Pogled v znanost

dr. Manca Kovač Viršek predstavlja zgodovino raziskovanja mikroplastike globalno in izsledke raziskav pri nas

Plastika, inovativen material, ki se zaradi širokega nabora prednosti širi na najrazličnejša področja človekovega delovanja, se masovno proizvaja že od leta 1940. 30 let po začetku masovne produkcije so odkrili prve mikroplastične delce v oceanu, hkrati pa že nekatere negativne učinke mikroplastičnih delcev na okolje. V zadnjih 50 letih se je njena proizvodnja povečala za skoraj osemkrat, kar pomeni tudi njeno znatno povečanje v okolju. Tako je mikroplastika povsod okrog nas, v morskih in celinskih vodah, v zraku, padavinah, zemlji in v organizmih. Mikroplastika se zaradi svoje majhnosti prenaša med različnimi ekosistemi (zračnim, vodnim in kopenskim) in vstopa v prehranjevalno verigo ter tako ogroža prav vsa živa bitja.
Slovenija sledi globalnemu trendu hitro naraščajočih raziskav na področju spremljanja mikroplastike v različnih okoljih in sodeluje pri razvoju standardiziranih metod. Z vzpostavljanjem monitoring programa za spremljanje mikroplastike v morju, rekah in organizmih so v Sloveniji na voljo rezultati o prisotnosti mikroplastike v morskem in nekaterih sladkovodnih okoljih, ki so nam v pomoč pri iskanju virov mikroplastike in iskanju ustreznih rešitev za zajezitev vnosa mikroplastike v okolje.

Biologinja dr. Manca Kovač Viršek je raziskovalka na Inštitutu za vode Republike Slovenije.

Med drugim je postavil temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu

Pred kratkim se je v visoki starosti poslovil pionir morske biologije v Sloveniji, prof.dr. Jože Štirn (1934-2021), nekdanji predstojnik Morske biološke postaje Piran, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo in upokojeni redni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med drugim je konec 60-ih vodil Oddelek za bentoške nevretenčarje ameriškega Inštituta Smithsonian v Salamboju v Tunisu, imel profesorsko stolico na Univerzi v Nici v Franciji, bil je vodja oddelka za bazično in aplikativno ekologijo morja na Centre d'études et de recherches de biologie e d'oceanographie, CERBOM, postavil pa je tudi temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu. Leta 2012 je prejel veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo, katerega del je tudi Morska biološka postaja Piran. Mi smo takrat posneli pogovor z njim, ki ga tokrat ponavljamo v njegov spomin.

Predvsem v zadnjih dveh desetletjih so se razmere za pridelavo grozdja in vina v celotnem Sredozemlju precej poslabšale, odtod tudi povezovanje z raziskovalnim sektorjem

Približno polovico svetovne proizvodnje vina proizvedejo v sredozemskih deželah, zato podnebne spremembe še posebej slabo vplivajo na pridelavo grozdja. Zato centri moči v procesu prilagajanja na vedno hujše posledice ekstremnih vremenskih razmer od, suše, zmrzali do toče, tudi podpirajo sodelovanje vinogradnikov in raziskovalcev. Dr. Alen Albreht, vodja Laboratorija za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in dr. Jan Reščič s Centra za raziskave vina ter asistent na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici bosta osvetlila primere takšnega sodelovanja v okviru EU projekta MEDCLIV in spletne platforme VINEAS, ki so jo javno predstavili spomladi letos.

Ob letošnji 75-letnici je Geološki zavod Slovenije med drugim izdal tudi spominsko knjigo nekdanjega dolgoletnega sodelavca

Geološke raziskave so bile predvsem od 19. stoletja naprej ena od mnogih tehnoloških prednostih evropskih držav, ki so si skozi čas podredile tudi večino zemeljskih bogastev, od nafte pa do redkih mineralov. Slovenski geologi so v okviru aktivne neuvrščene zunanje politike SFRJ v drugi polovici 20. stoletja svojo aktivno vlogo v teh procesih nadoknadili od 60-ih pa do 80-ih let. Naš tokratni sogovornik, Valentin Lapajne, nekdanji uslužbenec Geološkega zavoda Ljubljana, zdaj Geološki zavod Slovenije, je v letos izdanih dnevniških zapisih opisal svojo vlogo v geoloških raziskavah vzhodne Afrike in delov južne Amerike skozi omenjena tri desetletja. Naslovil jih je »Geologija med strahom in pogumom - afriški in južnoameriški dnevniki«, v njih pa spoznamo s kakšnimi izzivi so se takrat soočale geološke raziskovalne ekipe.

Za pripravo fotografij se zahvaljujemo Mohorju Pleničarju

Galerija Božidar Jakac v nekdanjem samostanu v Kostanjevici na Krki in Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični kandidirata za naziv evropske dediščine za leto 2023

Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci« - katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični - v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Slednja in Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični sta se leta 2019 vključila v triletni mednarodni projekt povezovanja in ohranjanja kulturne krajine in dediščine cistercijanskega reda v Evropi z akronimom CISTERSCAPES oziroma Cistercian Landscapes Connecting Europe, torej cistercijanske krajine povezujejo Evropo. Namen je kandidatura za naziv evropska dediščina kulture za leto 2023, na predlog strokovnih ekip ga podeljuje Komisija EU. V ta namen se je povezalo 19 sodelujočih institucij v delujočih ali nekdanjih cistercijanskih samostanih iz Nemčije, Francije, Avstrije, Češke, Poljske in Slovenije.

Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov.

dr. Iva Hafner Bratkovič pojasnjuje, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice

Imunska sposobnost organizma, tako pa tudi celic, je temeljno prirojena, precej pa jo pridobimo z razvojem od rojstva naprej. Ob vsaki poškodbi v telo oziroma v celice vdrejo mikrobi oziroma molekule, ki sprožijo obrambne mehanizme za odstranitev tujkov. Ob tem umre tudi mnogo okuženih celic, in če jih je preveč, za telo to ni dobro, saj kronično vnetje dolgoročno škoduje. Zato raziskovalci skušajo razumeti biokemične procese t.im. »celične smrti«. V oddaji bomo pobliže spoznali raziskovalni interes, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice. Dr. Iva Hafner Bratkovič s Kemijskega inštituta (D12- Odsek za sintezno biologijo in imunologijo) bo opisala nov »kamenček« v mozaiku razumevanja teh procesov, ki se je odmevno zgostil v objavi v reviji »Cell«. To spoznanje bo pomembno za medicinsko pomoč pri nevrodegenerativnih in srčno-žilnih boleznih. Povod za pogovor je nedavna objava članka v reviji CELL, kjer je sogovornica podpisana kot soprva avtorica, s Kemijskega inštituta pa je sodelovala tudi njena doktorska študentka Elvira Boršić. Slovenski del raziskave je omogočila ARRS, začetek pa program Fullbright.

Ko pride toksična beljakovina gasdermin D (zeleno) na celično membrano (rdeče), tam tvori pore, celica postane prepustna za barvilo (modro). V sredini je piroptotična celica z značilno napihnjeno obliko.

Skupina raziskovalcev je na video posnela tudi, kaj se v procesu preprečevanja odmiranja celice, t.j. pri piroptozi, dogaja v celici.

Ozemlje Slovenije na stičišču treh klimatskih območij premore dobrih 3000 rastlinskih vrst od katerih jih je medovitih kar tretjina

Tokrat se bomo pogovarjali o »avtohtonih medovitih rastlinah«, o temi v kateri spoznamo celovito problematiko pestrosti teh rastlin v naravnem okolju in vrtovih, povečini pa njihovo soodvisnost z opraševalci, predvsem čebelami in čmrlji. Pri tem bodo pomagali biologi, iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani (BF) dr. Blanka Ravnjak in znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, vodja vrta, in profesor, hkrati pa tudi čebelar dr.Janko Božič, Biotehniška fakulteta UL. Trojica je ob lanski okrogli 210-letnici ustanovitve ljubljanskega Botaničnega vrta izdala letos javnosti predstavljeno istoimensko knjigo, povod teme pogovora.

Esej je nastal kot del predgovora k izbranim delom Borisa Ziherla v prvi polovici 80-ih let 20.st.

Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon (1941-2020), lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom „Presojanje duha časa“ oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955! Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem „poskusu“, torej eseju, med drugim zapisala, „da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo“. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih!

Rezultat projekta so standardizirane napovedi poplav, snežnih plazov in obtežbe, hkrati pa vpliv podnebnih sprememb na te nevarnosti

Prejšni teden se je s predstavitvijo rezultatov na Ljubelju sklenil 3-letni avstrijsko-slovenski projekt CROSSRISK. V njem je 7 ustanov, od metereoloških uradov do univerz in inštitutov z obeh strani meje razvilo nove standardizirane sisteme napovedi in opozarjanja na poplave in snežne plazove. V tej oddaji smo domet javno prek interneta s snežnimi plazovi povezane informacije z večjega dela avstrijskih dežel Štajerske in Koroške ter našega visokogorja, obdelali v pogovoru z geografom Miho Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v mesecu marcu, danes pa boste slišali povzetek izbranih sodelavcev državne Agencije RS za okolje. V projektu CROSSRISK so sodelovali pri spremljanju in napovedovanju režimov poplav v luči izkušenj z očitnimi klimatskimi oziroma podnebnimi spremembami. ARSO - kot ljubkovalno imenujejo tukajšni pandan vodilnega partnerja v projektu, avstrijskega ZAMG oziroma Zvezni urad za meteorologijo in geodinamiko – je namreč projekt navezal na svoje dolgoletno spremljanje različnih vodnih režimov v obmejnem prostoru, od reke Mure pa do gorenjskih planin. Rezultate projekta CROSSRISK, katerega rezultat so tudi koristne javno dostopne informacije o poplavah in nevarnostih snežnih plazov pozimi, so na Ljubelju delili sodelavci ARSO, Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja, hidrologinja Maja Koprivšek in metereolog Boštjan Muri.