Lani poleti so se delegati Mednarodne smučarske zveze na kongresu v Dubrovniku odločili, da bo novi direktor ženskih tekem svetovnega pokala Peter Gerdol. Zamejski Slovenec iz Trbiža je tako prevzel enega najbolj odgovornih položajev v karavani alpskega smučanja. Kaj je na tem položaju najbolj morasta stvar, ki bi se mu lahko zgodila?

“Vremena ne moremo nadzorovati, je pa seveda to tisto, kar nas najbolj skrbi. Te kratkoročne spremembe, pri katerih se vremenska napoved spreminja iz dneva v dan, so velika nevšečnost, saj ne moremo ničesar načrtovati. Preprosto bomo morali postati fleksibilnejši.”

Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: “Med sezono tako rekoč ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.”  Vseeno je bil zelo hvaležen, da je po selitvi Zlate lisice lahko spal v domači postelji in ne v hotelu. Na začetku kariere si najbrž ni predstavljal, da bo tako.

“Moja prva študentska služba je bila prodajanje bencina. Potem sem 23 let delal na žičnicah v Trbižu, od prodaje turističnih paketov, do organizacije tekem in marketinga. Nabral sem si ogromno izkušenj iz različnih področij in nikoli mi ni bilo dolgčas.”

Sicer pa je njegov prvi šport košarka, za katerega ima sicer premalo časa, je pa navdušen nad slovenskim košarkarskim genijem.

“Včasih, ko se s sedežnico peljem na tekmovališče, na telefonu gledam najboljše poteze Luke Dončića.”

Rambo Amadeus oziroma Antonije Pušić pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.

“Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.” – o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta

Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.

Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: turbofolk. Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.

“Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.”

Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: “Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.”

S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. “Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.”

“Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.”

Kot vodja projektov je Jonas Sonnenschein zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.

“Največja razlika je, da Švedi popolnoma zaupajo delu vlade. Tukaj je slika diametralno nasprotna, politiko vsi kritizirajo. Ampak tam imajo razlog za zaupanje.”

Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal, vseeno pa se z njim veliko ukvarja. Pri Umanoteri so novembra lani pripravili akcijo Leto brez leta, v okviru katere se lahko zavežete, da eno leto ne boste leteli.

“Enkrat sem popolnoma brez zveze letel na neko konferenco na Kitajsko. Takrat sem se odločil, da tega ne bom več počel, tako da že dve leti nisem bil v zraku.”

V Sloveniji razmere sicer niso rožnate, vendar je povprečni državljan po Jonasovem mnenju vseeno okoljsko zaveden.

“Slovenci ste zelo občutljivi za okoljske teme. To se vidi, če greste čez mejo v Italijo, kjer smeti ležijo povsod. To pa ne pomeni, da ni korupcije in da se stvari ne da še izboljšati.”

Greta Thunberg je danes glasnica generacije, ki ima vse večjo vlogo v globalnem zavzemanju za aktivnejše ukrepe proti uničujočim posledicam človeškega poseganja v naravo.

“Ona vedno ponavlja eno in isto mantro – poslušajte kaj pravijo znanstveniki. Zdaj imajo naše besede v dialogu s politiko večjo težo, temu pravim Greta Effect.”

Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ Djibril Cissé je Les Blues zastopal na dveh svetovnih prvenstvih, ravno na tistih dveh, na katerih je sodelovala tudi Slovenija. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri je med drugim zamenjal tudi Lazio in Liverpool. Tako pravi njegova bogata nogometna statistika, zasebno življenje pa vključuje zgodbo priseljencev iz Slonokoščene obale, igralsko kariero, francosko različico šova Ples z zvezdami; danes pa ga njegovi oboževalci poznajo kot Tschebo, zvezdniškega didžeja.

Z glasbo se je začel ukvarjati, ko je bil star 14 let. Nogometni trenerji niso navdušeni, če njihovi nogometaši zahajajo v nočne klube, namesto da bi šli hitro v posteljo. Ponočevanje lahko ima negativne posledice za kariero nogometaša, toda Djibril Cisse zaradi svojega zdravega načina življenja s tem ni imel težav.

“Tu in tam sem šel v diskoteko, ampak ne tako pogosto kot mnogi drugi. To pa nikoli ni bila težava, saj nikoli v življenju nisem pil alkohola ali prižgal cigarete. Glasbo sem večinoma vrtel doma, nisem bil DJ v kakšen klubu. To je bil hobi. Nekateri so igrali računalniške igre, nekateri so gledali filme, jaz pa sem vadil, da bi bil čim boljši DJ.”
– Djibril Cisse

V prvi sezoni pri Liverpoolu je Djibril Cisse oktobra leta 2004 utrpel hud zlom noge. Zdravniki so pričakovali, da je sezona zanj končana, toda na igrišče se je vrnil že aprila leta 2005. Le nekaj več kot mesec dni pozneje pa osvojil ligo prvakov. To je bil izjemen povratek, saj bi poškodba lahko imela trajne posledice. Kirurga, ki mu je rešil nogo, pa je Cisse nato povabil na svojo poroko.

“Če bi čakali 30 ali 40 minut bi lahko izgubil nogo, saj so se kosti ob zlomu premaknila, tako da nisem imel prekrvavljenega stopala. Kirurg je bil zelo miren in mi, če sem povsem iskren, rešil življenje. Najmanj, kar sem lahko naredil je, da sem ga povabil na svojo poroko.”
– Djibril Cisse

Trenutno je v ospredju glasba, toda Djibril Cisse svoj čas zapolni z veliko zanimivimi aktivnostmi. Med drugim je nastopil v dveh filmih, ukvarja se tudi z modo, predvsem pa uživa.

“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.” 

Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.

“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj,  ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”

V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje. 

“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”

Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen: 

“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”

Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis. 

“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”

Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”

“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”

Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”

“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”

Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno. 

“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”

Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.

“Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.” 

Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.

“Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.”

Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka. 

“Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.”

Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo. 

“Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.” 

Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase. 

Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov

Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.

“Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”

Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.

“Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”

Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.

“Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”

Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov  in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.

Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.@eldar_music sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji #EvropaOsebno @Val202 pic.twitter.com/VJY0vGksVg

— Uršula Zaletelj (@UZaletelj) January 6, 2020

David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse

David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski:

“Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.

Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:

 “Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.”

 Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:

 “Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.”

Pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji

"Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik," je le ena od misli Ota Horvata, pesnika, pisatelja in prevajalca. Srbskega po mestu rojstva in madžarskega po imenu in priimku. Sedem let je bil begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živi v Italiji, poročen z drugo ženo. Izkušnjo ob izgubi prve je opisal v svojem liričnem romanu Sabo je obstal, ki ga je pred približno šestimi meseci predstavljal tudi v Ljubljani. Takrat ga je v Evropo osebno povabil Tadej Košmrlj.