, žarkasta tarantela (Hogna radiata)

foto: Matjaž Gregorič

Že konec marca je Center odličnosti za biosenzoriko, instrumentacjo in procesno kontrolo, skrajšano CO BIK - ustanovljen pred enajstimi leti - najavil projekt razvoja t.im. DNK cepiva proti COVID-19 in oblikovanje platforme za hitrejši način njegove uporabe. Iz zasebnih virov so pridobili milijon evrov, pomembno vlogo pa bo v projektu imela metoda „reverzibilne elektroporacije“, ki se uporablja za prenos molekul skozi celične membrane tako, da celice ne poškoduje. V konzorciju že dlje časa sodeluje „številka 1“ slovenske „elektroporacije“, prof.dr. Damijan Miklavčič iz Laboratorija za biokibernetiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, vodja centra odličnosti CO BIK pa je dr. Matjaž Peterka. Projekt se zdi precej velikopotezen ... Goran Tenze je oba znanstvenika povabil pred mikrofon.

Ena od kritičnih faz pri razvoju bolezni covid 19 je tudi hudo vnetje v pljučih, posledica pa je precej verjetno akutni respiratorni distresni sindrom – ARDS. Zanj za zdaj ni zdravila, biotehnološko podjetje Educell iz Trzina pa je v ta namen predlagalo metodo terapije z uporabo mezenhimskih matičnih celic (MSC) iz lastne raziskovalno-razvojne dejavnosti izpred let (celični pripravek ImmunoArt so razvili l. 2014). Prvi pacienti v Srbiji in Italiji so terapijo že prejeli, pripravljajo pa klinično študijo. Gost oddaje je vodja Educella, mikrobiolog dr. Miomir Knežević, nekdanji sodelavec Zavoda RS za transfuzijo krvi, pomočnik direktorja NIB in soustanovitelj več biotehnoloških podjetij.

foto: Celični pripravek ImmunoArt iz MSC so razvili že l.2014 in obnavlja poškodovana tkiva ter “utiša” prekomerno aktiven imunski sistem

vir: Educell

Z neprecenljivo pomembnim aspektom – s preučevanjem vloge opraševalcev v naravnem okolju, predvsem pa pri pridelavi hrane – se že dolgo ukvarja doc.dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Sam čebelar, je že kot otrok na očetovo pobudo začel gojiti čmrlje, ki spadajo k t.im. »divjim opraševalcem«. V pogovoru, ki ga ponavljamo, je najprej povedal, kaj se po zimskem počitku dogaja z opraševalci, nadaljeval pa s spoznanji njihovega dolgoletnega preučevanja, med drugim tudi, kaj naj bi bili temelji strategije upravljanja s temi, za večino živih bitij pomembnimi sodobniki.

Tokrat govorimo o državljanski pobudi (https://zascitimo.si). Tam lahko najdete tudi napotke za izdelavo dveh zaščitnih mask na 3D tiskalnikih. Pobudnik je tudi avtor maske Gladius, kot jo je poimenoval, David Kvaternik, ekspert za virtualno resničnost, ki pojasnjuje, kako je v tem času epidemije razvil za izdelavo potrebno mrežo sodelovanja. Več o njem lahko izveste v napovedi na spletni strani Programa Ars. Iz kopice sodelavcev se je v oddajo vključil tudi doc. dr. Klen Čopič Pucihar, iz „Laboratorija za interakcijo človek-računalnik“ na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru.

Že januarja letos, ko so iz Kitajske pronicale informacije o širjenju bolezni COVID-19 (in nevarnega virusa SARS-CoV-2, ki jo povzroča), se je skoraj hkrati dalo zaslediti tudi domneve o povezavi med njim in vrsto tamkajšnih netopirjev, kitajskih podkovnjakov. Zakaj netopirji? Poskus odgovora na to vprašanje je nedavno v spletnem časopisu Alternator.Znanost (v okviru ZRC SAZU) podala prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo. V pogovoru nam je povedala, da se je del raziskovalne skupnosti po objavi teh domnev začel bolj intenzivno ukvarjati z netopirji na že znanih spoznanjih. Zaradi njihovega evolucijsko nastalega odziva imunskega sistema so sicer „gojišče virusov“, vendar v izjemno majhnih koncentracijah, in razen za virusom stekline, ne zbolijo. Ve se, da so prenašalci virusov rdečk, ošpic, mumpsa, raznih oblik gripe itd. … in da se virusi pri njih v stresnih situacijah izjemno namnožijo, hitro prenašajo med celicami, in se lahko v redkih primerih tudi prelijejo na druge gostitelje. Razkritje logike takšne prilagoditve njihovega imunskega sistema bi lahko nakazalo smeri nadaljnjih raziskav. Netopirji (chiroptera) predstavljajo s približno 1200 vrstami okrog 20% delež človeku poznanih sesalcev.

Foto: Tom Turk

Dolgonosi netopir (Rhynchonycteris naso) je vrsta iz Južne in Srednje Amerike. Je 6 cm velik netopir, ki tehta le 4 grame. Kot pove ime, imajo dolg, mesnat in zašiljen nos; dlaka je gosta in mehka, rjavkasto-sive barve. Živijo v skupinah, velikih od pet do deset posameznikov. So nočne živali. Podnevi spijo v položajih, ki niso običajni za netopirje. Običajno so teritorialni ob manjših ribnikih, okrog katerih z eholokacijo lovijo žuželke.

Tokrat gostimo poznavalko rastlinskih patogenih virusov, prof.dr. Majo Ravnikar. Prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo. Z njo se je Goran Tenze pogovarjal o možnostih, ki jih v teh trenutkih njen pristop ponuja za razumevanje problematike tako bolezni COVID-19 kot samega virusa SARS-CoV-2. Na tem oddelku tudi v obstoječih razmerah pandemije bolj ali manj nemoteno delujeta tudi dva t.im. EU referenčna laboratorija, eden za določanje virusov, viroidov in fitoplazem, drugi pa laboratorij za določanje bakterij, ki v okviru zadolžitev Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skrbita za uvoz varne hrane (v državo ter EU) in ustrezen monitoring okolja.