Vroči mikrofon

Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.

Donatella Rovera, preiskovalka konfliktov, o dogajanju v Etiopiji, o tem, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah

Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International.

Rojena v Italiji, očetu iz Argentine in mami Romkinji iz Romunije. Odraščala je v Franciji in se izobraževala v Veliki Britaniji. Zelo hitro jo je začelo zanimati, kaj se dogaja po svetu. "Identiteta kot nekakšna teritorialna pripadnost mi ne pomeni ničesar. Vseeno pa vidim, da se točno to manifestira v veliko konfliktih."

"Preiskovalci se raje osredotočamo na dejstva kot pa na interpretacije. Določena stran lahko ima povsem legitimne težnje, a jih potem izvršuje s kršenjem človekovih pravic, vojnimi zločini ali zločini proti človeštvu. To je hudo narobe.

Paradigma zob za zob, oko za oko je veliko bolj prisotna med nami, kot bi si želeli priznati. "Okoliščine človeškega obstoja so se res spremenile. Ampak človekova narava se fundamentalno ni spremenila. To je en dejavnik. Obstaja pa še en drug in sicer to, da obstajajo ljudje, ki so izgubili zaupanje v pravičnost in politiko. Predvsem zato, ker so bili priča nepravičnosti in ker so videli, da tisti, ki so izvrševali krivico, niso bili kaznovani. Zato izgubljajo upanje, da bi pravico kadarkoli doživeli. To jih žene k maščevanju. Obenem pa, če se storilci zelo resnih zločinov proti človeštvu zavedajo tega, da ne bodo kaznovani .... jih to vodi k še več zlorabam. Nekaznovanost je zelo nevarna, ljudem ne zadosti pravice, storilce pa opere odgovornosti. Nevarna pa je tudi zato, ker lahko vodi nekaznovane ljudi k še več grozodejstvom, saj izgubijo strah pred tem, da bi bili kaznovani. To je resnična nevarnost."

... čaka te presenečenje!

V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?

Kaj o tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?

V ljubljanski Četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila bloki in dom za starejše občane. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu graditve ta moral vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih.

"Mi ne nasprotujemo razvoju, kar se nam očita. Ne bomo privolili v to, da se nas vzame za talce in da bodo stanovanjsko problematiko reševali zasebni prijatelji oziroma kapital. Stanovanjska problematika se na ta način ne rešuje. Smiselno bi bilo vprašati ljudi, narediti študije, analize. /.../ Šišenska soseka 6 bi s to graditvijo izgubila odprt prostor, ki je bil kot tak že skonstruiran. Takrat se je gradilo po meri človeka, po meri ljudi. Kar se izkazuje skozi arhitekturo in prostorsko ureditev. S to graditvijo pa bi prostor izgubili predvsem mladi." – Luka Počivalšek z Odbora za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6

"Mesto ni nekaj, kar je zacementirano, ampak je tudi prostor objektov in tokov časa, idej in kapitala. Je dinamičen sistem. Zato je ena najbolj spornih razvojnih strategij, ki ji sledimo, zgoščevanje mesta. Graditev mesta od znotraj." – prof. Janez Koželj

Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.

Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav

V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu,  fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.

"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja.  Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije

Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.

"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske

Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.

 

 

"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.

"Občutila sem sram, sramoto, predvsem en velik strah"

Čustveni sprožilec žrtve spolne zlorabe, katere izpoved smo objavili prejšnji teden, so bila težka dvojna vrata, kamor jo je župnik na silo odvedel vsakih po verouku. Žrtev spolne zlorabe, ki jo boste slišali danes, je spomin na to, kar je doživljala kot najstnica, stara toliko, da župnika, ki jo je zlorabljal, opišemo kot pedofila, dolgo skušala potlačiti. Eden od njenih sprožilcev so bili njeni dnevniški zapisi. Prebrala je, kako se je počutila ponižano, kako je bilo to, kar je počel, proti njeni volji. Takrat je tudi, da je to doživljala kot posilstvo.

Zlorabe so se dogajale na več nivojih, preveč hitro in intenzivno, da bi lahko sproti dojemala, kaj se sploh dogaja. Župnik je z manipulacijo s pomočjo vere povsem prevzel nadzor nad njenim življenjem. Določal je, kaj lahko dela, s kom se lahko druži, kam lahko gre. Zelo pogosto je morala k njemu k spovedi. Če mu ni bila popolnoma pokorna, če ni izpolnila vsega, kar ji je naložil, je bil jezen.

Šele kot odrasla oseba se je zavedela, za kakšno manipulacijo je šlo. Župnik ji je kot otroku popolnoma izbrisal identiteto.  Govoril ji je, da vse, kar ji je zapovedal, prihaja od boga. Kot duhovniku mu je popolnoma zaupala, on pa je popolnoma prevzel nadzor nad njenim življenjem. Bila je premlada, da bi lahko razumela in analizirala, kaj se zares dogaja, vedela pa je, da je to, kar on počne, zelo narobe.

"Občutila sem sram, sramoto, predvsem en velik strah. Šele ko sem bila kakšno leto, dve starejša, sem začela bolj dojemati, da je pa to res grd poseg vame in v moje telo, in nisem mogla razumeti, kako lahko to še zmeraj meni počne in hkrati iz sebe dela podobo svetnika."

Zlorabo je prijavila v prepričanju, da ima Cerkev interes, da se razišče resnica, da ji bo zaupala, ji pomagala in se do nje obnašala sočutno. Vendar ni bili tako.

"Med postopkom so mi zastavljali vprašanja, kjer so pri meni ali drugih želeli ugotoviti mojo odgovornost ali vsaj najti neko mojo sokrivdo."

Dobila je občutek, da mislijo, da je ona problem, ker je duhovnika prijavila. Znašla se je pred togim uradniškim sistemom. Večkrat je morala ponoviti svojo zgodbo.

"Naj nobena žrtev več ne gre skozi to, skozi kar sem jaz šla."

Novomeški škof dr. Andrej Saje je do leta 2013 vodil ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab. Pravi, da je Katoliška cerkev naredila že veliko tem področju – na ravni predpisov.

"Težava pa je prenašanje teh zakonov v prakso, predvsem pa je problem odločitve in resničnega prizadevanja za pravičnost in resnico, da prisluhnemo tistim, ki so bili zlorabljeni in jim tudi pomagamo."

Saje obljublja, da bodo naredili vse, da se bodo zlorabe odkrivale, da bodo ljudje lahko spregovorili in da bodo storilce tudi ustrezno kaznovali.

Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.

Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude. Izpoved žrtve, s katero smo se pogovarjali, ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme

"Zaščititi želim vse žrtve, ki bi to mogoče še bile," je na vprašanje, zakaj se je odločila govoriti, odgovorila sogovornica, ki je doživela spolno zlorabo v Katoliški cerkvi. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše.

"Se res ne da nič spremeniti? Če bomo tiho, se res ne da. Če pa ne bomo tiho, pa se mogoče kakšna žrtev reši." – razmišlja žrtev spolne zlorabe, ki ji v času, ko jo je zlorabljal župnik Marjan Zupanc, ni verjel in pomagal nihče.

Župnik, ki je trenutno v domu upokojenih duhovnikov, je zlorabljal od leta 1971 do 2010. Ona je podala prijavo leta 2009: "Zelo težko je podati prijavo. S podano prijavo si zapreš določeno kvoto prijateljev. Sodelavci te gledajo postrani. Škofje in cerkveni laiki te hočejo prepričati, da to ni res, da si ti kriv, da se je to zgodilo. In da naj polagam račune tam, kjer bo treba, in da naj zdaj molčim. Ne, ne morem molčati, ker je toliko otrok še zadaj za mano, ki se jim to lahko zgodi, ki se jim je zgodilo, in upam, da se ne bo nikomur več. Upanje je sicer zelo majhno, ampak upam, da se ne bo nikomur več."

"Žalostno je, ko ugotoviš, da si bil star 12 let, ko se ti je to zgodilo, in po toliko letih se potem srečaš z nekom, ki je generacija tvojih otrok, ta pa je bil zlorabljen že pri šestih letih."

To srečanje opiše kot krik in vprašanje: "A ti tudi?!"

Predsednik francoske zveze žrtev Osvobojena beseda Francois Devaux, tudi sam žrtev spolne zlorabe duhovnika, nam je povedal, da številni niso razumeli smisla organizacije, v kateri je zbral žrtve, ki so prestale skrajno trpljenje, usmeril sile in se spoprijeli s Katoliško cerkvijo: "Organizacijo, ki razkriva spolne zlorabe v Katoliški cerkvi, je bilo zelo težko voditi. Odzivi odgovornih so bili podobni kot drugod. Povsod je katoliška hierarhija delala težave. Nikjer ni institucionalne volje glede preiskav in pravične povrnitve žrtvam."

Na začetku številni niso verjeli, da se spolne zlorabe v Cerkvi dogajajo tudi v Franciji. Toda neodvisno poročilo je razkrilo, da so francoski duhovniki v 70 letih zlorabili več kot 216.000 otrok, znotraj Cerkve pa je delovalo približno 3000 pedofilov. Ravno zato pa mora biti krik žrtev slišan tudi v Sloveniji.

V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.

Ko bo zdravstvo resnično prioriteta in to v smislu zdravja ljudi, ko se bodo največje sile, tudi politične, angažirale za to, da nekaj spremenijo, potem se bodo rešitve tudi

"Obveščamo vas, da je z dnem tem in tem, doktor ta in ta prenehal delati v zdravstvenem domu. Vse paciente in pacientke naprošamo, naj si poiščejo novega družinskega zdravnika."

S takim ali podobnim obvestilom, objavljenim na spletni strani zdravstvenega doma, ali v sporočilu, prejetem po pošti, je v zadnjih letih marsikdo izvedel, da je ostal brez svojega osebnega zdravnika.

Če pogledamo številke − po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije približno 137.000 zavarovanih ljudi pri nas nima izbranega svojega družinskega ali otroškega zdravnika. Res je, da je to število v resnici nekoliko manjše, saj so med temi ljudmi tudi tuji zavarovanci in tisti, ki si osebnega zdravnika prostovoljno ne izberejo.

A ne glede na statistiko je dejstvo, da imajo vsi zavarovanci pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, kar je zapisano v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. A ker zdravnikov primanjkuje, je prosta izbira zadnja leta postala bolj srečno naključje, saj osebnih zdravnikov, ki bi še opredeljevali paciente, ni.

Rok Ravnikar je specialist družinske medicine in predsednik Odbora za osnovno zdravstvo na Zdravniški zbornici. Zaposlen je v Zdravstvenem domu Kamnik, pred tem je delal v Ljubljani in razmere dobro pozna.

"Škoda se je jeziti na zdravnike, stvar je tako zatečena, da se ne da v enem dnevu vsega razrešiti, tako da pravi naslov za pritožbe so predvsem tisti, ki odločajo o zdravstvenem sistemu v Sloveniji. To pa so politiki in ZZZS."

Zdaj primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in, kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik glavni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do drugih zdravstvenih storitev.

Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.

Je ob popuščajočem učinku cepiv prav pogoj PC(T) morda generator okužb? Zakaj se pri priznavanju statusa prebolevnikov nič ne spremeni? Na vprašanja odgovarja dr. Bojana Beović

Med zaskrbljenostjo za zmogljivosti zdravstvenega sistema v nepričakovano velikem četrtem valu okužb in zaskrbljenostjo pred novo različico omikron so morda nekoliko v ozadju ostala vprašanja o tem, kako se je tako velik val lahko sploh zgodil. In nismo edini. Če v Sloveniji krivimo prenizko precepljenost, zakaj se tudi vzorno precepljenim državam dogajajo rekordni izbruhi okuženih? Zakaj niti vrhunska precepljenost niti pogoj PCT doslej večini držav nista pot v tako obljubljeno svobodo brez mask in hudih omejitev, ki naj bi jo prinesla? Se tudi z načrtovano shemo odškodnin nagibamo k obveznemu cepljenju in kakšni so načrti, če se različica omikron izmuzne tako testom kot učinkovitosti cepiv?

To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje dr. Bojano Beović: "Vsak dan o epidemiji izvemo kaj novega. Objavljeni so poročila, analize, na podlagi katerih se moramo odločati in priporočila spreminjati. Nikakor ne bi bilo pošteno, da bi na podlagi novih spoznanj priporočila ostala enaka."

"Stroka še ni našla tiste meje koncentracije protiteles, pri kateri bi lahko rekli, da smo zaščiteni. To je en del zgodbe. Drugi del pa so tudi prošnje, pozivi stroke v Sloveniji, da se status prebolevnikov podaljša ne glede na to, da ta status ostaja pri šestih mesecih za mednarodne prehode. Ta sprememba statusa v Sloveniji bi pomenila dve vrsti zelenih covidnih potrdil; eno bi bilo za prehod meje, drugo za notranje opravke. Kar pa je seveda dodatno delo. Ampak meni je žal, da se to ne zgodi, ker enostavno ni pošteno. Ljudje, ki so preboleli, so zagotovo zaščiteni devet mesecev, mogoče celo eno leto."

Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.

Poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadar koli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje povezano in kaj o vsem tem meni legendarni Lech Wałęsa

Poljska je že dalj časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadar koli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekdanji predsednik Lech Wałęsa?

Sogovorniki:

Michał Wawrykiewicz: "Neodvisnost sodstva je na ramenih poljskih sodnikov, ki so zelo pogumni in se ne bojijo represije, sledijo evropskemu pravu in izvršujejo sodbe Sodišča Evropske unije neposredno vsak dan. In tudi zato je naša vlada tako zelo besna ter želi do tal porušiti poljsko sodstvo."

Klementyna Suchanow: "Poljskih žensk je strah nosečnosti. Če le lahko, prestavljajo obdobje materinstva čim dlje ali pa preprosto nočejo postati matere. Ker se na Poljskem ne počutijo varne."

Jacek Koltan: "Bojim se, da nam prebivalcem ta globalizirana realnost daje občutek, da nič več ne veljamo. Nimamo vpliva kot politični akterji na to, kaj se dogaja nad nami. To je tudi nekaj, kar ljudi dela jezne. Bojim se, da je to tudi vir zelo nevarnih političnih emocij, ki jih lahko vidimo danes na svetu."

Zvočna potrditev ⬇️ https://t.co/sxh5P9xdbR pic.twitter.com/uZIu7V0qVT

— Gašper Andrinek (@Caspersek) November 8, 2021

 

Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani?

Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.

Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani?

Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. Čakamo na odločitev porote v primeru Travisa McMichaela, njegovega očeta in družinskega prijatelja, ki so v Brunswicku v Georgiji februarja 2020 lovili in ubili temnopoltega Ahmouda Arberyja. Od kod ves ta bes?

Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.