
Sign up to save your podcasts
Or


Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:
"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."
V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.
"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."
Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.
"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."
Estonski novinar Johannes Tralla je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje Johannesovi izleti. "Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo."
Pogovor je tekel predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike."
"Mislim, da govorim sedem jezikov, nenehno se učim novih. Je pa težko oceniti, kako dobro govoriš jezik. Denimo hrvaščine ne govorim, jo pa berem in razumem." – Juliana Kaltakhchan
Jezike se uči zaradi veselja, a je kljub temu za kako odločitvijo včasih tudi poslovna odločitev, denimo zdaj se začenja učiti indonezijsko.
"Kitajska hitro raste in bo kmalu kot Koreja. Se mi zdi, da se bo proizvodnja selila drugam in Indonezija je ena od teh držav, kamor se proizvodnja že seli."
Z možem Primožem sta lastnika blagovne znamke "Flight ukulele", čedalje pomembnejšega igralca na svetovnem trgu tega izvorno havajskega instrumenta. Začela sta pred desetimi leti, bolj iz potrebe kot do potankosti premišljene poslovne ideje.
"Veliko je bilo trgovin, ki so hotele kupovati ukulele, pa ga je bilo težko dobiti na trgu. Tako da smo zelo dobro ujeli ta trenutek. Potem smo pa ogromno vlagali v spletno promocijo, Youtube, Instagram. Največji youtubarji so igrali in še vedno igrajo našo znamko ukulelov."
Krešimir Golubić - Leon GSK je v začetku meseca septembra z razstavo Punk's Not Dead gostoval v Ljubljani. Začetke njegove grafitarske poti sodijo v leto 1987, ko je prvič ustvarjal s sprejem, a ker je bil rezultat katastrofalen in mu je to vzelo nekaj poguma, je z grafitarstvom še za nekaj časa počakal. Leta 1992 pa je obiskal Berlin, evropsko meko grafitov in ulične umetnosti, kjer se je v grafitarstvo dokončno zaljubil in se po povratku v Zagreb odločil, da je to stvar, ki jo mora v življenju početi.
"Jaz sem grafitar, ukvarjam se z ulično umetnostjo, ampak ne smem s svojo umetnostjo uničevati druge, na primer arhitekture ali kakšnih drugih poslikav. Obstajati mora medosebno spoštovanje."
Glasba je v njegovem življenju zelo pomembna, še posebej punk, v Zagrebu je celo preuredil manjšo ulico v centru mesta in jo proglasil za punk rock ulico.
"Ko sem začel bolj resno poslušati glasbo in kot najstnik hoditi na koncerte, so bili to punk-rock koncerti v Zagrebu. Takrat sem začel delati fanzine, snemati kasete in plošče različnih skupin. Spet ena pozitivna zgodba, ki mi je veliko pomenila v smislu odraščanja, spoznavanja ljudi. Dopisoval sem se z nepoznanimi ljudmi iz cele Jugoslavije, tudi iz Slovenije, menjali smo fanzine. Trideset let za tem sem se odločil narisati svoje punk-rock zvezde in vzornike, ki so mi takrat veliko pomenili."
Dragan Bjelogrlić je topel do priložnostnih oboževalcev na filmskih festivalih, zasebno pa nedostopen do širše javnosti. Kot igralec je že kot najstnik v televizijski seriji Boljše življenje osvojil Jugoslavijo, kasneje pa svoje producentske in režiserske veščine izpilil do popolnosti.
Marion Foucart je glasbena novinarka francoske nacionalne televizije. Dela iz Ljubljane in čeprav ne poroča o slovenski glasbi, jo seveda spremlja. “Če bi Francozom morala predstaviti nekaj slovenskih skupin, bi bili vmes gotovo Laibach. No, njih že poznajo. Meni najljubši je sicer Magnifico, pa Zala in Gašper. Duo Silence je tudi dober primer slovenske glasbe. Pa tudi mladih skupin je veliko. Denimo zdaj veliko poslušam to skupino, kako že … Kako si? Kokosy.”
V Slovenijo sta se s partnerjem preselila pred 11 leti. Pravi, da je njena družina tipičen produkt Erasmusa. Dublinu je sledilo nekaj skupnih let v Parizu, potem pa iskanje novega doma. Mož se je sicer rodil na Reki, ampak ker Hrvaška takrat še ni bila v EU, se je kar sama od sebe ponudila Ljubljana:
“Mož je tukaj že prej študiral in njegova mama je Slovenka. Ljubljana je kot nek velik kavč. Ko se usedeš nanj, je z njega težko vstati. Udobna je, ravno prav velika.”
Študiral je filozofijo, delal v pravu, odprl svojo založbo, začel pisateljsko kariero. In to kljub temu, da je dislektik, pravi. Erling Kagge je norveški pisatelj, raziskovalec, zbiratelj sodobne umetnosti, predvsem pa človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino. Ki v tej vozeči se družbi hodi. Prvi je prehodil severni in južni pol, na južnem je bil sam, tudi brez tehnologije, drugače ni šlo, saj tako ne bi bil odklopljen od sveta in ljudi ter ne bi našel svojega miru. Preplezal je tudi najvišjo goro na svetu, Everest, in svojo pohodniško izkušnjo sklenil v impozanten trikotnik. O hoji, tišini, raziskovanju, ki je lastno vsem nam, odrekanju, družabnih omrežjih in o tem, da so najboljše stvari v življenju zastonj, sta se z Majo Stepančič pogovarjala – kakopak – ob hoji, od Cankarjevega doma do Ljubljanskega gradu.
Lani poleti so se delegati Mednarodne smučarske zveze na kongresu v Dubrovniku odločili, da bo novi direktor ženskih tekem svetovnega pokala Peter Gerdol. Zamejski Slovenec iz Trbiža je tako prevzel enega najbolj odgovornih položajev v karavani alpskega smučanja. Kaj je na tem položaju najbolj morasta stvar, ki bi se mu lahko zgodila?
“Vremena ne moremo nadzorovati, je pa seveda to tisto, kar nas najbolj skrbi. Te kratkoročne spremembe, pri katerih se vremenska napoved spreminja iz dneva v dan, so velika nevšečnost, saj ne moremo ničesar načrtovati. Preprosto bomo morali postati fleksibilnejši.”
Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: “Med sezono tako rekoč ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.” Vseeno je bil zelo hvaležen, da je po selitvi Zlate lisice lahko spal v domači postelji in ne v hotelu. Na začetku kariere si najbrž ni predstavljal, da bo tako.
“Moja prva študentska služba je bila prodajanje bencina. Potem sem 23 let delal na žičnicah v Trbižu, od prodaje turističnih paketov, do organizacije tekem in marketinga. Nabral sem si ogromno izkušenj iz različnih področij in nikoli mi ni bilo dolgčas.”
Sicer pa je njegov prvi šport košarka, za katerega ima sicer premalo časa, je pa navdušen nad slovenskim košarkarskim genijem.
“Včasih, ko se s sedežnico peljem na tekmovališče, na telefonu gledam najboljše poteze Luke Dončića.”
Rambo Amadeus oziroma Antonije Pušić pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.
“Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.” – o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta
Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.
Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: turbofolk. Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.
“Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.”
Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: “Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.”
S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. “Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.”
“Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.”
Kot vodja projektov je Jonas Sonnenschein zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.
“Največja razlika je, da Švedi popolnoma zaupajo delu vlade. Tukaj je slika diametralno nasprotna, politiko vsi kritizirajo. Ampak tam imajo razlog za zaupanje.”
Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal, vseeno pa se z njim veliko ukvarja. Pri Umanoteri so novembra lani pripravili akcijo Leto brez leta, v okviru katere se lahko zavežete, da eno leto ne boste leteli.
“Enkrat sem popolnoma brez zveze letel na neko konferenco na Kitajsko. Takrat sem se odločil, da tega ne bom več počel, tako da že dve leti nisem bil v zraku.”
V Sloveniji razmere sicer niso rožnate, vendar je povprečni državljan po Jonasovem mnenju vseeno okoljsko zaveden.
“Slovenci ste zelo občutljivi za okoljske teme. To se vidi, če greste čez mejo v Italijo, kjer smeti ležijo povsod. To pa ne pomeni, da ni korupcije in da se stvari ne da še izboljšati.”
Greta Thunberg je danes glasnica generacije, ki ima vse večjo vlogo v globalnem zavzemanju za aktivnejše ukrepe proti uničujočim posledicam človeškega poseganja v naravo.
“Ona vedno ponavlja eno in isto mantro – poslušajte kaj pravijo znanstveniki. Zdaj imajo naše besede v dialogu s politiko večjo težo, temu pravim Greta Effect.”
From the publisher's feed

14 Listeners

11 Listeners

3 Listeners

1 Listeners

5 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

3 Listeners

10 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

4 Listeners

5 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

0 Listeners

1 Listeners

2 Listeners

2 Listeners

0 Listeners

9 Listeners

3 Listeners