Evropa osebno

Evropa osebno

By RTVSLO – Val 202Society & Culture
Download on the App Store

Evropa osebno episodes

  • Djibril Cisse
    Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.

    Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ Djibril Cissé je Les Blues zastopal na dveh svetovnih prvenstvih, ravno na tistih dveh, na katerih je sodelovala tudi Slovenija. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri je med drugim zamenjal tudi Lazio in Liverpool. Tako pravi njegova bogata nogometna statistika, zasebno življenje pa vključuje zgodbo priseljencev iz Slonokoščene obale, igralsko kariero, francosko različico šova Ples z zvezdami; danes pa ga njegovi oboževalci poznajo kot Tschebo, zvezdniškega didžeja.

    Z glasbo se je začel ukvarjati, ko je bil star 14 let. Nogometni trenerji niso navdušeni, če njihovi nogometaši zahajajo v nočne klube, namesto da bi šli hitro v posteljo. Ponočevanje lahko ima negativne posledice za kariero nogometaša, toda Djibril Cisse zaradi svojega zdravega načina življenja s tem ni imel težav.

    “Tu in tam sem šel v diskoteko, ampak ne tako pogosto kot mnogi drugi. To pa nikoli ni bila težava, saj nikoli v življenju nisem pil alkohola ali prižgal cigarete. Glasbo sem večinoma vrtel doma, nisem bil DJ v kakšen klubu. To je bil hobi. Nekateri so igrali računalniške igre, nekateri so gledali filme, jaz pa sem vadil, da bi bil čim boljši DJ.”
    – Djibril Cisse

     

    V prvi sezoni pri Liverpoolu je Djibril Cisse oktobra leta 2004 utrpel hud zlom noge. Zdravniki so pričakovali, da je sezona zanj končana, toda na igrišče se je vrnil že aprila leta 2005. Le nekaj več kot mesec dni pozneje pa osvojil ligo prvakov. To je bil izjemen povratek, saj bi poškodba lahko imela trajne posledice. Kirurga, ki mu je rešil nogo, pa je Cisse nato povabil na svojo poroko.

    “Če bi čakali 30 ali 40 minut bi lahko izgubil nogo, saj so se kosti ob zlomu premaknila, tako da nisem imel prekrvavljenega stopala. Kirurg je bil zelo miren in mi, če sem povsem iskren, rešil življenje. Najmanj, kar sem lahko naredil je, da sem ga povabil na svojo poroko.”
    – Djibril Cisse

     

    Trenutno je v ospredju glasba, toda Djibril Cisse svoj čas zapolni z veliko zanimivimi aktivnostmi. Med drugim je nastopil v dveh filmih, ukvarja se tudi z modo, predvsem pa uživa.

    12 min
  • Zelo žalostna bom, če bom umrla in ne dočakala miru v Izraelu
    Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije. 

    “Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.” 

     

    Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.

    “Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj,  ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”

     

    V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje. 

    “Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”

     

    Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen: 

    “Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”

     

    Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis. 

    “Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”

    16 min
  • Milorad Bata Nikolič
    Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.

    Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: “Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”

    “Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”

     

    Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”

    “Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”

    16 min
  • Vseh problemov ne moremo vedno rešiti, lahko pa jih preidemo
    Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.

    Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno. 

    “Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”

     

    Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.

    “Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.” 

     

    Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.

    “Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.”

     

    Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka. 

    “Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.”

     

    Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo. 

    “Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.” 

     

    Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase. 

    15 min
  • Nikoli še ni videl tako povezanih Azerbajdžancev kot po evrovizijski zmagi
    Eldar Gasimov se spominja evrovizijske zmage, zapuščine svojih prednikov gledališčnikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti o ozemeljskem konfliktu med Azerbajdžanom in Armenijo.

    Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov

    Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.

    “Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”

    Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.

    “Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”

    Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.

    “Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”

    Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov  in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.

    Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.@eldar_music sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji #EvropaOsebno @Val202 pic.twitter.com/VJY0vGksVg

    — Uršula Zaletelj (@UZaletelj) January 6, 2020

    16 min
  • Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in v nogometu
    David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse

    David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse

    David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski:

    “Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.

    Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:

     “Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.”

     Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:

     “Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.”

    18 min
  • Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik
    Oto Horvat je pesnik, pisatelj, prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji

    Pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji

    "Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik," je le ena od misli Ota Horvata, pesnika, pisatelja in prevajalca. Srbskega po mestu rojstva in madžarskega po imenu in priimku. Sedem let je bil begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živi v Italiji, poročen z drugo ženo. Izkušnjo ob izgubi prve je opisal v svojem liričnem romanu Sabo je obstal, ki ga je pred približno šestimi meseci predstavljal tudi v Ljubljani. Takrat ga je v Evropo osebno povabil Tadej Košmrlj.

    13 min
  • Pristni odnosi so pomembnejši od zgodbe
    Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska, s katerim se je predstavil na letošnjem Liffu.

    Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska

    Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.

    “Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”

    Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.

    “Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”

    Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.

    “Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”

    14 min
  • Spreminjanje sveta se začne od spodaj navzgor
    Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik

    Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik

     “Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom kot politik najlažje spremenil družbo. Potem sem se hitro naučil, da imajo tudi politiki veliko omejitev.”

    Zato se je odločil, da bo njegov prispevek k družbi raje akademski. Najprej je sicer hotel specializirati zgodovino nacizma,  a ga je profesor na Univerzi Columbia v New Yorku prepričal, da bo imel več priložnosti s takrat manj oblegano temo – Habsburžani. Kot strokovnjak danes najpogosteje odgovarja na vprašanje, kaj bi se lahko današnja EU naučila od Avstro-Ogrske.

     Če že iščemo kak zgled v Avstro-Ogrski, je bila to država, ki je relativno uspešno delovala in shajala z različnimi jeziki. S knjigo o Habsburžanih sem hotel pokazati, da so ljudje takrat živeli pod istimi institucijami, da so imeli veliko skupnega in to, kar so imeli skupnega, so tudi razumeli. Veliko današnjih Evropejcev žal nima predstave, zakaj je EU za njih sploh dobra. 

    Poleg zgodovine na Evropski univerzi v Firencah Judson predava tudi predmet Spol in seksualnost.

     “Določeni načini življenja naj bi ogrožali večino, saj manjšina dobiva pravice. Velja za vse mogoče družbene skupine. Od spolnih, do danes tako aktualnih migrantov. Ko denimo danes govorimo o migracijah, tako kompleksnega vprašanja seveda ne morete poenostaviti zgolj z vzkliki, da gre za invazijo v Evropo.”

    17 min
  • Najsrečnejša oseba na svetu je verjetno 60-letna ženska, ki živi na Norveškem
    Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.

    Meik Wiking je direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil

    Meik Wiking s strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu. Najprej smo preverili, če je viking njegov umetniški ali pravi priimek.

    “Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”

    In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.

    “Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”

    V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.

    “Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”

    Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili  Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.

    “Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”

    Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, Hygge (označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in Lykke (danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.

    “Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”

    Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?

    “Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”

    15 min

About Evropa osebno

From the publisher's feed

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

More shows like Evropa osebno

Lahko noč, otroci! by RTVSLO – Prvi

Lahko noč, otroci!

14 Listeners

Radio GA - GA by RTVSLO – Prvi

Radio GA - GA

11 Listeners

Nedeljski gost by RTVSLO – Val 202

Nedeljski gost

3 Listeners

Zapisi iz močvirja by RTVSLO – Val 202

Zapisi iz močvirja

1 Listeners

Petkova centrifuga by RTVSLO – Val 202

Petkova centrifuga

5 Listeners

Frekvenca X by RTVSLO – Val 202

Frekvenca X

11 Listeners

18. vzporednik by RTVSLO – Val 202

18. vzporednik

2 Listeners

Dogodki in odmevi by RTVSLO – Prvi

Dogodki in odmevi

3 Listeners

Odbita do bita by RTVSLO – Val 202

Odbita do bita

10 Listeners

Globalna vas by RTVSLO – Val 202

Globalna vas

9 Listeners

Številke by RTVSLO - MMC

Številke

4 Listeners

Vroči mikrofon by RTVSLO – Val 202

Vroči mikrofon

4 Listeners

Studio ob 17.00 by RTVSLO – Prvi

Studio ob 17.00

5 Listeners

Glasovi svetov by RTVSLO – Ars

Glasovi svetov

1 Listeners

Intelekta by RTVSLO – Prvi

Intelekta

3 Listeners

Slovencem po svetu by RTVSLO – Prvi

Slovencem po svetu

0 Listeners

Zgodbe by RTVSLO – Val 202

Zgodbe

1 Listeners

Jezikanje by RTVSLO – Val 202

Jezikanje

2 Listeners

Intervju - Radio by RTVSLO – Prvi

Intervju - Radio

2 Listeners

Drugi pogled by RTVSLO – Prvi

Drugi pogled

0 Listeners

Fejmiči by Žan Papič

Fejmiči

9 Listeners

Ob osmih by RTVSLO – Prvi

Ob osmih

3 Listeners