Evropa osebno

Evropa osebno

By RTVSLO – Val 202Society & Culture
Download on the App Store

Evropa osebno episodes

  • Jon Lee Anderson, The New Yorker
    Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.

    Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.

    "Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."

     

    Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.

    "Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."

     

    Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.

    "Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."

    Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.

    15 min
  • Jaume Subirana
    Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.

    Doma je v Barceloni, kjer velja za znanega pisca, kulturnika in publicista. Kot profesor književnosti je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a se za vsako ceno ne zavzema za samostojno državo. Kritičen je do pokroviteljskega odnosa Španije, hkrati pa se mu lastna država ne zdi edina možnost. Ne čuti potrebe, da bi nekega dne lahko navijal za nogometno reprezentanco Katalonije, ker mu zadošča kult nogometne Barcelone. Jaume Subirana govori o miniaturah očarljive prestolnice, njenih edinstvenih soseskah, kot podpredsednik katalonskega združenja PEN razmišlja o družbeni odgovornosti pisateljev. Razloži, zakaj imajo knjige v Kataloniji izjemno visok status in kako jih ob Jurjevem podarjajo skupaj z vrtnicami.

    “Imam veliko prijateljev, ki pravijo, da si želijo v življenju dočakati dan, ko bodo lahko navijali za katalonsko nogometno reprezentanco. Tudi sam imam rad nogomet, a mi zadostuje, da navijam za Barcelono, ki je najboljše nogometno moštvo na svetu."

    15 min
  • Sašo Niskač
    Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.

    Sašo Niskač je zamenjal približno dvajset lokacij svojega bivanja. Iz vzhodne Slovaške v Bratislavo, od tam v København na Dansko, pa v Makedonijo, tudi ZDA. Že več kot dobro desetletje pa zdaj z družino živi v Ljubljani. Zase pravi, da je Slovak, Rusin, Evropejec in novi Slovenec.

    "Selitve so mogoče naporne, kar pa zadeva izkušnje in osebni razvoj, je to zelo v redu zadeva. Potem imaš v glavi različne filme, ker vsaka država deluje na drugačen način. Imaš drugačne kulturne izkušnje, tudi sistemske izkušnje, ker padeš v različne administrativno-birokratske postopke v državah, v katerih bivaš. Vseeno je to zelo, zelo koristna izkušnja."

     

    Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Sodeluje pri različnih filmskih projektih v Evropi od leta 2006, tudi svoje profesionalne dokumentarne filmske izdelke je predstavil na več kot sto mednarodnih prireditvah. S svojim potujočim kinoprojektom Europanorama gostuje po evropskih državah, pa tudi v Bejrutu je bil z njim, pred nekaj leti je gostoval v Jeruzalemu.
    Je tudi zagovornik trajnostne mobilnosti. O njej v okviru različnih projektov predava in v sodelovanju z društvom Sobivanje promovira varno kolesarjenje. Kolesarske steze pri nas "so narejene povsod samo na pol in niso stoodstotno varne".

    "Ljubljana mi je všeč s tega vidika, da je to majhno glavno mesto, kjer imaš celotno infrastrukturo na dosegu roke. Sam zato za prevoz po večini uporabljam kolo, bil sem tudi v Celju z vlakom, čeprav to ni bila ne vem kakšna prijetna izkušnja, zato ker vlaki v Sloveniji so malo prepočasni. Prihodnost je zdaj tako v trajnostni mobilnosti z uporabo javnih sredstev in čim pogostejšim kolesarjenjem."

     

    Kako pa doživlja svoje življenjske prostore, je zdaj Slovaška del preteklosti in Slovenija del sedanjosti ali je vse prepleteno?

    "Meni so recimo s potovanjem po Evropi in s tem življenjem po različnih državah nekako izginile meje iz glave. Če je Slovenija moj dom? Ne vem, živim tukaj, dobro se počutim, čeprav sem iz Slovaške. Tam imam v bistvu velik del svoje družine. Tako da težko rečem. Glede Evropske unije pa bi bilo z mojega stališča najbolje, če bi imeli vsi evropski potni list, evropsko davčno številko in približno isti življenjski standard. Mogoče bi tako Evropa malo bolj zaživela kot zdaj, ko smo v neki večni tranziciji med Zahodno in Vzhodno Evropo."

    16 min
  • Matt Hamlin
    Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.

    Tokrat gremo na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. Matt Hamlin se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v podjetnem lokalu Pekarna malo drugače na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...

    Kakšne ljudi je Matt našel v Sloveniji? Kako bi nas predstavil svojim prijateljem iz ZDA?

    "Najbrž bi jim najprej povedal, kako umirjeni in sproščeni so tukaj ljudje. Slovenci se mi zdijo tudi zelo pošteni in resnično dobri. Američani doma smo bolj stremuški, skrbimo bolj za lastno korist kot za druge. Zdi se, da raje gledamo na svojo dobrobit, kot da bi kaj storili, da bi bilo dobro tudi drugim. Sicer pa to na splošno velja za kapitalistično družbo."

     

    Nekdanji marinec pojasnjuje, da ima njegova družina vojaško tradicijo, vojska v ZDA pa je odlična priložnost za odhod na svoje, sploh če človek nima posebej začrtanih ciljev. Tudi sam je bil v takšnem položaju, ko se je odločil iti v vojsko. Bil je brez življenjskih usmeritev, nekaj let pred koncem njegovega najstništva.

    "Med marince sem šel leta 1989, služil kakšnih pet let, ampak šele leta 2001 sem bil dokončno razrešen dolžnosti, saj te še nekaj let po odhodu nadzirajo. Tako še kakšnih osem let nisem bil popolnoma svoboden."

     

    Matt Hamlin pojasnjuje, da je bil presenečen, ko sta s Ksenijo iz Benetk v Ljubljano prispela v treh urah, pričakoval je, da bo vožnja trajala vsaj osem ur. Dodaja, da v šoli niso nikoli poudarjali samih razsežnosti Evrope.

    "Nerazumljivo mi je, da so na tako kratki razdalji Nemčija, Italija in Francija. Ker še vedno razmišljam v ameriškem merilu. Še manj mi je jasno, zakaj nas naš šolski sistem ne poduči o takih osnovah, kot je razlika v velikosti."

    15 min
  • Katja Aleksandra Mežek
    Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?

    "Živjo, jaz sem Katja Mežek. Pol Slovenka sem. Sem iz Kalifornije, ampak zdaj živim v Kranju, mogoče do septembra prihodnje leto. Sem pravnica in imam dva otroka, Adriana in Jamesa. S slovenščino mi gre zelo slabo, ampak poskusim."

     

    Katja Aleksandra Mežek upa, da vas je s svojo slovenščino vsaj malo spravila v dobro voljo in v isti sapi obljublja, da se bo nekoč res dobro naučila slovensko, saj je za učenje izjemno motivirana. Ko se je pred osmimi leti prvič preselila sem, se je že zelo dobro naučila osnov, ampak pravi, da bo očitno potrebovala zasebne ure, da se bo izboljšala. Slovenščino obožuje in včasih tudi malo sovraži:

    "Jezi me, ko skušam kaj povedati, pa ne najdem besede. Moj cilj je, da bi govorila tekoče. Zdaj ko sem v karanteni in nisem obkrožena z ljudmi, ki govorijo slovensko, je seveda težje. Moj zelo oseben cilj je, da bi govorila zelo dobro, ker starejši člani moje družine, moje tete in strici, ne govorijo angleško. In z njimi se lahko pogovarjam samo osnovne stvari, kako je bilo na letalu, kakšen je bil dan, kam bomo šli na počitnice. Vse ostalo je pa težje in nam mora kdo pomagati."

    Kot se pošali, v njenem primeru ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa: mama Keren Hunt je pisateljica in ilustratorka, oče Aleksander Mežek glasbenik, sama pa se je odločila za finance in pravo. Zdaj ima svoje podjetje LeksLaw. Večina njenih strank je sicer v Kaliforniji, nekaj pa tudi v Sloveniji. Podjetjem pomaga, da poslovanje razširijo v Združene države.

    "Vedno sem navdušena, da je v Sloveniji toliko inovativnosti. Vedno, ko pridem, je tu neka nova skupina, nov tehnološki center. Ravno pred kratkim sem izvedela, da ima Slovenija Silicijeve vrtove! Na severu Kalifornije je Silicijeva dolina, Los Angeles ima Silicijevo obalo, Slovenija pa Silicijeve vrtove. To je res izjemno! Nekaj slovenskih podjetji je tako uspešnih v Združenih državah, da so tja preselila svoje sedeže."

     

    Katera je Katjina najljubša očetova pesem?

    "Siva pot je pa najljubša pesem mojega sina. Neprestano mu jo moramo predvajati. Eden od očetovih albumov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je Podarjeno srcu. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Je starejši album, ne gre torej za njegovo najbolj sveže delo, ampak pri snemanju sta sodelovala tudi londonski simfonični orkester in Cliff Richards. Ko poslušam ta album, celoten CD, se spomnim na svoje otroštvo. Na ta album sem najbolj navezana."

    14 min
  • Vasilis Kukalani, filmski in gledališki igralec
    Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.

    Vasilis Kukalani je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.

    “Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”

     

    Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.”

    “Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.” 

     

    Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.

    13 min
  • Payman Qasimian
    V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.

    Payman Qasimian noče igrati na karto usmiljenja, noče igrati vloge žrtve. Čeprav je v Iranu, kjer se je njegova zgodba začela, v resnici bil žrtev. Pripadal je preganjani verski manjšini bahajcev.

    "V Iranu nisem imel enakih pravic, kot jih imajo muslimani. Bahajcem se na primer ni dovoljeno vpisati na fakulteto. Pri devetnajstih sem odšel v sosednji Pakistan, kjer sem se obrnil na pisarno Združenih narodov in zaprosil za azil. Povedal sem jim svojo zgodbo in po enem letu so me skupaj z družino sprejele Združene države."

     

    Uspelo mu je pobegniti v Slovenijo, kjer je nastopal tudi v predstavi Skozi oči begunca.

    "Izjemno pomembno se mi zdi, kaj mislijo o nas mlajše generacije. Pogosto so mislile, da smo begunci nevarni umazanci z dna družbe. Zato me je navduševalo, ko so spoznavale naše resnične zgodbe. Na začetku jim ni bilo mar, niso razumeli. Na predstavo so gledali samo kot na zabavo. Toda ko smo se pogovarjali po predstavi, je bilo že povsem drugače."

    17 min
  • Evropa osebno, Yves Langlois
    Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani
.

    Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.

    Yves Langlois je moderni bojevnik na kolesu, ki se proti kulturi avtomobilov, v kateri živimo, bori tako, da nikoli ne kolesari preveč ob robu ceste. Ne sprašuje za dovoljenje in tako nikomur ne da priložnosti, da bi mu rekel ne. Do sveta, v katerem živimo, pa je kritičen, tudi ko ne gre za ceste ali promet.

    “Živimo v ameriški kulturi, če nam je všeč ali ne. Filmska industrija, v kateri sem služil denar, oglašuje kapitalizem in potrošništvo. Dopoveduje nam, da je življenje vojna in da smo vsi bojevniki. Res sem vesel, da imamo na svetu Donalda Trumpa, ker nam kaže, kaj ne želimo biti. Ljudje ne razumemo, dokler nas nekaj ne udari po glavi. Res smo počasni in neumni. Dokler ne bomo dojeli, da smo sredi okoljske krize, se nam slabo piše.”

    “Vse življenje sem imel svojo hišo. Nato sem jo prodal in se odločil, da nikoli v življenju več ne kupim hiše, ker to s seboj prinese goro nakupov v trgovinah s poceni serijsko izdelanim pohištvom in kopičenje nepomembnih stvari. Moj cilj je pokazati sinu, da obstaja v življenju tudi kaj drugega kot nakupovanje. Da lahko živiš preprosto, prideluješ sam svojo hrano in skrbiš za sočloveka.”


     

    Čeprav ameriški filmi po večini prikazujejo ravno tisto, s čimer se ne strinja, pa se rad spominja svojih kaskaderskih dni.

    “Je točno tako, kot si predstavljate. Sanjsko! Kaskadersko življenje sem izbral, ker sem ga sanjal in vesel sem, da sem sledil svojim sanjam. Neverjetno je, ko se 200 ljudi, ki so vsi nepogrešljivi in ki točno vedo, kaj je njihova naloga, združi in ustvari čarovnijo za male in velike zaslone."

    16 min
  • Damir Imamović
    Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.

    Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi Damir Imamović. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.

    "Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."

     

    Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo. 

    "Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."

     

    Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.

    "Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."

     

    Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: "Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."

     

    17 min
  • Heather Corcoran
    Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.

    Heather Corcoran je Kanadčanka, ki od študijskih let ne živi več v svoji domovini. Na magistrski študij se je odpravila v London, vmes je živela še v New Yorku, zdaj pa z družino živi v Liverpoolu. Direktorica dizajna in tehnologije v podjetju Kickstarter je Slovenijo obiskala v začetku oktobra, ko so platformo odprli tudi za projekte, ki jih vodijo podjetja, ki so registrirana pri nas. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino po devetih mesecih.

    "Ko sem bila mlajša, sem bila aktivistka. Hodila sem na proteste in bila aktivna državljanka. To je bilo zame res pomembno, ampak imela sem tudi kreativno stran in želela sem se učiti o umetnosti."

     

    Študirala je umetnost in sprva delala kot kuratorka v muzeju, kjer je bilo njeno primarno delo, da je bila v stiku s skupnostmi umetnikov. Učila se je, kaj ljudje počnejo in okoli tega ustvarjala programe. Podobno delo opravlja tudi zdaj, po spremembi karierne poti, ko se je iz umetnosti preusmerila v tehnološki svet. Še vedno veliko dela s skupnostmi, jim svetuje in jih zagovarja.

    "Kickstarter obstaja že več kot deset let, nastal je, ko je bil internet precej drugačen, kot je danes. Lahko si zagnal projekt in je postal viralen. Danes pa se vse vrti okoli algoritmov. Ni več toliko organskega dosega in organskega pretoka informacij kot nekoč. Internet se je profesionaliziral." 

    13 min

About Evropa osebno

From the publisher's feed

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

More shows like Evropa osebno

Lahko noč, otroci! by RTVSLO – Prvi

Lahko noč, otroci!

14 Listeners

Radio GA - GA by RTVSLO – Prvi

Radio GA - GA

11 Listeners

Nedeljski gost by RTVSLO – Val 202

Nedeljski gost

3 Listeners

Zapisi iz močvirja by RTVSLO – Val 202

Zapisi iz močvirja

1 Listeners

Petkova centrifuga by RTVSLO – Val 202

Petkova centrifuga

5 Listeners

Frekvenca X by RTVSLO – Val 202

Frekvenca X

11 Listeners

18. vzporednik by RTVSLO – Val 202

18. vzporednik

2 Listeners

Dogodki in odmevi by RTVSLO – Prvi

Dogodki in odmevi

3 Listeners

Odbita do bita by RTVSLO – Val 202

Odbita do bita

10 Listeners

Globalna vas by RTVSLO – Val 202

Globalna vas

9 Listeners

Številke by RTVSLO - MMC

Številke

4 Listeners

Vroči mikrofon by RTVSLO – Val 202

Vroči mikrofon

4 Listeners

Studio ob 17.00 by RTVSLO – Prvi

Studio ob 17.00

5 Listeners

Glasovi svetov by RTVSLO – Ars

Glasovi svetov

1 Listeners

Intelekta by RTVSLO – Prvi

Intelekta

3 Listeners

Slovencem po svetu by RTVSLO – Prvi

Slovencem po svetu

0 Listeners

Zgodbe by RTVSLO – Val 202

Zgodbe

1 Listeners

Jezikanje by RTVSLO – Val 202

Jezikanje

2 Listeners

Intervju - Radio by RTVSLO – Prvi

Intervju - Radio

2 Listeners

Drugi pogled by RTVSLO – Prvi

Drugi pogled

0 Listeners

Fejmiči by Žan Papič

Fejmiči

9 Listeners

Ob osmih by RTVSLO – Prvi

Ob osmih

3 Listeners