Možgani na dlani

Doktorica Maša Čater z Inštituta za fiziologijo medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska navdušenka nad možgani, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovem vplivu na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere podobnosti lahko najdemo pri človeku in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.

Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven. Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu. Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni. Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, je vizualni sneg sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi. Več pa je znanega o fotofobiji, občutljivosti na svetlobo. Pripravlja: Mojca Delač.

Od vizualnega snega do fotofobije

Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven.  Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu.

Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni.

Vizualni sneg

Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, gre za sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi.

Občutljivost na svetlobo

Veliko bolj pogost in tudi bolj podrobno opisan pa je pojav, ki mu rečemo fotofobija - občutljivost na svetlobo. Zakaj lahko zmoti naše možgane in na kakšen način se nanjo prilagajajo, tudi, ko sneg skopni, so dnevi vse daljši in okolje vedno bolj bleščeče pisano?

O vsem tem v oddaji!

 

Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.

O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo

Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.

Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.

Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.

Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.

In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.

Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.

Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.

O ugotovitvah pa v prispevku!

Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.

Struktura, ki je del limbičnega sistema, je ime dobila po svoji mandljasti obliki

Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.

Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosti pogleda na leto, ki se končuje.

Ob koncu leta se v oddaji pogovarjamo s prof. dr. Majo Bresjanac, predsednico Sinapse

Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosit pogleda na leto, ki se zaključuje.

»Znanost vidim kot nastajajoč mozaik znanja, ki drobec za drobcem prispeva, v dani situaciji morda še neprepoznano vrednost, h končni podobi, recimo znanja o delovanju možganov«.

Ob tem je prof. Bresjanac poudarila, da so možgani najboljše orodje, ki ga je sproducirala evolucija, zato ga velja uporabljati.

"Vidim očitne možnosti, da bolje izrabimo možganske kapacitete, individualne in kolektivne, za boljšo skrb za zdravje možganov in zdravje družbe ter planeta nasploh".

Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v obdobju brez objemov znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo iz UKC Maribor. Pripravlja Mojca Delač.

"Za objem nam ni treba znati tujih jezikov"

Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v "brezobjemnih" časih znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo z UKC Maribor.

V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.

Nevroplastičnost nam bo pomagala premagati ta čuden čas, a le, če bomo ohranili človečnost

V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini se bomo z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, najprej ustavili pri empatiji.

"Če je nekdo empatičen, ne pomeni, da je dober. Je samo dober bralec notranjega sveta drugega človeka. Dober umetnik, dober psihoterapevt in dober sadist so približno enako empatični ljudje."

Ko torej začnemo raztegovati empatijo na področje topline in dobrote, smo lahko v pasti. Super pa je, če smo brez težav blizu sebi in smo tudi do sebe tankočutni in prijazni. Biti sam je zelo zanimiva kategorija, ki je tudi paradoksna, kar temelji na izkušnjah iz otroštva:

"Ravno ta občutek, da nikoli nisi sam, je neki temeljni kamen za to, da si lahko sam."

A vsi sanjamo o dvojini in partnerski bližini. V naših oddajah smo se že naučili, da se ob duševni bolečini, ko nas nekdo zapusti, ko ljubljenega človeka izgubimo, v možganih odzovejo ista omrežja kot pri fizični.

"To je ena največjih izgub. Ko gremo v bližnji odnos, na to karto stavimo vse."

Tako kot smo se lahko naučili v prvih dveh epizodah, pa tudi tu velja, da je idealni svet bližine, zlitje in dobra ločenost obenem:

"Od enega do drugega nosa je odnos. Biti moramo toliko narazen, da se vidimo."

Kaj pa če sta nosa ločena z ekrani in fizično razdaljo, kot doživljamo v zadnjih mesecih? Potem se lahko pojavi tako imenovana zoom utrujenost. Tudi o tem dr. Breda Jelen Sobočan v prispevku.

V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.

Drugi del decembrske mini serije "Bližje bližini", z Bredo Jelen Sobočan

V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti." Približamo se ji znova v četrtek zjutraj ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.

V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.

S psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan med nevrone in bližino

V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.

V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!

Približno pet odstotkov otrok doživlja nepopolna prebujanja iz globokega spanja (hojo v spanju, nočne strahove ali zbujanja z zmedenostjo), pri petini ta vztrajajo tudi v odraslo dobo

Kaj se dogaja v možganih?

Ko se odpravimo spat, najprej nastopi t. i. mirno obdobje spanja oz. neREM faza spanja. Hoja v spanju se dogaja prav v omenjeni fazi, natančneje v globokem neREM spanju. "To je običajno v prvi tretjini noči," razloži doc. dr. Barbara Gnidovec Stražišar, dr. med., spec. pediatrije in otroške nevrologije, somnologinja s Centra za motnje spanja otrok in mladostnikov Splošne bolnišnice Celje.

"Po večini – tisto, kar tudi snemamo na površini možganov pri nekom, ki hodi v spanju – vidimo možgansko aktivnost globokega spanja. Zelo sinhrono, počasno, visokoamplitudno delta aktivnost."

Ko so v sledečih študijah dejavnost posameznih delov možganov opazovali neposredno, z globokimi elektrodami, neposredno v  možganovini, so ugotovili, da:

"Pravzaprav so pa določeni deli možganov v tem stanju budni. Predvsem so to predeli, ki so odgovorni za gibanje, in predeli, ki so povezani s čustvi."

Medtem ko določeni deli možganov bedijo, drugi torej spijo. Prevladujejo seveda speči. Tudi zato se večina ljudi, ki hodi v spanju, ne spominja dejanj med svojimi "nočnimi pohodi".

Te "trka/nosi" luna?

Tisti, ki doživljajo hojo v spanju, so po navadi otroci, kar somnologi povezujejo z dejstvom, da se s starostjo količina globokega spanja zmanjšuje. Dejavniki, ki povečujejo možnost, da se boste med spanjem sprehajali, so dejavniki, ki poglabljajo spanje. Eden izmed pomembnejših je pomanjkanje spanja.

"Bolj ko gremo fizično utrujeni spat, bolj ko nam manjka spanja, večji imamo 'rebound' globokega spanja. Potem tudi neki čustveni dejavniki, neki stres ... vse to lahko pripomore, da se ti dogodki pogosto pojavljajo."

Med dejavniki, ki povečujejo verjetnost nočnih pohodov, so pogosto vročinska stanja, poln mehur, pa tudi genetika. Kaj pa mit o tem, da tistega, ki hodi v spanju, pravzaprav "nosi" luna? Študij o tej povezavi sicer ni, so pa poročanja ljudi in domneve strokovnjakov.

"V pogojih polne lune je lahko zunanja osvetlitev večja in na ta način tudi v prostor pride več svetlobe. To je lahko dejavnik, ki eventuelno sproži nepopolno prebujanje pri nekom, ki je za to dovzeten."

Dr. Gnidovec Stražišar še svetuje, da hodečega ne poskušate buditi, temveč ga (če je to mogoče) nežno usmerite nazaj v posteljo. Več o načinih zdravljenja oz. poskusih preprečitve pojavljanja hoje v spanju pa lahko izveste v posnetku.