Vroči mikrofon

O katerih področjih bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najnujnejši, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo?

Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Znanstveniki, številni mladi in naravovarstveniki so glede prihodnosti precej bolj zaskrbljeni in pesimistični kot programi strank, saj dobro vedo, kakšni izzivi so pred nami in na kakšen način smo se jih lotevali oziroma odrivali ob rob, do zdaj. Pred mikrofon smo jih povabili za oceno predvolilne kampanje in programov strank.

"Realnost je takšna, da Eko sklad poka po šivih, ker nima dovolj kadra, da bi sprocesiral vsa povpraševanja, zmanjkalo mu je sredstev za spodbujanje sončnih elektrarn. Klavrno stanje je tudi na distribucijskem omrežju, ki že danes onemogoča večji priklop sončnih elektrarn. To je posledica odsotnosti politike oziroma odsotnost konsistence politik na tem področju." – Andrej Gnezda iz Umanotere

"Vsem političnim strankam smo poslali 138 zahtev, ki smo jih pripravili pri iniciativi Glas ljudstva. Zdi se nam, da volivci in volivke morajo poznati stališča vseh strank, da lahko informirano odidejo na volišče. Žal se vse stranke niso odzvale." – Gaja Brecelj iz Umanotere

"Pri okoljski krizi se pogosto poudarja pomen podnebnih sprememb, ki so seveda ene izmed najpomembnejših izzivov današnjega časa. Ampak ne smemo jih reševati mimo krize biotske raznovrstnosti." – Miha Mikelj, član Mladih za podnebno pravičnost

"Zdi se mi, da smo v globokem stanju zanikanja, da problem dejansko ne obstaja, da se ga da rešiti z nekaj manjšimi pozelenitvami. Obstaja velika disonanca med tem, kar govori znanost, in med tem, kako politiki razumejo problem." – Aljoša Slameršak, klimatolog in ekonomist

Izraz astroturfing izhaja iz uradnega poimenovanja prve vrste umetne trave. Nastal je kot nasprotje nečesa, kar izhaja iz posameznikov in se potem oblikuje v skupine ter deluje kot civilna družba.

Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družabnih omrežjih. O tem, kakšno je zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja delovati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer so več mesecev preiskovali lažne profile na Twitterju in svoje ugotovitve predstavili v seriji podkastov Lažne realnosti.

"Gre za koordinirano politično delovanje z namenom utišanja državljanov, da nehajo izražati svoja politična stališča, tudi v strahu pred tem, da bodo potem deležni zmerjanja in napadov na internetu. Ne gre samo za promocijo določenih idej, ampak tudi za to, da ljudi odvrneš od javnega ali političnega delovanja." – Lenart J. Kučić

Večja dostopnost podatkov in strožja politika suspendiranja profilov pa sta tudi razloga, da so se pri spletnem mediju Pod črto v preiskavi osredotočili na omrežje Twitter. In ne, ker se neavtentični profili ne bi pojavljali tudi na Facebooku ali drugih omrežjih.

"Astroturfing je umetna tvorba, ki hoče dajati občutek, da gre za posameznike, ki avtonomno delujejo in se potem mogoče posledično zaradi podobnih interesov lahko povežejo skupaj. Lahko obstaja v digitalnem okolju in v dejanskem svetu." – Taja Topolovec

Zakaj je pomembno, da to počne javnosti neznan profil in ne izpostavljen politik?

"To je glavno bistvo astroturfinga, da se ustvari videz avtentičnosti, tako kot glas ljustva, glas povprečnega človeka. Mi bolj verjamemo in smo naklonjeni osebam, ki so tako kot mi povprečni ljudje, ne pa politiki, ki imajo za to politične interese." – Tadej Štrok, inštitut Danes je nov dan

Priporočamo še podkast Odbita do bita o astroturfingu. Poslušajte tukaj.

Aktualne razmere so alarmantne in skrb vzbujajoče, rešitev pa še zdaleč ni lahka

V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130.000 ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200.000 žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?

"Če govorimo o kratkoročnih rešitvah, bo potrebna reorganizacija dela, na neki način bo treba urediti prenos kompetenc in partnerstvo med zdravnikom in bolnikom." – direktorica ZD Ljubljana Antonija Poplas Susič

O ključnih finančnih izzivih smo se pogovarjali s prof. dr. Mojmirjem Mrakom

Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale spoprijeti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti, doktorjem Mojmirjem Mrakom: "Slovenija pelje precej tvegane javne finance. Ta kriza pa bo pokazala, da je res tako."

"Evropa bo od zdaj naprej drugačna. V 90. letih smo se od delitve na vzhod in zahod poslovili, je pa dejstvo, da se vzpostavlja nova delitev, ki ni samo evropska, ampak svetovna ureditev. /.../ Svet se krha. To pa je posledica dveh stvari – pospešen proces globalizacije in to, da se dominantna vloga Amerike v svetu manjša. Nastala je cela vrsta močnih, razvijajočih se držav, ki so novi poli gospodarske, pa tudi politične moči. Kitajska, Brazilija in tudi Južna Afrika ... Nobena od teh treh držav ni jasno obsodila, kar se je zgodilo med Rusijo in Ukrajino. Enako velja za Indijo. To pa kaže, da vse te države na neki način držijo odprt prostor, ker očitno ima vsaka izmed njih neko svojo 'Ukrajino'."

Bodo volitve svobodne in poštene, v kakšnem položaju je Viktor Orban in kako bo to vplivalo na Slovenijo?

Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidesz Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje med ukrajinsko krizo in dvoličnim odnosom z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Česa se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji?

• Dr. András Lánczi, Oddelek za politične študije univerze Corvinus,
• Lorant Győri, geopolitični analitik pri raziskovalnem inštitutu Political Capital,
• Peter Marki-Zay, vodja združene madžarske opozicije, župan mesta Hódmezővásárhely,
• Luka Lisjak Gabrijelčič, politični analitik in raziskovalec na Srednjeevropski univerzi CEU,
• Nikolaj iz mesta Vásárosnamény na vzhodu Madžarske,
• Balazs Dvorasko, Konferederacija sindikatov javnih uskužbencev,
• Istvan, študent komunikologije in medijev na univerzi Corvinus.

"Pomembno je poudariti, da javni mediji nikoli niso bili zares neodvisni, politika je imela nanje vedno precej vpliva. S to razliko, da je prej tovrstne dogovore sklepalo več strank. Kar se je spremenilo z letom 2010, je, da ima vpliv nanje samo ena stranka in to vladajoča stranka Fidesz. Danes ti mediji le govorijo v imenu vlade in širijo vladno propagadno. Na to ne opozarjajo samo organizacije za zaščito novinarjev, ampak v več poročilih o izvedbi volitev na Madžarskem tudi Svet Evrope  ali Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Ugotovili so, da v medijih opozicijski glasovi ne dobijo dovolj programskega časa. Zdaj smo denimo v času predvolilne kampanje: glavi opozicijski kandidat Peter Marki-Zay je imel nedavno na državni televiziji na voljo pet minut. Namenoma pravim državna in ne javna televizija, ker služi izključno trenutni oblasti." – Attila Mong, madžarski preiskovalni novinar in član odbora za zaščito novinarjev

"Uredniški steber, ki je tukaj dvajset ali trideset let, se je naučil molčati in igrati po novih pravilih. Mislijo, da je to novinarstvo. Da ima tisti, ki je predsednik, tudi pravico urednikovati. Nimajo etičnih zadržkov in mislijo, da imajo prav. Pravzaprav mislijo, da smo bedaki mi, da smo aktivisti, morda opozicijski plačanci, kar so očitali meni, ker nismo dovolili, da nam urednikujejo kompromitirani ljudje." – Milica Kravić Aksamit, novinarka iz Srbije

"Največja težava je, da so tisti, ki se ne uklonijo željam vladajoče stranke, umaknjeni na stran. Vsak medij bi moral izkoristiti kvalitete in potenciale vseh zaposlenih. Zdaj se to ne dogaja, čeprav bi se moralo." – Maja Sever, novinarka pri hrvaški televiziji

"Vse politične stranke v Grčiji so namreč prepričane, da s tem, ko nadzorujejo javno televizijo, nadzorujejo tudi misli ljudi. To, kot veste, seveda ni res. A kakor koli, ker novinarjev s televizije ne morejo preprosto odpustiti, jih prisilijo, da delajo za radio. Zato lahko tam v primerjavi s televizijo slišimo številne alternativne glasove, medtem ko je televizija pod popolnim vladnim nadzorom." – George Pleios, z oddelka za Komunikacije in medijske študije univerze v Atenah

Oddajo so pripravile Špela Kožar, Maja Ava Žiberna in Jana Vidic.

Pogovor o dezinstitucionalizaciji z dr. Andrejo Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo in dr. Vitom Flakerjem s Fakultete za socialno delo

Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj, ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami.

Dr. Andreja Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo in dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo sta kritična tudi tega, kako naj bi se zgodila dezinstitucionalizacija v Dutovljah.

"Dobro je, da so porabili denar za graditev, vendar so narobe umestili stanovanja na eno lokacijo, namesto da bi jih razpršili. Pojavil se je odpor prebivalcev in tudi če se ne bi, je to, da živi na kupu 20 ljudi, bolje, kot da bi jih 100, ampak še vedno je to segregacija." – dr. Vito Flaker

Andreja Rafaelič meni, da je medijski prikaz tega, kar se dogaja, včasih zelo pristranski: "Je odraz izključevanja ljudi z ranimi nalepkami v zadnjih sto let. Skupnost je prestrašena, kdo zdaj prihaja, kdo so ti ljudje, ki so toliko časa bili nekje izključeni in zaprti. To, da so v ustanovi, jim daje dodaten argument, da gre za neke ljudi, ki so nevarni, ki lahko prestrašijo njihove otroke in kalijo javni red in mir. Glavni način, kako to preprečiti, je, da se ljudje čim prej preselijo ven v Divačo, da čim prej tam zaživijo, da se spoznajo, da vzpostavijo medsosedske odnose."

"Česa se ljudje bojijo? Kdo bi se bal starih ljudi? Kdo bi se bal nemočnih ljudi, ljudi na vozičkih itn. Ni nobenega razloga za strah. Razlog za strah je to, kako jih obravnavamo. Dobili so status stvari, odloženih v neki predal, zato da ne motijo vsakdanjega poteka življenja." – dr. Vito Flaker

Razmere v Ukrajini analizirata novinar in kolumnist Ervin Hladnik Milharčič ter zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič

Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območij, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja.

Kakšne so trenutne razmere v Ukrajini? Kako se razvija vojna? In kako vojno v neposredni bližni doživljamo v Sloveniji? 

"Ni me presenetilo to, da so se Ukrajinci množično uprli, da so stopili skupaj onkraj jezikovnih in etničnih delitev, ampak me preseneča dokajšnja nerodnost ruske vojske. Razlog za to je čisto tehnične narave. Šli so v invazijo iz stališča, da so verjeli lastnim lažem." – zgodovinar, politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič

"Ukrajinci so vse spravili v zadrego. Ruse na vojaškem področju, Evropsko unijo na politični ravni. Ukrajinci so z generalnim odporom presekali vse stereotipe o tem, da so na dve polovici razdeljena država./.../ Dokler niso bili Ukrajinci prisiljeni vzeti orožja v roke, so verjeli, da bodo z volitvami, politično dinamiko rešili svoj odnos do sveta." – novinar, kolumnist Ervin Hladnik Milharčič

Koordinator posvetov akademik prof. dr. Slavko Splichal je povedal:

"Javna RTV v Sloveniji je ogrožena zaradi političnih pritiskov in prizadevanj, da bi si vladajoča koalicija podredila javno radiotelevizijo kot svoj propagandni stroj."

Ali prof. Splichal, ki je tudi član Programskega sveta RTV Slovenija, vidi rešitev?

"Brez ozaveščanja parlamentarnih strank, da dolgoročno tako podrejanje javne RTV pomeni izjemno škodo za demokratični politični proces, te spremembe niso mogoče. Poti za spremembo so, problem je v zavesti tistih ljudi, ki lahko k temu prispevajo."

Prof. Splichal ne verjame, da je kratkoročne rešitve mogoče v obstoječi sestavi programskega sveta.

"Verjetno je  edina učinkovita rešitev sprememba zakona, ki bi omogočil normalno delovanje RTV Slovenija. Kar se zdaj dogaja, je bilo leta 2005 natančno napovedano v razpravah o predlogu sedaj veljavnega zakona o RTV. Trajalo je sedemnajst let, da se je programski svet tako radikaliziral, a v izhodišču je bilo jasno, da se bo to zgodilo. In zdaj se je."

Vse sile je treba vložiti v to, da javna RTV obstane v svoji izvorni zamisli. Javne radiotelevizije so kot prameter, ki je bil včasih temeljno merilo za meter.

"Če ugasnejo javne radiotelevizije, bo hitro v zelo hudi krizi celotno novinarsto."

V Evropi potekajo tudi razprave o javnem internetu, poudarja akademik Splichal: "Če ne bomo ustavili in obrnili trenda nedemokratičnih procesov, ki so ga povzročile korporacije, bo internet postal paralelno vesolje, v katerem ne veljajo pravila in zakoni, ki jih poznamo v realnem svetu."

Maria Heller, profesorica na univerzi Eotvos Lorand v Budimpešti, je na prvem posvetu, ki ga je organiziral SAZU, povedala, kako so mediji na Madžarskem postali propagandni stroj Orbana in vladajoče stranke. Po okupaciji medijev, ki se je z vsemi sredstvi, tudi nezakonitimi, začela 1998, imajo danes le še en nacionalni neodvisni televizijski kanal,  niti enega neodvisnega nacionalnega radia ali dnevnega časopisa, prevladujejo neodvisni spletni mediji, je povedala Maria Heller.

"Madžarski medijski prostor je katastrofa."

Kako ravnati ob vse večjih, včasih tudi težko razumljivih podražitvah hrane?

Po napovedi današnje oddaje nam je pisala poslušalka, ki je opozorila na svoja opažanja v trgovini. Med, ki je zvečer stal 2,99, je naslednje jutro stal 3,29 evra. Kumare, ki so pred tednom dni stale evro in pol, danes stanejo dva evra in pol. Prepričana je, da gre za neupravičeno kovanje dobičkov.

Rusija in Ukrajina sta pomembni dobaviteljici kmetijskih surovin, predvsem žit in tudi oljnic. "Ob vsej paniki in vseh špekulacijah vidimo izrazite, še ne videne špice borznic cen, ki imajo zelo velike posledice v zelo revnih državah." Več sto milijonov ljudi v revnih državah, ki so močno odvisne od uvoza iz Rusije in Ukrajine, je že soočenih s pomanjkanjem in z izrazitimi podražitvami. "V razvitejših državah bo ta val nekoliko bolj umirjen, vendar se bo težko izogniti občutnejšim podražitvam hrane," poudarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) Breda Kutin ugotavlja, da med paniko racionalnosti zagotovo ni, zato je na mestu trezen razmislek o tem, kaj kupujemo, in da bomo hrano, ki jo kupimo, tudi zares porabili. Slovenija je namreč visoko po deležu zavržene hrane.

"Med pandemijo se je količina zavržene hrane povečala, ne zmanjšala. Čeprav smo kuhali bistveno več doma."

"V tej krizi se spet pojavlja nevarnost, da bo začetek razprave o zelenem prehodu v kmetijstvu tudi v Sloveniji nekoliko zastal." Kuhar meni, da je razmišljanje samo o čim večji produktivnosti zelo nevarno, in upa, da bo to samo začasna panična razprava. "V Sloveniji moramo posodobiti odnose, tehnologijo, tudi politični diskurz, če želimo proizvodnji hrane zagotoviti ustrezen preboj."

"V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih poraba mesa povečala za več kot tretjino in smo zdaj približno pri 88 kg mesa na prebivalca. Če poslušamo nasvete prehranskih strokovnjakov in zdravnikov, je to odločno preveč. Zadnjič smo imeli zanimivo razpravo z ministrom, da še tisto meso, ki je pridelano na ekološki način, na koncu konča na policah kot navadno meso, ker postopkov nimamo izpeljanih do konca. To seveda ni rešitev za vse potrošnike, je pa lahko pomembna usmeritev, da se poje manj mesa in tisto bolj kakovostno." – Breda Kutin

Po Kuharjevi oceni v Sloveniji odkupimo okrog 55.000 ton lastne krušne pšenice, potrebujemo pa 200.000 ton. Na ZPS so delali pregled moke za peko kruha. "Že zdaj ugotavljamo, da je med najcenejšo in najdražjo moko v isti skupini razlika tudi ena proti tri. To pomeni, da je ena moka lahko trikrat dražja od druge. Pa ne primerjamo jabolk in hrušk."

"Ne gre za neke jasne, transparentne, promptne, konkurenčno poštene prenose, ko pride do stroškovnega šoka v verigi navzdol, ampak samo, ko se nekdo odloči. To je slovenska folklora že dolgo in je težko govoriti o tem, ali so te podražitve upravičene ali ne."

Breda Kutin zato svetuje, da je najbolj racionalno, da se res porabi tisto, kar se kupi: "Se pa cela vrsta informacij zavija v vsebinski marketing, kjer povprečen potrošnik zelo težko sploh ugotovi, kaj je informacija, kaj nasvet, kaj pa prodajni kanal."

"Ekonomski subjekti so tam, da ustvarjajo profit. Ne moremo računati na njihovo dobrodelno delovanje. Ta podjetja so v boju za višje cene, tega ne moremo zanikati. So pa družbeni sistemi in sistemi konkurence tisti, ki preprečujejo ekscesne podražitve. V agroživilski verigi imamo odnose, kjer vse temelji na izsiljevanju. Nekega partnerskega, dolgoročnega konkurenčnega odnosa 'Vzemi ali pusti', vse je na nož."