Pogled v znanost

Sredi novembra je v Ljubljani potekala mednarodna znanstvena delavnica o tehnologijah in zdravljenju kardiovaskularnih bolezni na osnovi metode elektroporacije. Gre za perspektivno metodo, ki jo je pri nas v sodelovanju s kolegi iz medicinskih in drugih inštitutov Univerze v Ljubljani uvajal tokratni gost, prof.dr. Damjan Miklavčič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Leta 2015 je bil tudi osrednji organizator prvega svetovnega kongresa o elektroporaciji v Portorožu. Gre tudi za neporušno metodo nadomeščanja pasterizacije živil, ki jo že uporabljajo v živilski industriji. Neporušnost oziroma njena ciljna osredotočenost je obetavna tudi v onkološki medicini, saj v precejšni meri lahko nadomesti ustaljeno metodo odstranjevanja rakavih celic, kemoterapijo. Sredi novembra so v Ljubljani izvedli že tradicionalno »šolo elektroporacije«, ki je hkrati tudi del rednih predavanj medicinske fizike, udeležuje pa se je veliko raziskovalcev iz tujine. Področje elektroporacije ima zaslombo tudi s strani resornega ministrstva oziroma agencije, saj je že dolgo deležno t.im. programskega financiranja, kar mu omogoča normalno kadrovsko krepitev.

FOTO: Shema interdisciplinarne zasnovanosti raziskav metod zdravljenja z elektroporacijo

VIR: Damjan Miklavčič, UL-FE, Laboratorij za biokibernetiko

V prvem tednu novembra je bil osrednji državni arhiv, »Arhiv Republike Slovenije«, v znamenju 80. obletnice ustanovitve. V prenovljeni in arhivarskim merilom prilagojeni stavbi na ljubljanskih Poljanah so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Pogled v preteklost, korak v prihodnost: 80 let Arhiva Republike Slovenije«. O zgodovinskem pregledu delovanja arhiva, njegovem poslanstvu in najpomembnejših arhivskih fondih kot hrbtenici tega zbornika je v našem studiu govoril direktor arhiva, zgodovinar dr. Andrej Nared.

FOTO: Naslovnica zbornika ob 80-letnici Arhiva RS

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat vabimo k poslušanju zadnje od treh oddaj s poti po puščavskem krasu zahodnega Egipta v začetku oktobra letos. V oazi Siwa smo se udeležili nekajdnevnega mednarodnega simpozija »Siwa 2025« o trajnostnem razvoju v puščavskem okolju, ki je z več zornih kotov skušal razumeti, kako v puščavskih kraških pogojih pomanjkanja vode in plodne zemlje dolgoročno živeti navkljub statistično vse višjim povprečnim temperaturam. Pripravili smo krajše pogovore s tremi raziskovalci, z osrednjim organizatorjem, profesorjem geomorfologije na Univerzi Damanhour dr. Magdyjem Torabom, in z njegovima mlajšima kolegicama, dr. Samah Moustafa Abo Zeid iz Centra za morsko arheologijo in podvodno kulturno dediščino Univerze Aleksandrija, in dr. Mariam Taha Ragab, asistentko predavateljico na Univerzi Dammieta v Egiptu. Profesor Torab je tudi orisal svoje že četrt stoletja trajajoče stike s slovenskimi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, kjer je bil že večkrat tudi s svojimi študenti in študentkami. Inštitut iz Postojne je bil tudi soorganizator tega znanstvenega simpozija.

FOTO: Konferenčna sobana govornega dela simpozija »Siwa 2025«, ki je bila hkrati tudi jedilnica.

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Kaj počnejo sodobni muzeji pri nas in v svetu? Nemara vsakdanje vprašanje, ki pa pri odgovoru ne more biti enoznačno. Muzejska svétnica v Gorenjskem muzeju v Kranju ddr. Verena Perko se s tem intenzivno ukvarja že dolgo, saj kot doktorica arheoloških in muzealskih znanosti vztrajno razširja spoznanja o sodobnih muzejih in njihovi spremenjeni vlogi v primerjavi z muzeji 19. in prve polovice 20. stoletja. Ti v sedanjem obdobju napajajo človeštvo z modrostjo poznavanja preteklosti, ki je osnova za razumevanje sedanjosti. Prejemnica Valvasorjeve nagrade za življensko delo leta 2024 (podeljuje jo Slovensko muzejsko društvo) je že dolgo zelo dejavna na področju sodobne heritologije, znanosti o dediščini, s prevodom monografije »Uvod v muzeologijo« sicer že l. 2007 preminulega muzeologa iz Univerze v Zagrebu, profesorja Iva Maroevića je v našem jeziku opredelila za kakovostno muzejsko delo potrebno strokovno terminologijo. Današnji muzeji so torej tudi rezultat tozadevnih prizadevanj muzealcev kakršna je sogovornica. Pred našim mikrofonom je že večkrat govorila o različnih temah, tokrat pa predstavljamo pogovor z njo na temo muzejev v sodobnem svetu, ki je nastal pred leti. Naj služi kot nekakšen test, koliko njena razmišljanja sovpadajo z aktualnim stanjem muzejev pri nas.

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega.

FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob zaključku mednarodnega znanstvenega simpozija v oazi Siwa v puščavskem krasu Egipta, smo se s krasoslovci iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU odpravili tudi na ogled piramid v Gizi pri Kairu. Največja, Keopsova je že nekaj let objekt spremljanja egiptovskih in slovenskih krasoslovcev, saj je ta štiri tisočletja in pol stara človeška stvaritev podvržena t.im. zakrasevanju. Zakaj? Ker so jo zgradili iz dvotonskih blokov iz po nastanku mlajše karbonatne kamnine iz kamnolomov blizu Nila. Raziskovalec prof.dr. Tadej Slabe nam je ob vznožju piramide na zahodni stranici kvadratnega temelja nazorno pojasnil, zakaj se je v tolikih tisočletjih za razliko od pred vetrom zaščitene vzhodne stranice površina kamnitih blokov tako »zakrasila«. In kaj to pravzaprav pomeni! In kot so zapisali v najnovejšem članku na to temo, objavljenem letos v strokovni reviji Acta Carsologica (54/1 2025): »Izpostavljeni bloki mehke karbonatne kamnine, iz katerih je piramida, razmeroma hitro pridobijo značilno obliko in skalni relief. Na zunanjih delih so bloki največkrat previsno spodjedeni. …« Članek so poleg našega sogovornika podpisali še prof.dr. Martin Knez z inštituta v Postojni, prof.dr. Magdy Torab z Univerze v Aleksandriji in doktorska študentka krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici mag. Noura Fayad. Nekaj besed je sogovornik Slabe namenil tudi zakrasevanju antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin.

FOTO: Keopsova piramida v Gizi

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokratno oddajo smo pripravili v širšem okolju oaze Siva (dolga je približno 10 km, široka od 6 do 8 km in ima približno 200 izvirov oziroma arteških vodnjakov) nedaleč od meje z Libijo v puščavskem krasu Egipta. Tam je od 29. septembra do 3. oktobra potekal mednarodni znanstveni simpozij o varstvu okolja v puščavskih razmerah. Udeležilo se ga je približno 40 po večini raziskovalk in raziskovalcev iz Egipta, sosednjih arabskih držav, tam pa je bila tudi ekipa iz Romunije in gostja iz Južnoafriške republike. Tja smo odšli na povabilo soorganizatorjev, krasoslovcev iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Ti že več kot dve desetletji sodelujejo z Egiptovskim društvom za okoljske spremembe oziroma s profesorjem z Univerze v Aleksandriji dr. Magdyjem Torabom in njegovimi kolegicami in kolegi. O dolgoletnem sodelovanju in obojestranski izmenjavi izkušenj s kraškimi pojavi v Egiptu bo več povedal raziskovalec prof. dr. Tadej Slabe, donedavnega dolgoletni predstojnik postojnskega inštituta. V še dveh oddajah, ki si bosta sledili v oktobru, pa smo se posvetili preučevanju zakrasevanja Keopsove piramide v Gizi pri Kairu in antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin ter izkušnjam dveh egiptovskih raziskovalk in raziskovalca kraških fenomenov z njihovim in slovenskim krasoslovjem.

FOTO: Tadej Slabe pojasnjuje, kako veter in voda brusita egiptovski puščavski kras

VIR: Ars – Goran Tenze

Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!«

FOTO: Kje so razlogi za industrijski pomor ljudi v 20. stoletju v organizaciji nemške države ?

VIR: https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/photo/deportation-to-belzec

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo "Correct the map" za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najbolj pogosto uporabljen prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (1512 – 1594), bolj znan kot Gerardus Mercator, namreč popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, npr. Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14x večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth ali Ekvivalentna Zemlja iz leta 2018 (na priloženi sliki). V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, v primeru okvar satelitske navigacije, pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta še vedno plovbi primernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega pa ljudje iz slovenskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t.im. »krivdo belega človeka«. Ta velja za bivše in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope.

Kot zanimivost še to, pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič – alumen Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta sodelovala z njim še Bernhard Jenny, in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih dejanskih velikostih.

FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l.2018

VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Popravi zemljevid za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najpogostejši prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (rojen je bil l. 1512, umrl pa je l. 1594), je bolj znana kot Gerardus Mercator. Popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14-krat večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki). V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost te pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, ob okvarah satelitske navigacije pa pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta kot plovbi najprimernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega ljudje iz slovanskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t. i. »krivdo belega človeka«. Ta velja za nekdanje in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to: pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič, alumen Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta z njim sodelovala še Bernhard Jenny in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih pravih velikostih.

FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l. 2018

VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection