Kaj se je pravzaprav dogajalo na Slovenskem med drugo svetovno vojno? Kaj so v imenu prihodnosti slovenskega naroda, v imenu ljubezni do domovine, v imenu temeljnih človečanskih idealov med leti 1941 in 1945 storili partizani in kaj domobranci? To so vprašanja, ki tudi sedemdeset let pozneje pomembno razgibavajo javno debato pri nas. In čeprav so se v tem kontekstu k besedi priglasili številni, od samih udeležencev svetovne vojne in državljanskega spopada, prek nekaterih naših najuglednejših javnih intelektualcev do več tisoč anonimnih komentatorjev na spletnih forumih, vendarle ni videti, da bi se bili v dobrega četrt stoletja, kolikor se o tej problematiki pogovarjamo brez cenzure, vsi skupaj kam premaknili. Kaj lahko se celo zazdi, da se po vseh izrečenih besedah in po vsem prelitem črnilu Slovenci pravzaprav razumemo slabše, kakor smo se na samem začetku te diskusije. Zato se menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav storiti s to travmo, da ne bo več zastrupljala naše sedanjosti, da ne bo več paralizirala naše pripravljenosti za soočenje s prihodnostjo, vse to pa, seveda, tako, da ne bi obenem bili nespoštljivi do vseh tistih, ki so med vojno in po njej izgubili svoja življenja? – To vprašanje smo ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne pretresali v Studiu ob 17ih na Prvem programu Radia Slovenija, no, na dan, ko praznujemo slovensko osamosvojitev, pa smo tej debati ponovno prisluhnili še na Arsu, v kontekstu oddaje Glasovi svetov. Zagatno problematiko so nam na nov način pomagali osvetliti mlajši ljudje, mlajši intelektualci, ki so od bržčas najbolj travmatičnega obdobja naše zgodovine oddaljeni kaki dve generaciji in torej o slovenski izkušnji druge svetovne vojne lahko govorijo brez pretirane jeze ali vneme. Pred mikrofonom smo tako gostili esejista in novinarja, Matica Kocijančiča, pa filozofa, Gregorja Modra, pesnico, literarno kritičarko in publicistko, Katjo Perat, ter doktorja Roka Svetliča, raziskovalca na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru.