Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.

“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”

Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”

“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.” 

Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.