Vroči mikrofon

Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.

Analizo dogajanja v Ukrajini podaja francoski politični analitik Jacques Rupnik

Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v srednji in vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni, kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.

"Prvič se je zgodilo, da imamo skupen in soglasen odziv. Ne samo glede nekega drugotnega pomena, ampak glede glavne točke. Glede vojne in miru. Vprašanja obrambe integritete demokratične in suverene države. O tem je treba imeti soglasen odziv!"

Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.

Arheologinja Maja Bausovac o ženskih zgodbah

Čas za ženske zgodbe. Glavno in zelo živo zgodbo predstavlja dr. Maja Bausovac, višja kustosinja v Pokrajinskem muzeju Celje.

Druga ženska zgodba je pripoved o pomembni, a zelo skrivnostni ženski z Rifnika, ob kateri se sprašujemo, kaj nam ta skoraj 1500 let stara gospa sporoča in kdo je sploh bila.

"Ta ženska je res nekaj posebnega. Očitno je bila zelo pomembna oseba. Bila je edina, ki je bila pokopana v cerkvi."

Tretja zgodba so še številne druge pomembne ženske iz naše daljne in bližnje preteklosti. Od 8. februarja je v celjskem pokrajinskem muzeju na ogled nova občasna razstava Ženske zgodbe.

"Te zgodbe nam pripovedujejo, kakšen je bil položaj žensk. Moramo pa se miselno preseliti v tisti čas, čeprav je to zelo težko. Nekatere ženske so bile bolj izpostavljene, druge manj. So ženske, ki so imele moč in avtoriteto. Ni vse črno-belo."

Četrta zgodba je arheologija, ki je tudi ženskega spola, a do druge svetovne vojne je bila arheologija po večini v moških rokah. "Zdaj so ženske v arheologiji podobno zastopane kot moški, nimam nobenih problemov pri delu zaradi tega, ker sem ženska," razlaga dr. Maja Bausovac.

"Tu, kjer sem, sem zelo zadovoljna. Veselim se, da bomo v Celju dobili še kakšne nove informacije in podatke, upam tudi, da bomo enkrat odkrili amfiteater. Tega še nimamo. Upanje umre zanje."

Je dobro, če ima arheolog bujno domišljijo?

"Je, le zanesti te ne sme preveč. (smeh) Pogosto koga odnese predaleč, potem pa se napačni podatki širijo naprej. Arheologi zato vedno pišemo, da je bilo nekaj morda ali mogoče, nikoli ne moreš reči, da je bilo zagotovo tako."

Kaj pa je prinesla izkušnja z epidemijo?

"Ves čas smo bili tu, arheologi namreč težko delamo na daljavo, ker moramo imeti predmete pred seboj, domov pa jih ne moremo odnesti. Ni bilo veliko vodstev,  postavili pa smo nekaj spletnih razstav, razstavo Od groba do groba ...  Med epidemijo smo doživeli neko novo izkušnjo, ni pa nujno, da je bila slaba. Tudi doma smo našli čas za stvari, za katere ga prej nismo. Bili smo več z otroki. Prej se nismo niti zavedali, kako smo to pogrešali."

Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?

Z direktorjem Urada za informacijsko varnost dr. Urošem Svetetom o infrastrukturno-varnostnih vidikih ukrajinske krize

"Če govorimo o invaziji na Ukrajino, je popolnoma jasno, da se je začela s kibernetskimi napadi na ukrajinsko kritično infrastrukturo in nekatere vladne servise," pove obramboslovec in direktor Urada za informacijsko varnost dr. Uroš Svete. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države Evropske unije, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije.

"Kibernetski prostor se je vedno uporabljal za namen zavajanja mednarodne skupnosti in tistega dela, ki je žal pod udari. Ukrajina je že od priključitve Krima naprej neke vrste kibernetski poligon. Ukrajinci so v obdobju osmih let okrepili svoje zmogljivosti. Pri njih je ključno, da ne onemogočijo komunikacije med oblastjo in državljani."

Kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura? Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?

"Grožnje zaznavamo, že odkar smo bili ustanovljeni. V zadnjem času se ni nič spremenilo. Da bi se povečala intenziteta aktivnosti, tega ne morem potrditi. Slovenski kibernetski prostor ni imun, ni mehurček, ki bi ga določene aktivnosti zaobšle. Imamo pa načrt, v katerem je vlada na našo pobudo zapisala vse; od ravnanja ob kibernetskem incidentu do ravnanja ob morebitnem kibernetskem napadu na državo."

Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.

O humanitarnem vidiku ukrajinske krize. Kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi?

Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.

"Ljudem se lahko pomaga tako, da se jim čim prej normalizira življenje. Kolikor se ga pač da. To pomeni, da daš ljudem moč aktivnega vpliva na svoje življenje, moč delovanja. /.../ Po vseh vojnah se življenje nadaljuje, zato je pomembno, koliko upanja imajo ljudje, ki si ustvarjajo ta nova življenja." – Anica Mikuš Kos

"Izzivi, ki se pojavljajo, se največkrat vrtijo okoli vključevanja v družbo in potem v trg dela. Pojavlja se kup logističnih vprašanj. Kako otroke spraviti v šolo, kako ljudi spraviti k zdravniku, kaj bodo ti počeli ... /.../ Problem se pojavi, ko politiki uspe prepričati volivce in javnost, da begunci dobivajo več od navadnih državljanov. Torej denar, podporo in privilegije." – Jure Gombač

Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.

Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike

"Nič ne spremeni dejstva, da je vojni napad vreden vse obsodbe. Odgovornost je na strani Putina in ne ruskega naroda. Kijev bo točka preloma. Upamo le, da se pobesneli Putinov režim ne bo odločil za raketiranje mesta," pravi zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.

Danes naj bi se začeli tudi pogovori med rusko in ukrajinsko delegacijo na ukrajinsko-beloruski meji v bližini Černobila.

"Do vojne ne bi smelo priti. Smo v civiliziranem svetu. Rusija in Ukrajina - to je Evropa. Stvari se rešujejo za mizo." - mimoidoča v anketi

"Evropska unija naj bi čim hitreje začela delati čim več v smeri, da postane neodvisna od dobave plina in premoga iz Rusije," poroča dopisnik Igor Jurič iz Bruslja. Andrej Stopar, dopisnik iz ZDA, spremlja dogajanje skozi ameriško perspektivo: "V ZDA ocenjujejo, da Putin ni več tisti razumni, preračunljivi in strateški politik. Postal je nepredvidljiv in neobvladljiv. Zato so previdni. Biden se je odločil za deeskalacijo. So pa v ZDA zelo zaskrbljeni."

Današnji Studio ob 17.00: Razsežnosti vojne v Ukrajini – o jedrski grožnji, padlih tabujih Unije in tisočih pregnanih z domov

Popoln obrat se je zgodil v Nemčiji. Dopisnica iz Berlina Polona Fijavž: "Putinova vojna je v nemški politiki spremenila vse. Vse, za kar so se številni zavzemali, ko je vlado vodila Angela Merkel, pa je ni bilo mogoče premakniti. Scholtz spreminja to čez noč. Izkazal se je za odločnega voditelja. Nemčija je prehitela samo sebe. Nemčija je med “korona krizo” namenila eno milijardo za bonus za negovalce iz zdravstvenega osebja. To je bil velik korak. Zdaj 100 milijard evrov za obrambo. Čez noč. Nemški pacifizem je izpuhtel. Putin je tudi iz Nemčije naredil neko drugo državo."

Kako pomagati?

Rdeči križ, Slovenska karitas, Unicef in Adra zbirajo finančna sredstva. Pri Slovenski filantropiji so se osredotočili na sprejem beguncev.

Oglasil se je tudi Nikodem Szczygłowski, poljski publicist in novinar, ki odlično govori tudi slovensko. Danes zjutraj smo ga poklicali na ukrajinsko-poljsko mejo.

Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva.

"V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem."

Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.

Anže Jereb je po dveh desetletjih življenja v Kijevu z družino pobegnil na varno. Na Gorenjsko so prispeli po 40-urnem potovanju

Anže Jereb dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva.

"V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem."

Z družino so spakirali najnujnejše, se usedli v avtomobil in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Kijevu.

Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?

Za oblasti niso prioritetno vprašanje, ampak pogosto postanejo žrtev hudega izkoriščanja

Po podatkih Lost in Europe je med letoma 2018 in 2020 v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar so podatki zelo zaskrbljujoči.

"Govorimo o trgovini z ljudmi, tudi trgovanju s človeškimi organi in drugih oblikah hudega izkoriščanja otrok. To so otroci, ki so temu podvrženi na poti in potem pogosto tudi v evropskih državah." - Urša Regvar s Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja

Organi otrok migrantov so na ilegalnem trgu z organi še posebej cenjeni: "Gre za otroke, ki jih nikoli več ne najdeš, niti ni vzvodov, da bi jih lahko iskal. Druga stvar je, da ti otroci pogosto nikoli niso v svoj organizem prejemali zdravil, ki bi lahko ovirala presaditve organov in so zaradi tega toliko primernejši za presaditve. To kažejo določene študije organizacij, ki se ukvarjajo s trgovino s človeškimi organi. Imeli smo že primere ljudi, ki so prišli v Slovenijo brez določenega organa in so povedali, da so bili na poti omamljeni, zbudili so se v bolnici in organa ni bilo več. Imajo tudi vidne rane. Poseg so preživeli, vendar vanj niso šli prostovoljno."

Vsi sogovorniki pritrjujejo, da je obstojen sistem idealen za kriminalne združbe.

Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.

Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit

Zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.

"Politika sama po sebi ni nič slabega, problem so ljudje, ki grejo v politiko. Ta moč in vpliv, ki jih pozneje zavedeta." – Aleksandra Todorović Novak iz Društva civilna iniciativa izbrisanih aktivistov

"Zelo jasno je treba poudariti, da izbris nikoli ni bil nerešljiv. Od leta 1999, od prve odločbe Ustavnega sodišča, bi ga politika lahko rešila, lahko bi sprejela ukrepe, ki bi veliko bolj celovito popravili krivice. Ampak se je vsaka vlada od takrat naprej odločila, da bo zanikala izbris in s tem podaljševala popravo krivic ter ga odlagala na stran kot nekaj zapletenega, nerešljivega. Izbris je bil v polju politizacije, v polju ustvarjanja nekih mitov." – direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel

"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.

Ivan Janko Cafuta: Včasih je treba slediti svojim prepričanjem in imeti malo poguma

"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni delavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik zaposlenih v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, smo spraševali o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.

"V zvezi s to odlično utemeljeno sodbo, s katero je bil razveljavljen odpoklic člana sveta zavoda, me žalosti več okoliščin na strani centra za socialno delo in še bolj na strani pristojnega ministrstva," je povedal prof. dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

"Avtoritarnost vrhovne oblasti, ki se kaže v zlorabi ustave in druge zakonodaje, se z lahkoto širi na nižje ravni."

Ivan Janko Cafuta, priznani strokovnjak na področju socialnega dela, zaposlen na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD, ki je organ upravljanja centra, o razlogih, zaradi katerih je prepričan, da bi morala biti direktorica razrešena:

 "Pod njenih vodenjem usihata socialno delo in strokovnost, v zadnjem času je veliko slišati o nezakonitosti delovanja, kar se mi zdi zelo resna zadeva, center za socialno delo izgublja strokovni potencial, odhajajo starejši, izkušeni, na najzahtevnejša delovna mesta pa se zaposluje začetnike. Ljudje so izgoreli, vodstvo svoje poslanstvo izvaja avtoritarno, ljudi nadzira lezmerno, če greš na teren, moraš prej dobiti soglasje nadrejenega, kar pomeni nezaupanje strokovnim delavcem."

V primerih, ko se človek znajde pred strojem, ki ga lahko potepta, se zaposleni ne odločijo pogosto za tožbo, Cafuta pravi, da odločitev ni bila težka, da je treba včasih slediti svojim prepričanjem in imeti malo poguma.

Kako razmere na CSD Ljubljana in sodbo Višjega sodišča komentira prof. dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo:

"To vliva nekaj optimizma, da smo morda sposobni premagati silnice, ki potiskajo socialno delo v birokratizacijo in podrejanje. Kar se je zgodilo, ni le zmaga malega človeka proti tem silnicam, ampak je tudi zmaga miselnosti, ki je značilna za socialno delo. Centri za socialno delo se morajo odzivati na težave ljudi, biti morajo zelo demokratično ustrojeni, socialni delavci morajo imeti diskrecijsko pravico, strokovno avtonomijo, da skupaj s svojimi uporabniki odločajo o njihovem življenju. O tem ne more odločati direktorica zavoda, ne more odločati ministrstvo, o tem se mora odločati človek sam, službe pa mu morajo biti pri tem v oporo."

Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?

Nesmotrna potrošnja davkoplačevalskega denarja, ki se preko oglaševalskih kampanj steka v žepe političnih strank

Po zgodbah iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja ali iz naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna – denarni tokovi in tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo.

"V zavodu Državljan D smo zbrali analize in dokumente več oglaševalskih kampanj, ki dokazujejo izredno škodljivo oz. nesmotrno potrošnjo davkoplačevalskega denarja, ki se steka v žepe blizu koalicijskih strank." – Domen Savič

Lenart Kučič o Agencijah za posredovanje oglasnega prostora pravi, da če želiš v "mediju, ki se predstavlja kot medij, objavljati oglase, ki se delajo, da so oglasi, od oglaševalcev, ki se delajo, da so oglaševalci, potrebuješ posrednika. Agencijo, ki se dela, da je agencija". Lahko je že vajena dela na našem trgu ali pa ustanoviš svojo agencijo in tako poskrbiš, da denar steka v tvoje medije.