Integracija beguncev v okolje

V tokratni oddaji, ki jo enkrat na mesec skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars-3.program Radia Slovenija, govorimo o temi, ki je širša od etničnih okvirjev obmejnega prostora. Predvsem nas je zanimalo, kaj storiti s prišleki, če bodo v teh krajih ostali dlje, ali obstajajo načrti njihove vključitve, kako to izvesti, in kdo že ali naj pri tem dejavno sodeluje. Gostje: v Trstu raziskovalec migracij Aleksej Kalc, v Celovcu ravnatelj Caritas Koroška dr.Jože Marketz in učiteljica ter pisateljica Marta Polanšek, v ljubljanskem studiu pa bosta Nina Gregori, generalna direktorica DUNMN in Marko Tanasić iz svetovalnice za migrante pri sindikatu ZSSS.

100 let mineva, kar je Albert Einstein objavil teorijo splošne relativnosti, eno najvplivnejših znanstvenih teorij 20. stoletja, katere vpliv sega daleč preko meja znanosti. Danes smo v vsakdanjem življenju odvisni od nje, kadarkoli se zanašamo na že kar samoumevno delovanje satelitov v naši orbiti. Toda še bolj daljnosežne so njene posledice za naše razumevanje ustroja samega vesolja. Če je resno revolucijo povzročila že 10 let zgodnejša Einsteinova teorija posebne relativnosti, ki je v neposredno soodvisnost postavila energijo in maso v eni najbolj znanih formul E=mc2, ter vpeljala koncept prostor-časa, je šla teorija splošne relativnosti še korak dlje. Prostor-čas je ukrivila in napovedala denimo obstoj črnih lukenj, ki so sicer še desetletja zatem veljale za čisto znanstveno fantastiko. Teorija relativnosti je na glavo postavila številna trdno usidrana prepričanja. Kar je prej veljalo za nesporni trdni temelj, denimo absolutni univerzalni čas, je postalo relativno. Zato se relativnostni teoriji pogosto pripisuje tudi splošna relativizacija, ki jo povzema fraza: vse je relativno. Vendar to nikakor ni poanta same relativnostne teorije. Kakšen je bil njen dejanski vpliv v teh sto letih tako v znanosti kot v družbi širše, smo preverili v oddaji Glasovi svetov.

Foto: Kevin Dooley, Flickr, CC

Zgodba, ki si jo o drugi svetovni vojni povečini pripovedujemo danes, je razmeroma enostavna. Šlo je za spopad med dobrimi in slabimi fanti. In če že ni vselej čisto jasno, kdo vse so bili junaki svetovnega spopada, vsaj zelo natančno vemo, komu pripada vloga zlikovca. No, v znamenitem delu Pomen druge svetovne vojne, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Sophia, pa pokojni belgijski zgodovinar, marksistični teoretik in aktivist judovskega rodu Ernest Mandel svojo pozornost namenja pogosto spregledanim, a praviloma ključnim vprašanjem, ki šele razkrivajo dejansko kompleksnost in protislovnost druge svetovne vojne. Tako se, na primer, sprašuje, kako so se med vojno razlikovali interesi Združenih držav in Velike Britanije. Zanima ga, čemu so zahodni zavezniki – Hitlerjevim pričakovanjem navkljub – videli večjo nevarnost v nemškem nacizmu kakor v sovjetskem stalinizmu? Vznemirja ga vprašanje, v kolikšni meri so izid spopada določili pogum navadnih vojakov in lucidnost generalov, v kolikšni meri pa industrijska zmogljivost v vojno vpletenih držav, njihov nadzor nad strateškimi surovinami ter, ne nazadnje, učinkovitost ameriških, sovjetskih, britanskih, japonskih in nemških birokratov, ki so morali zagotoviti kolikor je le bilo mogoče nemoteno delovanje svojih družb v času totalne vojne. – No, prav ta vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili sociologa Marka Keržana, ki je Mandelov Pomen druge svetovne vojne prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Klinična psihologinja dr. Saša Ucman se poklicno ukvarja s pomočjo in zdravljenjem oseb z motnjami hranjenja ter posameznikov, odvisnih od prepovedanih drog in alkohola. Prepričana je, da je pomemben del zdravljenja tudi psihoterapija, ki je na dolgi rok najbolj učinkovita. K njeni uspešnosti pomembno pripomore dobro poznavanje pacientov. Dr. Ucman je zato za svoje doktorsko delo opravila raziskavo, v kateri je preučevala samopodobo, samospoštovanje in čustveno inteligentnost oseb, odvisnih od alkohola in prepovedanih drog, ter oseb z motnjami hranjenja. Izsledke študije, za katere upa, da bodo v pomoč pri izpopolnjevanju terapevtskih programov, predstavlja v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Foto: AgustinRuz/ Flickr, cc

V poznem rimskem obdobju so Rimljani za obrambo Apeninskega polotoka pred vpadi barbarov prek našega in hrvaškega ozemlja zgradili obrambni sistem, znan kot Claustra Alpium Iuliarum. Kamnite zapore, ki segajo od hrvaške Reke do Tolmina, predstavljajo največji gradbeni in vojaško-obrambni sistem na našem ozemlju. V okviru mednarodnega projekta Kamniti braniki rimskega imperija Claustra, pri katerem sodelujeta tako Slovenija kot Hrvaška, so arheologi natančno določili potek tega obrambnega zidu, ki ga v večjem delu danes prerašča rastje, opravili nove arheološke raziskave ter se lotili celostne zaščite in predstavitve tega pomembnega kulturnega spomenika.

Foto:Narodni muzej Slovenije

Prostozidarstvo se s slovenskega vidika lahko kaže kot pojav, značilen predvsem za veliki beli svet tam daleč zunaj. Toda zgodovinar dr. Matevž Košir je pri založbi Modrijan pred nedavnim izdal monografijo Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, ki že s svojim obsegom zgovorno priča, da prostozidarstvo še zdaleč ni obšlo našega prostora. V bolj ali manj trdni zvezi s to skrivnostno bratovščino so bili celo nekateri najvidnejši slovenski intelektualci oziroma umetniki osemnajstega, devetnajstega in dvajsetega stoletja, med drugim naravoslovec in mecen baron Žiga Zois, pesnik Valentin Vodnik ter slikar Ivan Vavpotič. O tej, le malo znani zgodovini framasonstva na Slovenskem se je z dr. Koširjem pogovarjal Goran Dekleva.

Prostozidarstvo ni na dobrem glasu. Kako bi vendar bilo, ko pa, karikirano rečeno, nobena teorija zarote, ki da kaj nase, ne more brez podžiganja občutkov nelagodja, strahu in celo paranoje, usmerjenih zoper prostozidarje. Pogosto sta jim namreč pripisana malodane vsemogočna neformalna družbena moč in vpliv. Tako so, na primer, že ob koncu 18. stoletja bratovščino krivili za izbruh francoske revolucije. Masoni naj bi, kot hitijo zatrjevati njihovi nasprotniki, tudi imeli prste vmes, kadarkoli so se v Evropi v zadnjih dveh stoletjih na novo risale meje. Toda trezno historiografsko raziskovanje pokaže, da prostozidarji po vsem svetu vendarle nimajo enotnih političnih prepričanj oziroma svetovnonazorskih stališč, kar bi sicer pričakovali od članov organizacije, ki bi resnično hotela voditi ves svet. Povedno je namreč, da sta bila člana prostozidarskih lož tako leta 1973 ubiti čilski socialistični predsednik Salvador Allende kakor tedanji ameriški republikanski zunanji minister Henry Kissinger, moža, skratka, ki se prav gotovo nista strinjala o skoraj ničemer. Kaj torej dejansko povezuje ljudi, ki se včlanijo v prostozidarske lože? Kaj skušajo s svojo včlanitvijo pravzaprav doseči? In kolikšna je dejanska družbena moč prostozidarske bratovščine? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofonom smo gostili dr. Matevža Koširja, zgodovinarja, vodjo Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov pri Arhivu Republike Slovenije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Konec druge svetovne vojne je Evropa dočakala politično razdeljena za kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod, na obeh straneh železne zavese pa so se oblasti soočale z uničeno infrastrukturo, nedelujočim gospodarstvom in milijoni ljudi, ki so se na pogorišču svetovnega spopada znašli na robu preživetja. Kako so vlade, soočene s temi izzivi, uravnale gospodarsko politiko in kam je Evropejce nasploh in Slovence posebej vse to pripeljalo, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar Žarko Lazarević, oddajo pa je pripravil Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

V prvi polovici dvajsetega stoletja so se za srca in razum Evropejcev spopadli trije veliki politično-ideološki sistemi – liberalna meščanska demokracija, fašizem in komunizem. V tem kontekstu je bilo slej ko prej ključnega pomena vprašanje, kako bodo nosilci teh tekmujočih usmeritev uravnali ekonomsko življenje v travmatiziranih evropskih družbah, ki so se opotekale po dvojni katastrofi prve svetovne vojne in velike recesije, ki sta med letoma 1914 in 1929 uničili optimistično vero devetnajstega stoletja v nezaustavljivi napredek človeške civilizacije ter milijone ljudi pognali v prerano smrt, invalidnost, brezposelnost in bedo. Z drugimi besedami: ne razumeti gospodarske zgodovine stare celine v dvajsetem stoletju pomeni ne razumeti evropske zgodovine v dvajsetem stoletju nasploh. O tem kako so obrestne mere, stopnje brezposelnosti in domači bruto družbeni proizvodi pomagali krojiti usodo stare celine do konca druge svetovne vojne, smo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar dr. Žarko Lazarević. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

Letos mineva petsto let odkar si je Thomas More zamislil Utopijo. V deželo, ki je ni, kot nam razodeva njeno grško ime, je More leta 1515 umestil alternativni družbeni red. Ideje, ki jih je predstavil s pomočjo svoje izmišljene dežele, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. V Utopiji tako denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice.

V marsikaterem pogledu smo danes dediči njegove utopične vizije, saj je močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. Po drugi strani pa se zdi, da današnji čas utopijam ni najbolj naklonjen, saj so se številni utopični projekti 20. stoletja končali v totalitarizmih in Utopija ter utopične ideje so se znašle na slabem glasu.

Toda Utopija predvsem ni enoznačna knjiga in v tem se skriva njena moč. Kombinacija fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju. O Utopiji in njeni petstoletni dediščini bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov s filozofinjo prof.dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom.

Foto: Hans Holbein ml., Wikipedia, cc