Znanost ima v sodobnem svetu ambivalenten položaj. Nedvomno je že stoletja temelj razvoju. Na njenih spoznanjih temeljijo tehnologije, ki jih vsakodnevno uporabljamo in ki s svojo uspešnostjo potrjujejo tudi znanosti, ki so jih omogočile. Po drugi strani pa znanost seveda ne more ponuditi dokončnih odgovorov in to dejstvo se vse pogosteje uporablja tudi za diskvalifikacijo znanstvenih spoznanj. Toda ta črno-bela logika ne seže prav daleč. Vsako novo znanje sočasno ustvarja tudi določeno nevednost, sebi lastne slepe pege; to je izhodišče knjige Proti znanosti: politike in znanja sodobnih družb francoskega sociologa in zgodovinarja znanosti Dominiqua Pestra, ki je letos izšla pri založbi Krtina. Slepe pege so tudi izhodišče tokratne oddaje Glasovi svetov, gosta sta filozofa prof. dr. Andrej Ule in doc. dr. Tomaž Grušovnik.

Foto: Mark Skipper/Flickr, cc

Tradicionalna kitajska medicina (TKM) in indijska tradicionalna medicina (ayurveda) sta več tisoč let stara medicinska sistema, ki pri nas še vedno veljata za alternativno zdravljenje. A vse več je ljudi, ki jim klasično medicinski – farmacevtski pristop ne nudi odgovorov na vsa vprašanja zdravja. V Sloveniji je prepad med uradno in komplementarno medicino še vedno globok, saj zdravniki navadno pojasnjujejo, da metod, ki niso znanstveno, empirično dokazljive, pač ne morejo jemati resno. A zgodba o empiriji je dvojna, z njo lahko manipulirate menita tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, zdravnika klasične medicine in ajurvede ter TKM, Biljana Dušić in Petar Papuga. Rešitev vidita v t.i. integrativni medicini, v učinkovitih smernicah kakovostnega združevanja starih in novih medicinskih sistemov. Oddajo pripravlja Liana Buršič

Krize, konflikti in spopadi, ki že desetletja pretresajo Bližnji vzhod, že dolgo niso več le regionalne narave. Različni akterji bližnjevzhodne tragedije imajo namreč botre v poglavitnih središčih svetovne gospodarske, vojaške in politične moči, botre, ki se natanko na območju med vzhodnim Sredozemljem in Perzijskim zalivom, med Kavkazom in Rdečim morjem prerivajo za vpliv oziroma nadzor nad svetom v 21. stoletju. In vendar ne gre spregledati, da je današnje krvavo dogajanje na Bližnjem vzhodu v upoštevanja vredni meri podkleteno tudi z večstoletno, pravzaprav kar večtisočletno, kompleksno in protislovno zgodovinsko izkušnjo, ki ima svojo lastno, notranjo logiko, neodvisno od vmešavanja regiji zunanjih političnih in vojaških dejavnikov. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov govorili o zgodovini Bližnjega vzhoda – od njenih najzgodnejših začetkov pred kakimi pet tisoč leti pa vse do današnjih dni. Tega zgodovinskega pregleda smo se lotili skozi prizmo zapletenega odnosa med dvema osrednjima deželama Bližnjega vzhoda – med Sirijo in Egiptom. Obe veljata za zibelki civilizacije, v obeh je razvoj znanosti, umetnosti, tehnologije in religiozne misli napravil orjaške skoke naprej, pogosto v zgodovini sta tako Sirija kakor Egipt tudi pripadali isti državi ali, vzeto širše, istemu civilizacijskemu krogu. In vendar sta obe deželi vseskozi tudi tekmovali – vojaško, politično, gospodarsko pa tudi na področju idej. Je nemara prav skozi dinamiko njunega odnosa mogoče razbrati, katere sile so tiste, ki celoten Bližnji vzhod tesno povezujejo in hkrati globoko razdvajajo? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem in antropologom, dr. Klemnom Jelinčičem Boeto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: nočno nebo nad Sirijo in Egiptom (Wikimedia Commons)

Slovence združuje tudi ljubiteljska kultura. V tednu ljubiteljske kulture se bo do nedelje po vsej Sloveniji in v zamejstvu zvrstilo več kot tisoč različnih kulturnih dogodkov.Z ljubiteljsko kulturo se ukvarja 110 tisoč posameznikov. Ti ustvarijo 25 tisoč prireditev letno, ki si jih ogleda 4 milijone obiskovalcev. Gre za fenomen, ki je nekaj posebnega tudi na mednarodni ravni. V oddaji, ki jo skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Radio Slovenija, smo se vprašali, kako ljubiteljska kultura vpliva na socialno vključenost in duha družbe. Poudarek je bil na zborovskem petju, saj se temu posveča tudi teden ljubiteljske kulture.

Gola telesa se predajajo najrazličnejšim užitkom, grizljajo orjaško jagodo, plazijo se v jajce, plavajo v ribniku z morskimi deklicami, jezdijo na samorogu … To je le nekaj detajlov s triptiha Vrt zemeljskih naslad, ki ga je na prehodu v 16. stoletje ustvaril nizozemski slikar, ki se je podpisoval kot Hieronym Bosch. To njegovo delo je doživelo približno toliko reprodukcij kot da Vincijeva Mona Liza. Zadnje stoletje vznemirja ne le umetnostne zgodovinarje, temveč tudi teologe, arheologe, psihiatre. V Boschevem opusu se prepletajo pobožnost, posvetni humanizem in nenadkriljiva domišljija, ki je v evropski zgodovini umetnosti brez primere. Ob petstoletnici smrti Hieronym Boscha bomo z umetnostnim zgodovinarjem dr. Andrejem Smrekarjem v oddaji Glasovi svetov osvetlili njegovo življenje in še zlasti ustavili pogled ob njegovem ključnem delu.

Foto: Frank DiBona/Flickr

Že skoraj dve leti je pri nas dovoljena uporaba snovi iz konoplje v medicinske namene. S kanabinoidi – najbolj znana sta THC in CBD – uspešno lajšamo slabost in bruhanje, spodbujamo apetit, blažimo mišične krče in zdravimo bolečino. Z njimi lahko pomagamo bolnikom z epilepsijo, multiplo sklerozo ter rakavimi obolenji. Zdravilni učinki konoplje so v ljudski medicini znani že tisočletja; na seznam prepovedanih drog so jo uvrstili šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. To je povzročilo zastoj v uporabi in raziskavah njenih zdravilnih ter tudi toksičnih učinkov. Nova spoznanja šele zdaj rahljajo zakonodajo in s tem odpirajo možnost uporabe konoplje v uradni medicini. Podrobneje o terapevtskem potencialu kanabinoidov bodo v oddaji Glasovi svetov govorili onkologinja Josipina Ana Červek, zdravnica Mojca Kržan in farmakolog Lovro Stanovnik. Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Foto: Yasmin/ Flickr, cc

Krščanstvo po tradiciji delimo na dve veliki veji – na zahodno in vzhodno. Toda s krovnim pojmom »vzhodno krščanstvo« navsezadnje označujemo precej raznorodne cerkve, med katerimi obstajajo občutne razlike. Sem namreč prištevamo vse tiste krščanske denominacije, ki so vzniknile in se dobršen del svoje zgodovine razvijale neodvisno od Rima, papeštva in latinskega katolicizma. Kar, drugače rečeno, Vzhodne Cerkve povezuje, je pogosto golo geografsko dejstvo, da so se pač razvijale na območjih vzhodno od Rima – v vzhodnem Sredozemlju, na primer, pa v vzhodni Evropi, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji ter v vzhodni podsaharski Afriki. A če pogledamo nekoliko podrobneje, lahko vidimo, da so po doktrinarni plati nekatere vzhodne cerkve pravzaprav veliko bližje, bolj sorodne zahodnemu krščanstvu kakor pa drugim vzhodnim denominacijam. Če namreč asirsko krščanstvo ne priznava že efeškega ekumenskega koncila iz leta 431, armenska, sirska in koptska cerkev pa zavračajo sklepe kalcedonskega koncila iz leta 451, so danes najštevilčnejše in najvplivnejše predstavnice vzhodnega krščanstva, pravoslavne cerkve, zagovornice doktrin, potrjenih na obeh omenjenih cerkvenih zborih. Natanko v tem smislu tudi ni razlik med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem. In vendar se že vse od leta 1054 in velikega razkola med rimskim in carigrajskim škofom osredotočamo predvsem na razlike med obema tradicijama, na razlike, zaradi katerih pravoslavje navsezadnje tudi prištevamo k vzhodnemu krščanstvu. No, ena bolj očitnih je vsekakor ta, da pravoslavje ni ne nadnacionalno ne centralizirano, da torej ne obstaja pravoslavni papež, ampak ga nadomešča več patriarhov (med njimi so posebej pomembni carigrajski, aleksandrijski, antiohijski, jeruzalemski, ruski, srbski, bolgarski, romunski in gruzijski), katerih avtoriteta v verskih in upravnih zadevah je bolj ali manj enakovredna. Posledično pa danes poznamo celo kopico pravoslavnih cerkva, organiziranih po državnem ključu. In prav to pestrost sodobnega pravoslavja smo predstavljali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog, dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve na kratko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

Povod za razpravo, v kateri so sodelovali predstavniki manjšinskih časopisov iz Italije in Avstrije oziroma Koroške, je aktualni položaj koroških Novic in tržaškega Novega glasa. Oba časopisa izhajata v zelo težavnih finančnih razmerah in se spopadata s pomanjkanjem zaposlenih. Oba sta na robu preživetja. V oddaji smo govorili o nastanku in razvoju manjšinskih medijev, o njihovi pomembnosti (ali nepomembnosti) in seveda o možnostih dolgoročnega finančnega zagotovila. Zakaj prihaja do težav, kje so ovire za dolgoročno strategijo? Kako pomaga in koliko hoče in zmore pomagati Republika Slovenija? Kako pomembni sta manjšinska medijska oskrba in ponudba? Na ta in še druga vprašanja smo poskušali najti odgovore ali vsaj poskuse odgovorov. Oddajo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu.

16. julija 1054 je vodja papeške delegacije, kardinal Humbert, na oltar carigrajske Hagie Sophie položil bulo, s katero je rimski škof izobčil patriarha Konstantinopla. Štiri dni pozneje je patriarh izobčil papeške odposlance. Krščanstvo se je razklalo na dvoje, na vzhodno in zahodno Cerkev, in ta shizma ni bila presežena ali zaceljena vse do današnjih dni. Vse to je seveda slišati sila dramatično, toda to še zdaleč ni bil ne prvi – pa tudi ne zadnji – razkol v krščanski skupnosti. Že v začetku petega stoletja so se, na primer, osamosvojili kristjani v Perziji, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali rimskih cerkvenih avtoritet. Nekaj desetletij pozneje je sledil nov razdor – sklepe kalcedonskega ekumenskega koncila (451) so namreč zavrnili v Armeniji, Siriji in Egiptu ter v teološkem in organizacijskem smislu stopili na svojo lastno pot. Na Zahodu danes vse te krščanske skupnosti označujemo kot vzhodne Cerkve, kolikor njihova jedrna območja pač ležijo v vzhodni polovici nekdanjega rimskega cesarstva ali celo še dlje proti vzhodu, toda kolikor jih na ta način mečemo v isti koš s pravoslavci v Grčiji, Rusiji ali Srbiji, je ta oznaka precej ponesrečena. In če pomislimo, da so se stoletja pozneje nekatere izmed teh, zgodaj odcepljenih krščanskih skupnosti povezale z Rimom in papežu priznale primat, tedaj je jasno, da je zmeda popolna. Zato bomo v Glasovih svetov v dveh oddajah skušali pokazati, kaj se dejansko skriva za krovno oznako »vzhodno krščanstvo«. V prvi oddaji smo pod drobnogled vzeli vse tiste skupnosti, ki so krenile na samostojno pot, dolgo preden sta Rim in Konstantinopel prekinila stike. Govorili smo torej o tako imenovanih starovzhodnih Cerkvah. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

Pobarvanke so bile dolgo le del otroškega sveta, v zadnjem času pa po barvicah vse raje sežejo tudi odrasli. Škotska ilustratorka Johanna Basford je leta 2013 pri majhni britanski založbi izdala pobarvanko za odrasle z naslovom Skrivnostni vrt in z njo dosegla nesluten uspeh. Lani je bila med 20imi najbolj prodajanimi knjigami pri spletnem trgovskem gigantu Amazon na četrtem mestu, na isti lestvici pa so bile sicer še štiri sorodne. »Če ste pomislili, da pri pobarvankah za odrasle barvamo kake žgečkljive podobe, ste se zmotili,« pravi Rok Gregorin iz založbe Mladinska knjiga, pri kateri so izdali že kar nekaj naslovov, pod katerimi se skriva širok spekter najrazličnejših črno-belih živalskih in rastlinskih motivov ter denimo vzorci mandal, ki kar čakajo na to, da zaživijo v izbranih barvah. Pobarvankam za odrasle in razlogom za njihovo priljubljenost in prodajni uspeh se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje Glasovi svetov, v katero je Barbara Belehar Drnovšek povabila analitika za področje založništva v Mladinski knjigi Roka Gregorina, akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič in likovno terapevtko Ireno Valdes.

Foto: Judith/Flickr