Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno. 

“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”

Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.

“Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.” 

Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.

“Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.”

Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka. 

“Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.”

Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo. 

“Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.” 

Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase.