Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.

Spomnili se bomo nekoga, ki je na začetku preteklega desetletja izgorel v razočaranju nad družbo, ki jo je z vznesenostjo pomagal soustanavljati že sredi 80-ih let preteklega stoletja. Samo Resnik (1962-2011) je že takrat prevajal utemeljitelje ameriške demokracije izpred stoletij, med drugim pa je kot urednik študentske Katedre sredi 80-ih objavil esej Spomenke Hribar "Krivda in greh", o povojnih pobojih, zelo rad pa je imel znanstveno fantastiko. V zadnjem desetletju prekratkega življenja je napisal daljši esej z naslovom "Prijatelji in sovražniki odprte družbe". Mi smo ga objavili v dveh delih, prvi je na sporedu danes, govori pa o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je, seveda, Slovenija v začetku tisočletja.

Letos minevajo dobra tri stoletja od vzpostavitve svobodne plovbe (1717) po Jadranskem morju. Zaradi habsburške premoči na bojiščih kopnega in morja, predvsem pa zaradi lastne šibkosti, je beneška republika slabo stoletje pred svojim formalnim koncem (1797) popustila razglasu dunajskih Habsburgov, in stoletja dolgo absolutno prevlado v “Beneškem zalivu” (Jadran) prepustila vzpenjajoči se srednjeevropski sili. Te, predvsem za razvoj severnega dela Jadrana in njegove kopenske okolice pomembne okrogle obletnice, so se nedavno spomnili udeleženci dvodnevne mednarodne konference na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Skupaj z ZRC SAZU in Univerzo Milano Bicocca, ter mnogimi vabljenimi so med drugim iz preteklosti luščili tudi vlogo razglasitve Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719). Toda ta zunanji okvir, kot v oddaji poudarja osrednji organizator, prof. dr. Aleksander Panjek, prvi sogovornik v oddaji, je bil le izhodišče za vzpodbudo poznavanja slovenske pomorske preteklosti. Zgodovinske razloge za razvoj Luke Koper prav v tem mestu v oddaji pojasnjuje kustosinja v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, zgodovinarka dr. Nadja Terčon. Na simpoziju je sodelovala prav s takšno temo.

Foto Canaletto: Trg sv.Marka v 30-letih 18.stoletja (vir: wikipedija)

V 90-ih letih smo imeli na tretjem programu nacionalnega radia, sedanjem programu Ars, oddajo Umetni svetovi. Dolga leta jo je urejal naš sodelavec Marjan Kokot, tedanji član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Za to oddajo je sociologinja Tatjana Šajatovič pripravila daljše besedilo z naslovom "Virtualna realnost - srečni novi svet ali slepa ulica civilizacije".

»Če ne bi bilo Humboldtovih knjig, se Charles Darwin sploh ne bi odpravil na potovanje z ladjo Beagle!«, v pogovoru, ki sledi, pove dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Njegova kolegica iz vrta, dr. Blanka Rávnjak, spada, tako kot njun sogovornik, ki je oddajo pripravil, med tiste, ki so šele z nedavnim prevodom dela britanske znanstvene publicistke Andree Wulf »Iznajdba narave« dodobra ugotovili, kaj je za znanost v 19. stoletju pomenil Alexander von Humboldt. Rodil se je l. 1769 v Berlinu, prav tam pa umrl maja 1859. Da je izumil pojem izohips, podal osnove za ekologijo in teorijo evolucije, je še najmanj, po čemer vnovič postaja znan. Znanje in vednost je kot pravi razsvetljenec širil brez razlik. Njegov starejši sodobnik Goethe mu je izostril estetski odnos do razumevanja in opisovanja narave, in pod njegovim vplivom začel tudi sam pisati botanične spise.

Levo B.Ravnjak, desno J. Bavcon ob enem od panojev na Humboldtu posvečeni razstavi v Botan. vrtu (foto: G. Tenze-Ars)

Tokrat je naše izhodišče v petek odprta razstava v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani z naslovom »Bosi.Obuti.Sezuti«.

Postavila jo je dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke, ki se v muzeju že od konca 80-ih ukvarja s tem, kar človek obleče, obuje, sleče in sezuje, da se zaščiti pred vplivi vremena. Je prejemnica Murkovega priznanja in listine, pred dobrim desetletjem pa je prejela tudi muzealsko Valvasorjevo priznanje. Razstava v etnografskem muzeju govori o sobivanju nog in obuval, njihovih spremenljivih oblikah in pomenih v prostoru in času. Predvsdem pa govori o marsičem drugem kot o zgolj vitrinskih pregledih obuval in depojev.

Foto: Utrinek z razstave »Bosi.Obuti.Sezuti« (vir: SEM) ( SEM= Slovenski etnografski muzej)

Pogovarjamo se z doktorandom in mladim raziskovalcem s Katedre za analitsko sociologijo (in sodelavcem Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sociologom Ottom Gerdino. Je eden redkih družboslovcev, ki se ukvarja s sociologijo staranja, posebej pa z nasiljem med in nad starimi ter socialno izključenostjo. Letos jeseni je pri založbi OPRO izšla knjiga z naslovom “Starost ni za mevže ali o nasilju med in nad starimi“, katere prvi del je na podlagi raziskave napisal Gerdina (drugi del je prispevalo pet avtoric in avtorjev, med drugim dr.Maca Jogan in dr.Borut Ošlaj) . Sogovornik v Španskih borcih v ljubljanskih Mostah tudi enkrat na mesec v sodelovanju s kolegicami in kolegi organizira, s problematiko starajoče se družbe povezane javne diskusije.

Fotka, besedilo: Ali se mladost dovolj zaveda starosti v sodobni družbi?

Vir: Pixabay

Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom.

Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje.

SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)

Nekaj let že traja agonija naravoslovnih zbirk v Sloveniji, ki se v tem smislu pridružuje večini bivših socialističnih držav (razen Češke), ki so v obdobju po vojni nekoč temeljne muzejske zbirke (od zbirk mineralov, konservirane flore in favne do nagačenih vretenčarjev) intenzivno pošiljale na smetišča. Seveda takšne odločitve in dejanja pred pol stoletja niso bila značilna le za vzhodni del Evrope. Zahodni, točneje, bolj severni del Evrope, se je pomembnosti naravoslovnih zbirk pravočasno zavedel prav zaradi njihove vloge pri razumevanju okoljskih sprememb. Toda pred pol stoletja se je očitno zdelo, da so zastarele in da tudi očitno niso vedeli, kaj bi z njimi počeli. Kaj bi z njimi lahko počeli danes, kaj je bilo pri nas doslej narejeno, da bi se ohranilo vsaj tisto, kar je še v njih, in kako izdelati načrt ali vsaj smeri razvoja poti do preobrata v njihovo sodobno razumevanje, o tem V ŽIVO gosta, kustosa, ravnatelj Notranjskega muzeja Postojna - s stalno razstavo Muzej krasa, mag. Slavko Polak in prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, sicer pa aktivni pobudnik prizadevanj za reaktualizacijo pomembnosti naravoslovnih zbirk kot temeljne strokovne raziskovalne infrastrukture.

Foto: Pogled na del paleontološke zbirke v Smithsonian National Museum of natural Historyfoto: https://insider.si.edu/wp-content/uploads/2015/12/2006-29183-Paleo-Colln-Staff-Dec06.jpg

Vir: ( javna last v izobraževalne namene .edu)