
Sign up to save your podcasts
Or


Giovanna Paola Severino Gutierrez je v Slovenijo prvič prišla leta 2006, na tritedenski obisk, ki zdaj traja že petnajst let. Iz takrat ene najbolj nevarnih držav na svetu je prišla v eno od najvarnejših. Kljub temu ji je prijateljica s fakultete predlagala skrito besedo, geslo, s katerim bi lahko povedala, da je nekaj narobe:
"Rekla mi je, naj v pogovoru samo povem, da pogrešam neko hrano, sadje. Nisva se dogovorili točno, katero besedo. Samo sadje naj bi omenila, pa bi ona vedela, da je nekaj narobe. Težava je bila, ker mi je bilo tukaj zelo všeč, res pa sem pogrešala eno stvar – sadje. Okus po kolumbijskem tropskem sadju."
Giovanna, katere prvi trije deli štiridelnega imena so italijanski, ima po dedkovi strani italijanske prednike. Tudi njen stik s Slovenijo se je na neki način začel v Italiji pred 15 leti. Danes je Giovanna predsednica novega društva Latinskoameričanov:
"Več ljudi iz Latinske Amerike je hotelo biti bolj dejavnih. Nisem niti vedela, da nas je toliko tukaj, res veliko. Na začetku popolnega zaprtja marca lani smo se dobili prek Zooma in to je bil neke vrste začetek. Takrat smo vsi pogrešali druženje, pa kak objemček. Potem smo ugotovili, da imamo toliko idej, da potrebujemo društvo."
Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.
Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.
"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej." – Natalie Kauther
Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.
Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.
"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela." – Adrian Pollmann
Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.
"Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano."
Čeprav danes nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit deluje povsem ustvarjalno, piše in ilustrira otroške knjige ter riše stripe za otroke, se je njegova poklicna pot začela no, nekoliko drugače: "V resnici sem začel kot vajenec v maloprodaji, pozneje pa sem se preizkusil še v drugih stvareh. Ampak potem sem se v nekem trenutku vprašal, kaj si res želim delati? In odgovoril sem si, da nekaj ustvarjalnega. Tako sem začel vse bolj risati in slikati. Svoje delo pa sem potem poskušal prodati. Ko pa so se mi rodili otroci oziroma moj prvi otrok, sem moral zaslužiti več denarja, saj s svojimi izdelki nisem dovolj zaslužil. Ravno to me je spodbudilo k ilustracijam. Našel sem se v tistem, v čemer sem bil najboljši, hkrati pa sem imel srečo, da sem takrat sploh dobil službo."
"Stripi so v resnici zelo v redu in edina razlika v primerjavi z drugo literaturo je ta, da ima slike, ampak zgodba pa je tista, ki jo lahko prenesemo na naše otroke."
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
Tudi po tekmovalni upokojitvi sicer ostaja vpet v svet smučanja. Zaljubljenec v naravo in gore z družino živi v domačem Garmisch-Partenkirchnu. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, v zadnjih letih pa se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah. Pri tem s prstom pokaže na odgovorne na Mednarodni smučarski zvezi.
"V teh časih se mi ne zdi primerno, da se tekme svetovnega pokala začnejo že konec oktobra. Morale bi se začete tri ali štiri tedne pozneje. Sölden sicer pripravi izvrstno odprtje sezone, a razmisliti moramo, v katero smer peljati smučanje, da bi ljudje v njem še uživali in pri tem ne bili obremenjeni z dejstvom, da se ledeniki, na katerih potekajo tekme, talijo."
Na to je opozarjal že med svojo kariero, a pravi, da za zdaj ne občuti nobenih sprememb. Po njegovih besedah nihče od odgovornih ne sliši glasu športnika, kar ga žalosti. Poleg ohranjanja narave pa je prav posebno veselje našel tudi v pisanju športnih zgodb za otroke.
"Ko otroci odraščajo, imajo vzornike in to je pomembno. Zato tudi želijo postati vrhunski smučarji, nogometaši ali pa si samo želijo iti na igrišče in se ukvarjati s športom. S pravljicami želim povedati otrokom, da je šport zabaven. Poleg tega bi jim rad predstavil tudi pomembne stvari, ki jih pridobiš s športom. Denimo fairplay ali to, da moraš trdo delati za zadeve, ki jih želiš doseči."
Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo.
"Že od nekdaj imam željo, da bi poskušala razumeti živali. Psi imajo prav posebno mesto v mojem srcu. Moja prva služba je bila sprehajanje sosedovih psov, pozneje pa striženje psov. Ko sem bila mlajša, mi doma namreč niso pustili imeti svojega psa, zato sem izkoristila vsako možnost, da sem si lahko izposodila tuje ljubljenčke."
Privilegij ima, da lahko zaradi življenja v različnih državah prepoznava kulturne razlike in med seboj primerja navade.
"Morda sem kot kulturno posebnost opazila veliko manj pritiska, da bi se morala komu zahvaljevati. Ko v Veliki Britaniji namreč prečkaš cesto, se moraš zahvaliti avtu, ker se je ustavil, tudi če stojiš na prehodu za pešce. Tukaj tega pritiska ne občutim. Če se mi nekdo zahvali, torej vem, da ni samo pričakovano, ampak je iskreno."
Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
"Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."
Eden najboljših ruskih klubov dvoranskega nogometa moskovski KPRF (Klub komunistične partije ruske federacije) je tako Olgo kmalu angažiral za vodičko ekipe Dobovca, takratnega slovenskega državnega prvaka v dvoranskem nogometu. Običajna praksa organizatorjev mednarodnih tekmovanj je namreč ta, da tujim klubom oziroma reprezentancam podelijo nekoga, ki obvlada njihov jezik. Ampak ker so bile ob takratnem obisku Moskve v ospredju novinarske obveznosti povezane s poročanjem s tekmovanja, smo z Olgo ponovno navezali stik s pomočjo družabnih omrežjih. Tam pa nismo našli Olge, temveč Oljo.
"V Rusiji to ni nič nenavadnega. Vsak človek ima vsaj dve različici imena - eno bolj uradno in običajno daljšo, ki jo uporabljamo, ko vikamo, krajšo pa, ko tikamo. Tako je zame Olga uradna oblika, Olje sem pa za prijatelje in družino."
Robert Swan je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila.
"Potreboval sem sanje. Mislim, da sem tisti tip človeka, ki bi sicer lahko v nekem trenutku zašel s poti, zato sem potreboval nekaj, kar bi me zaposlilo, mi jemalo energijo. In vedno sem imel občutek, da je Antarktika zelo poseben kraj. Zelo sem bil osredotočen na cilj, ampak pot do uresničenja sanj nikakor ni bila enostavna."
Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja.
"Na južni tečaj sem šel pri 29 letih, bil sem najmlajši v ekipi, vsi drugi so bili sredi 30-ih. Bil sem mlad, pred tem nisem počel ničesar. Nikoli nisem bil raziskovalec, ne znam krmariti ladje, sovražim mraz in če sem iskren, imam boljše reči za početi v življenju kot živeti v šotoru z zaudarjajočimi ljudmi."
Ana Lalić je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje.
Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju.
Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ...
... čez nekaj ur je bila priprta v celici policijske postaje.
Irska podjetnica Emily Ross je ustanoviteljica in direktorica podjetja Inkvine, v katerem se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem za globokotehnološka podjetja, se je v Ljubljani mudila v začetku septembra, ko se je kot govornica predstavila na dogodku podjetniške skupnosti Ceed Slovenija. Že več kot desetletje se ukvarja tudi s pisanjem, novembra bo v soavtorstvu izdala svojo prvo knjigo Just Evil Enough. Za nekatere irske medije piše o tehnologiji in tudi o športni tehnologiji, kar je njena prav posebna strast.
"Šport teče po mojih žilah, moj šport pa je veslanje. Upam, da bom v prihodnjih dneh lahko prišla do Blejskega jezera. Moj mož tekmuje za Irsko, jaz pa sem trenerka prve kategorije. Naša stranka je tudi Rowing Ireland, ki smo ji prav med zaprtjem pomagali pri vzpostavitvi spletnega izobraževalnega programa. Do zdaj so naučili trenerje, kako izvajati treninge na daljavo z uporabo virtualnih orodij.
Marketing je področje komunikologije, ki se zelo hitro spreminja. Družabna omrežja, o katerih smo pred leti govorili, da so naslednja velika stvar, so tukaj in pomembno zaznamujejo naš vsakdan, pa tudi naše potrošniške navade. A tu niso samo omrežja, še vedno beremo časopise, poslušamo radio in gledamo televizijo. Prav zato je na področju marketinga še toliko pomembnejše mišljenje, da se nikoli ne smemo nehati učiti.
"Živimo v ekonomiji pozornosti, a pozornosti nam primanjkuje. Startupi in podjetja ne tekmujejo s svojimi neposrednimi tekmeci, ampak tekmujejo z vsakim memom, z vsakim tik tokom, z vsako distrakcijo, ki je na internetu."
From the publisher's feed

14 Listeners

11 Listeners

3 Listeners

1 Listeners

5 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

3 Listeners

10 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

4 Listeners

5 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

0 Listeners

1 Listeners

2 Listeners

2 Listeners

0 Listeners

9 Listeners

3 Listeners